Jedro

Zahtevek za odmero pokojnine po 6. členu ZPIZVZ je bil pri tožencu pravilno zavrnjen z utemeljitvijo, da tožnik prejema pokojnino po splošnih predpisih kot upravičenec iz 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ in da ni upravičenec po 1., 2. ali 4. alineji 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ, kar je pogoj za odmero pokojnine po zahtevani določbi ZPIZVZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca z dne 9. 3. 2009 in z dne 16. 1. 2009 in da se mu prizna odmera pokojnine po 6. členu Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ; Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami), da mu je toženka dolžna odmeriti pokojnino po 6. členu ZPIZVZ od 1. 11. 2008 dalje ter mu premalo izplačane zneske v istem roku tudi izplačati, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi oziroma, da se citirani odločbi odpravita, toženki pa se naloži izvedbo novega postopka in izdajo nove odločbe.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba meni, da nobena od odločb, ki jih povzema sodišče prve stopnje, ne vsebuje izreka o zavrnitvi zahteve za priznanje pravice do pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, saj postane odločba pravnomočna samo glede zahtevkov, o katerih je organ odločal in se razteza le na izrek ter se tako pritožba ne strinja s stališčem sodišča, da bi bilo potrebno njegov zahtevek zavreči. Tožnik ne želi dve pokojnini in sicer eno po splošnih predpisih in eno po 6. členu ZPIZVZ. V tem primeru gre le za vprašanje razlike med samo pravico in uživanjem te pravice. Če bi se izkazalo, da tožnik kot zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice tako po splošnih predpisih, kot po 6. členu ZPIZVZ, bi pač ob uporabi 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) tožnik izbral katero bo užival. Tožnik v pritožbi meni, da je v njegovem primeru primernejši za odmero pokojnine 6. člen ZPIZVZ, saj je njegov položaj bolj podoben položaju, ki ga ureja 6. člen ZPIZVZ, kot položaju, ki ga ureja 8. člen tega zakona. Tožnik v pritožbi opozarja na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Up 49/05 z dne 23. 3. 2006, s katero je to razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 102/2004, ki je bila po vsebini oziroma razlogih očitno identična odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 80/2005, na katero se sklicuje tudi izpodbijana sodba. Tožnik nadalje v pritožbi izpostavlja vprašanje ustavnosti ureditve ZPIZVZ, ki tožniku, če njegovi argumenti ne bi bili sprejeti, onemogoča odmero pokojnine, ki bi mu šla, torej po 6. členu ZPIZVZ, ne pa po pavšalnih zneskih v smislu 7. in 8. člena ZPIZVZ. V zvezi s tem opozori na 2. odstavek 36. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju ratificiranem z zakonom, objavljenem v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 30/2010, na podlagi katerega gre tožnikova zavarovalna doba v breme Republike Slovenije in bi mu pokojnina morala biti odmerjena glede na prejemke tekom te zavarovalne dobe, ter ga tako smiselno uvršča v položaj iz 6. člena ZPIZVZ.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 9. 3. 2009, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo toženke z dne 16. 1. 2009, s katero je bilo odločeno, da se zahteva za priznanje pravic do pokojnine po 6. členu ZPIZVZ zavrne.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da je bil tožnik s sklepom Vojne pošte Zagreb z dne 9. 9. 1991, z dnem 30. 9. 1991 razrešen aktivne vojaške službe, dne 17. 10. 1991 pa vložil zahtevo za priznanje pravice do predčasne starostne pokojnine. Le-ta mu je bila priznana z odločbo SSNO – Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev z dne 23. 10. 1991, v mesečnem znesku 21.796,60 DIN, od 1. 10. 1991 dalje. Z odločbo Območne enote ... toženke z dne 25. 1. 2001 je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 159.775,28 SIT na mesec od 1. 6. 2000 dalje. Z drugostopenjsko odločbo toženke z dne 23. 7. 2001 je bila prvostopenjska odločba odpravljena, tožniku pa priznana pravica do starostne pokojnine v istem znesku od 25. 5. 2000 dalje. Nadalje je bilo odločeno še, da od 1. 7. 2000 dalje pokojnine znaša 164.248,99 SIT na mesec in od 1. 2. 2001 dalje 173.118,43 SIT na mesec. Dokončna odločba je bila predmet sodne presoje. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo opr. št. Psp 300/2005 z dne 21. 9. 2005 odpravilo izpodbijano dokončno odločbo in tožniku priznalo pravico do pokojnine po splošnih predpisih od 18. 7. 1998 dalje, tožencu pa naložilo, da v osmih dneh odmeri starostno pokojnino od 18. 7. 1998 dalje in mu v nadaljnjih osmih dneh izplača zapadle in neizplačane zneske pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnega izplačanega zneska pokojnine, zapadlega do 19. 9. 2000 od 19. 9. 2000, od neizplačanih zneskov, zapadlih po 19. 9. 2000 pa od zapadlosti posameznega zneska, do plačila. Toženka je na podlagi navedenega z odločbo z dne 15. 11. 2005 odločila, da ima tožnik od 18. 7. 1998 dalje pravico do starostne pokojnine v znesku 133.921,69 SIT na mesec in z odločbo z dne 22. 11. 2005, ki je nadomestila odločbo z dne 25. 1. 2001, določila še usklajene mesečne zneske pokojnin od 1. 1. 1999 do 30. 9. 2005 in od 1. 10. 2005 dalje. Na podlagi tožnikove zahteve z dne 28. 11. 2006 mu je bilo z odločbo z dne 26. 1. 2007 priznana tudi pravica do izplačila pokojnine za nazaj, to je za čas od 18. 10. 1991 do 17. 7. 1998, zahteva za plačilo zakonskih zamudnih obresti pa zavrnjena. V zavrnilnem delu je dokončna odločba v sodni presoji. V ostalem so odločbe dokončne in pravnomočne.

Dne 17. 11. 2008 je tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, ki jo je toženka z odločbo z dne 16. 1. 2009 zavrnila z utemeljitvijo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za odmero pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, ker prejema pokojnino po splošnih predpisih kot upravičenec iz 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ, pravico do odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ pa imajo le upravičenci iz 1., 2. in 4. alinee 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ.

Na podlagi navedenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje, po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno razsodilo, ko je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Odločilnega pomena v predmetni zadevi je, da je tožnik izpolnil pogoje za pridobitev starostne pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ, odmera pokojnine po 6. členu ZPIZVZ pa je predpisana le za upravičence iz 1., 2. in 4. alinee 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ. Tožniku se tako ne more odmeriti pokojnina po ZPIZVZ na podlagi 6. člena ZPIZVZ.

Tožnikove navedbe v pritožbi, ki se nanašajo na obrazložitev sodišča prve stopnje v delu, da mu v mesecu septembru 1991 pravica do pokojnine sploh še ni pripadala, so upoštevajoč v pritožbi citirane odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije upravičene, vendar ne vplivajo na rešitev zadeve iz razlogov, kakor jih je pritožbeno sodišče navedlo zgoraj. Na drugačno odločitev ne vpliva tudi v aprilu 2010 sprejeti Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju ter administrativni dogovor o izvajanju sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 30/2010), saj je predmet sodne presoje v predmetni zadevi izdana dokončna odločba toženke z dne 9. 3. 2009. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.