Jedro

V izpodbijanem sklepu je DTS navedel le razloge za svojo odločitev, ni pa navedel razlogov, zaradi katerih ni sledil mnenju poročevalca, niti pojasnil, zakaj ni upošteval vseh podatkov, na katerih je temeljil poročevalčev pregled in tudi ne vseh podatkov, ki izhajajo iz ocene vodje SDT in iz pisnih pojasnil vodje Posebnega oddelka. Ker pravočasnost postopanja pri delu ni edino dejstvo, ki se po 2. točki prvega odstavka 29. člena ZSS upošteva pri ugotavljanju merila delovne uspešnosti, v izpodbijanem sklepu navedeni razlogi ne zadoščajo niti za ugotovitev, da tožnica ne izpolnjuje merila o delovni uspešnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Državnotožilskega sveta, številka Dts 778/13-2-NF(VV)-kl z dne 18. 7. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 15,00 EUR, v 15 dneh po prejemu te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Državnotožilski svet (v nadaljevanju DTS) zavrnil predlog za redno napredovanje v plačnem razredu A.A. (v nadaljevanju tožnica). V 2. točki izreka pa je sprejel oceno tožilske službe za tožnico in ugotovil, da ustreza tožilski službi, ne izpolnjuje pa pogojev za redno napredovanje.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je DTS v postopku izdelave ocene tožilske službe proučil ugotovitve dokončnega poročila pod opr. št. Tu 24/2012-14 z dne 17. 10. 2012, potrditve le tega pod opr. št. Tu24/2012-14 z dne 19. 11. 2012, oceno tožilske službe pod opr. št. Tu S 3/5-2013 z dne 11. 1. 2013 in pojasnila vodje Posebnega oddelka pod opr. št. Tu-6-3-2013 z dne 3. 7. 2013 in se seznanil s pojasnili vodje Posebnega oddelka, danimi na seji. Po navajanju podatkov in ugotovitev navedenih v dokončnem poročilu, DTS ugotavlja, da tožnica dela ne opravlja pravočasno (v 13 pregledanih zadevah je kljub zakonsko določenemu 90 dnevnemu roku odločitev sprejela v povprečju v 163 dneh, na dan 7. 6. 2013 pa je imela 32 zadev v povprečju nerešenih že 128 dni) in da zato kljub specifičnosti dela na Posebnem oddelku, takšnega odstopanja, ni mogoče opravičiti.

Na podlagi navedenega DTS zaključuje, da tožnica izpolnjuje pogoje po 2. točki prvega odstavka 32. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS). Ker pa ne izpolnjuje vseh kriterijev določenih v 29. členu ZSS (dela ne opravlja pravočasno, pri delu ima precejšnje zaostanke) ne izpolnjuje pogojev za redno napredovanje po 3. točki prvega odstavka 32. člena ZSS. Zato je DTS sprejel oceno, da tožnica ustreza tožilski službi, zavrnil pa je predlog za redno napredovanje.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeni sklep DTS zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ker je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju.

Navaja, da se z ugotovitvijo v izpodbijani odločbi, da specifičnost dela na Posebnem oddelku SDT RS ne opravičuje takšnega odstopanja od pravočasnosti, ne strinja. Delo tožilcev na Posebnem oddelku z delom tožilcev na drugih tožilstvih ni primerljivo. Na podlagi pisnih pojasnil vodje Posebnega oddelka glede specifičnosti dela, ter dejstva, da DTS pri kriteriju pravočasnosti dela ni opravil primerjave z ostalimi tožilci na Posebnem oddelku (čas reševanja preostalih dveh tožilcev na dan 7. 6. 2012 je bil 139 dni oz. 152 dni) meni, da njeno delo ni bilo pravilno ocenjeno. DTS svetu, ki se neposredno v vsebino zadev, ki so obravnavane v poročilu z opr. št. Tu 24/2012-14 z dne 17. 10. 2012 ni spuščal, očita, da v izpodbijanem sklepu ni pojasnil razlogov zakaj zaključkov pregledovalca ne sprejema oz. ni navedel zakaj povzeta statistika, ki jo je upošteval tudi pregledovalec pri podaji končnega mnenja, narekuje drugačno odločitev.

V zvezi z navedbo DTS, da odstopanja pravočasnosti dela ni mogoče opravičiti, ker obremenjenost tožnice v primerjavi z državnimi tožilci Okrožnih državnih tožilcev, izrazito odstopa v njeno korist, tožnica navaja, da iz nje ni razvidno, s katerimi (okrajnimi, okrožnimi) tožilci je bilo njeno delo primerjano, niti ni razvidna vsebina, vrsta in obseg zadev, ki jih ti tožilci rešujejo.

Tožnica po vsem navedenem sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi, zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje in toženi stranki naloži plačilo stroškov, ki so ji nastali v tem postopku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v tožbi ni navedena prava stranka. Zato ugovarja pasivni legitimaciji in sodišču predlaga, da tožbo zavrže. V nadaljevanju pa prereka vse tožbene navedbe v kolikor se z njimi izrecno ne strinja. Meni, da so tožbene navedbe glede razlike med dodeljevanjem zadev na Okrožnem državnem tožilstvu v Novi Gorici in na Posebnem oddelku pri Specializiranem državnem tožilstvu RS (PO SDT RS) irelevantne. Tožnici pojasnjuje, da je v izpodbijani odločitvi upoštevala kriterij iz 2. točke prvega odstavka 29. člena ZSS. Meni, da kriteriji za izdelavo ocene tožilske službe veljajo za vse državne tožilce, se pa pri vsakem upošteva tudi morebitna specifičnost dela. Tako je bila specifičnost dela upoštevana tudi pri oceni tožnice (pred izdelavo ocene je specifiko dela na tem oddelku pojasnila povabljena vodja tega oddelka). Ker so na spletni strani državnega tožilstva vsako leto javno objavljeni statistični podatki v letnih poročilih, je po mnenju tožene stranke neutemeljen tožbeni očitek, ki se nanaša na ugotovitev, da obremenjenost tožnice v primerjavi z državnimi tožilci okrožnih državnih tožilstev izrazito odstopa v njeno korist. Ker tožnica tudi sama ugotavlja, da zadev v pregledovalnem obdobju ni reševala v okviru 90 oziroma 120 dnevnega roka, tožena stranka meni, da reševanje tako velikega števila zadev preko rokov, ni opravičljivo.

S sklicevanjem na določbe 26., 29. in 31. člena ZSS, zavrača tožbene očitke glede nepravilne ocene državnotožilske službe, ker naj bi bila odločitev v nasprotju z odločitvijo pregledovalca. S tem v zvezi zatrjuje, da kot samostojen organ ni vezana zgolj na zaključke pregledovalca. Meni, da je izpodbijani sklep tudi obrazložen v skladu s standardi, ki so uveljavljeni v sodni praksi. Ker je tožena stranka pri oceni tožilske službe upoštevala tudi zahtevnost zadev, zaradi katerih je nepravočasnost toliko bolj nedopustna, so neutemeljene tudi tožbene navedbe glede realne možnosti napredovanj ob dodelitvi na PO SDT RS. Ob vsem navedenem tožena stranka še poudarja, da izpodbijani sklep nima nikakršnih finančnih učinkov, glede na to, da tožnica prejema plačo po 1. alinei drugega odstavka 196. člena ZDT-1. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v vlogi podani po prejemu odgovora na tožbo vztraja pri tožbenih navedbah. Meni, da izpodbijana odločitev ni upravičena in pravična.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnica s tožbo izpodbija sklep Državnotožilskega sveta (v nadaljevanju DTS). Po 18. členu Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1) pa je DTS samostojen državni organ. Toženec je po določbi petega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je tak akt izdal. Ob upoštevanju navedenih določb ZDT-1 in ZUS-1, je tožnica v tožbi pravilno navedla toženca in organ, ki ga zastopa. Zato predlog tožene stranke naj sodišče tožbo zavrže ni utemeljen.

V obravnavani zadevi je za tožnico sporna izpodbijana odločitev, ker temelji na ugotovitvi, da dela ne opravlja pravočasno, zato ne izpolnjuje kriterijev določenih v 29. členu Zakona o sodniški službi. Po presoji DTS kljub upoštevanju specifičnosti dela na Posebnem oddelku DTS RS takšno odstopanje glede na obremenjenost tožnice z zadevami, v primerjavi z državnimi tožilci na Okrožnih državnih tožilstvih, ni opravičljivo.

Po določbi prvega odstavka 29. člena ZSS, se pravočasnost postopanja upošteva pri merilu določenem v 2. točki to je pri ugotavljanju delovne sposobnosti. V drugem odstavku istega člena je določeno, da mora ocena sodniške službe vsebovati izpolnjevanje vseh kriterijev določenih v prvem odstavku. Pri oceni sodniške službe pa se pri ugotavljanju merila iz 2. točke prvega odstavka upošteva bodisi doseženo razmerje med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela kot kriterij vrednotenja sodnikove uspešnosti, bodisi se upošteva doseganje ciljev pričakovanega obsega dela na nivoju sodišča ali organizacijske enote sodišča, ki jih določi predsednik sodišča (četrti odstavek 29. člena ZSS).

Iz izpodbijane odločbe in podatkov v predloženem spisu izhaja, da je o delu tožnice po pregledu njenega dela, podal dokončno poročilo o pregledu višji državni tožilec - poročevalec. V navedenem poročilu pa je poročevalec podal mnenje, da tožnica izpolnjuje pogoje za redno napredovanje.

Po ustaljeni upravno sodni praksi DTS ni vezan na njegovo mnenje in je zato DTS tudi sam dolžan preveriti izpolnjevanje zakonsko določenih pogojev po kriterijih, ki so določeni v 29. členu ZSS. Vendar pa mora glede na to, da ima mnenje sestavljeno na podlagi poročila o pregledu dela, naravo strokovnega mnenja o delu državnega tožilca, DTS v postopku ocenjevanja kriterijev iz 29. člena ZSS, če glede posameznih kriterijev odloči drugače, navesti posebno utemeljene razloge, tako glede svoje odločitve v zvezi z izpolnjevanjem pogojev, kot tudi glede odločitve, da ne bo sledil mnenju poročevalca kot strokovnega organa.

V izpodbijanem sklepu je DTS navedel le razloge za svojo odločitev, ni pa navedel razlogov, zaradi katerih ni sledil mnenju poročevalca, niti pojasnil zakaj ni upošteval vseh podatkov, na katerih je temeljil poročevalčev pregled in tudi ne vseh podatkov, ki izhajajo iz ocene vodje SDT in iz pisnih pojasnil vodje Posebnega oddelka. Ker pravočasnost postopanja pri delu ni edino dejstvo, ki se po 2. točki prvega odstavka 29. člena ZSS upošteva pri ugotavljanju merila delovne uspešnosti, po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu navedeni razlogi ne zadoščajo niti za ugotovitev, da tožnica ne izpolnjuje merila o delovni uspešnosti. Ob upoštevanju stališča navedenega v 17. točki te obrazložitve sodišče ugotavlja, da izpodbijanega sklepa, v katerem je DTS, brez posebno utemeljenih razlogov ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje merila določenega za delovno sposobnost, ker svojih odločitev ne sprejema pravočasno, ni mogoče preizkusiti. Zato so utemeljene tožbene navedbe, s katerimi tožnica opozarja na bistvene kršitve upravnega postopka.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijani sklep odpravilo po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo DTS, da bo v skladu s tretjim in četrtim odstavkom istega člena v ponovljenem postopku izdal nov sklep. Pred izdajo katerega pa bo morala odpraviti pomanjkljivosti postopka, ki je bil voden pred izdajo izpodbijanega ukrepa.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki je s tožbo v upravnem sporu uspel in je sodišče izpodbijani akt odpravilo, upravičen do povračila stroškov, ki jih mora plačati toženec, v pavšalnem znesku določenem v Pravilniku o povrniti stroškov tožnika v upravnem sporu. Višina stroškov pa znaša v primeru, da je bila zadeva rešena na seji in da tožnik ni imel pooblaščenca, 15 EUR (prvi odstavek 3. člena navedenega pravilnika).