Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da bi se avtorji odpovedali avtorskim pravicam za glasbena dela, ki jih je priobčevala v svojih poslovnih prostorih, niti ni dokazala, da gre za avtorsko nevarovana dela.

Drži sicer pritožbena trditev tožene stranke, da je dokazovala, da dela, ki jih je predvajala, niso bila zajeta v repertoarjih tujih kolektivnih organizacij. Vendar, tudi če bi bilo to dejstvo izkazano, to ne dokazuje, da so se ti avtorji uveljavljanju avtorskih pravic odpovedali.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o glavni stvari (I. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 982,57 EUR nadomesti z zneskom 1.052,1 EUR.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z opr. št. VL 51345/2010 z dne 16.4.2010 v prvem odstavku, v delu, ki se nanaša na glavnico v višini 982,57 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16.9.2007 dalje in glede 60,84 EUR odmerjenih stroškov upnika. V preostanku je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek tožeče stranke zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 179,64 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in zoper stroške. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Obširno pojasnjuje stališče, zakaj je pravilo obračunavanje nadomestila po tarifi Pravilnika iz leta 2006 in ne Pravilnika iz leta 1998. Navaja, da je prišlo do napačne odmere avtorskega honorarja za poslovni prostor I. V. in pripadajoči gostinski objekt. Tudi, če je sodišče uporabilo tarifo iz leta 1998, ta za poslovalnico v velikosti 4.753 m2 ne znaša toliko, kolikor je ugotovilo sodišče. Glede stroškov postopka sodišču očita, da je odločitev ostala neobrazložena in se je ne da preizkusiti. Posledično je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka izpodbija obsodilni del sodbe in se prav tako sklicuje na vse pritožbene razloge. Ključno za odločitev je, ali se avtor po obstoječi zakonodaji lahko odpove materialni avtorski pravici; kaj obsega repertoar tožeče stranke in ali se dela iz seznama tožene stranke nahajajo v repertoarju tožeče stranke ali v repertoarju katerekoli tuje kolektivne organizacije ter ali ima tožeča stranka za navedena avtorska dela s tujimi kolektivnimi organizacijami sklenjene recipročne sporazume. Sklicuje se na vsebino dokumenta Evropske komisije MEMO/08/511. Prvostopenjsko sodišče se do vsebine tega dokumenta ni opredelilo, prav tako se ni opredelilo do stališča Urada RS za intelektualno lastnino. Na tožeči stranki je breme, da dokaže svojo upravičenost zastopanja oziroma varovanja tujih avtorskih glasbenih del. Tožeča stranka ni tekom postopka predložila nobenih sklenjenih recipročnih sporazumov, kar potrjuje stališče tožene stranke, da si tožeča stranka v primeru tujih avtorjev jemlje pravice, ki ji po sklenjenih sporazumih ne grejo. Prvostopenjsko sodišče se do teh navedb tožene stranke ni opredelilo. Prvostopenjsko sodišče se je hipotetično ukvarjalo z vprašanjem, kaj bi morala navesti in izkazati tožena stranka, da bi dokazala, da pri njej predvajana glasbena dela niso vsebovana v repertoarjih drugih kolektivnih organizacij. Sodišče ne navede, iz katerega predpisa naj bi izhajale take obveznosti za toženo stranko. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da bi tožeča stranka lahko šele po predložitvi takih podatkov imela možnost preveriti, ali so ta glasbena dela vsebovana v repertoarju tožeče stranke ali v repertoarjih tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume. Tudi določba 176. člena ZASP ne odpravlja zakonske obveznosti tožeče stranke, da mora tudi s kolektivnimi organizacijami iz držav članic Evropske unije skleniti ustrezne recipročne sporazume, in ne daje tožeči stranki nikakršnih pravic, da vtožuje avtorski honorar za predvajanje tujih glasbenih del, ki niso v repertoarju in njihovi avtorji niso člani nobene kolektivne organizacije. Sodišče je napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, saj bi lahko zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala, da naj bi tožena stranka predvajala glasbena dela, ki jih je tožeča stranka upravičena ščititi. Ugotovitev in posledično dokazno breme, ali je uporabljeno glasbeno delo vsebovano v repertoarju kakšne kolektivne organizacije, je še vedno na strani kolektivne organizacije in ne uporabnika. Tožena stranka je jasno navedla, da je v svojih prostorih v vtoževanem obdobju predvajala izključno glasbo, ki jo je prek satelita predvajala avstrijska družba R. Tožena stranka je v dokaz predložila sezname glasbenih del, ki predstavljajo repertoar predvajanih del družbe R in poudarila, da avtorji oziroma glasba iz teh seznamov niso v repertoarju tožeče stranke in niti v repertoarju katerekoli druge kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. Tožena stranka je predvajanja zgolj tistih glasbenih del, ki jih tožeča stranka ni upravičena ščititi, dokazovala tudi s potrdili družbe R in M, z dopisom družbe SÖ hiše ter z dejstvom, da predmetna glasba in njihovi avtorji niso navedeni v repertoarju tožeče stranke niti katere tuje kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. Je pa prvostopenjsko sodišče elektronskemu dopisu AKM, ki ga je v dokaz predložila tožeča stranka, pripisalo dokazno vrednost, ki je slednji po prepričanju tožene stranke nima. Glede 182. člena ZASP navaja, da je sodišče ravnalo nepravilno, ko je za razsojo uporabilo slovensko pravo. Sodišče bi moralo uporabiti avstrijsko pravo. Kot nepravilen izpostavlja obračun za restavracijo SV ter IM, ko sodišče ni upoštevalo 30 % nižje tarife, ki se upošteva v primeru gostinskega obrata s popolno gostinsko ponudbo. Izpodbija tudi sklep o stroških, ki je popolnoma neobrazložen in uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne tožbe, zavračata vse pritožbene trditve in predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke ter ustrezno odločitev pritožbenega sodišča. 5. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

6. V tej zadevi tožeča stranka uveljavlja plačilo avtorskega honorarja za male avtorske pravice od tožene stranke, ki v svojih poslovnih prostorih predvaja glasbo in se pri tem sklicuje na določbe Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (1), po katerem je dolžna ščititi interese avtorjev. Na podlagi ugotovitev zapisnika o opravljenih kontrolah je tožena stranka, ki ima v Republiki Sloveniji mrežo trgovskih centrov, v katerih je preko različnih aparatov predvajala mehanično glasbo, dolžna plačati avtorski honorar po izstavljenih računih. Tožena stranka ugovarja, da je v spornem obdobju predvajala izključno glasbena dela tujih avtorjev, ki so se odpovedali uveljavljanju materialnih avtorskih pravic oziroma upravljanju z njimi in da gre za dela, ki niso niti v repertoarju tožeče stranke, niti v repertoarju drugih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume. Prvostopenjsko sodišče pa je odločilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi se avtorji odpovedali avtorskim pravicam za glasbena dela, ki jih je priobčevala v svojih poslovnih prostorih, niti ni dokazala, da gre za avtorsko nevarovana dela. Ugotovilo je, da gre za avtorska dela, ki jih v svojem repertoarju na podlagi recipročnih sporazumov varuje tožnica in se zato toženka plačilu avtorskega honorarja ne more izogniti (22. točka izpodbijane sodbe).

7. ZASP predpisuje obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic tudi za javno priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti, pri čemer kolektivna organizacija male avtorske pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem (tretji odstavek 151. člena ZASP). Repertoar varovanih del kolektivne organizacije v smislu 1. točke prvega odstavka 166. člena ZASP predstavlja poleg avtorskih del, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi pogodbe z avtorjem, tudi tista že objavljena avtorska dela, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi zakona (147. člen ZASP). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe odgovorilo na vse ugovore tožene stranke, s katerimi zavrača plačilo avtorskega honorarja, razloge prvostopenjske sodbe pa pritožbeno sodišče povzema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Repertoar varovanih del tožeče stranke sestavljajo vsa že objavljena neodrska glasbena dela, tako domačih kot tujih avtorjev, kot izhaja iz določbe 1. člena in 2. točke 2. člena Pravilnika 1998. Novela ZASP iz leta 2004 v tej zvezi ne prinaša sprememb, saj je vsebina repertoarja varovanih del določena v navedenem Pravilniku. Memorandum Evropske komisije, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi in stališče Urada RS za intelektualno lastnino, nista pravno zavezujoča pravna vira in ne posegata v domačo pravno ureditev ter ne moreta odločilno vplivati na odločitev. Napačno je tudi pritožbeno stališče tožene stranke, da je tožeča stranka upravičena upravljati z malimi avtorskimi pravicami na delih tujih avtorjev le pod pogojem, da jo za to pooblastijo kolektivne organizacije, na podlagi sklenjenih recipročnih sporazumov.

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo Pravilnik 1998 in njegovo tarifo, saj za veljavnost sprejetja Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom ni bilo potrebnega soglasja reprezentativnih združenj in zvišanje tarife ni bilo veljavno (primerjaj odločbo VS RS, II Ips 160/2011, ki ji je sledila enotna in ustaljena sodna praksa).

9. Pravilno je prvostopenjsko sodišče uporabilo pravilo o dokaznem bremenu in sicer, da je tožena stranka tista, ki je dolžna dokazati, da je v svojih poslovnih prostorih predvajala avtorsko nevarovano glasbo, ki je prosta plačila kolektivnim organizacijam. Tožena stranka je zatrjevala, da so se tuji avtorji predvajanih glasbenih del odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam. Teh trditev pa ni dokazala. Drži sicer pritožbena trditev tožene stranke, da je dokazovala, da dela, ki jih je predvajala, niso bila zajeta v repertoarjih tujih kolektivnih organizacij. Vendar, tudi če bi bilo to dejstvo izkazano, to ne dokazuje, da so se ti avtorji uveljavljanju avtorskih pravic odpovedali.

10. Zmotno je tudi pritožbeno stališče tožene stranke, da je za obravnavanje zadeve skladno s 182. člena ZAS potrebno uporabiti avstrijsko pravo. Na podlagi Uredbe ES-864/2007 z dne 11.7.2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, je potrebno uporabiti slovensko pravo, kar je prvostopenjsko sodišče tudi storilo. Po 8. členu citirane uredbe se za nepogodbene obveznosti, nastale s kršitvijo pravic intelektualne lastnine , uporablja pravo države, za katero se zahteva zaščita oziroma, če gre za kršitev enotne pravice intelektualne lastnine skupnosti, pravo države, v kateri je kršitev storjena. Delo avtorjev ni bilo pribočeno javnosti po satelitu, tožena stranka pa je poskrbela za oddajanje javnosti preko svojih naprav, zato ne pride v poštev sklicevanje na 182. člen ZASP.

11. Pač pa tožeča stranka utemeljeno očita, da je prvostopenjsko sodišče napačno obračunalo avtorski honorar za poslovalnico I V, ki je razviden po izračunu sodišča v 26/2 točki izpodbijane sodbe. Po preračunu na podlagi tarife znaša obveznost plačila tožene stranke za poslovni prostor v izmeri 4.753 m2: 29,79 EUR + 4 x 1,75 EUR + 5 x 1,75 EUR + 5 x 1,75 EUR ter 8,5 % DDV 58,09 EUR. Za gostinski obrat z 281-imi sedeži pa znaša obveznost plačila 65,72 EUR ter 8,5 % DDV, kar znese skupaj 71,30 EUR. Razlika med obveznostjo plačila, ki jo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in višje sodišče znaša še 69,53 EUR, za kolikor je višje sodišče spremenilo izpodbijano sodbo.

12. Pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da sodišče ni upoštevalo 30 % nižje tarife za gostinski obrat s popolno gostinsko ponudbo predstavljajo pritožbeno novoto, ki ni dovoljena (337. člena Zakona o pravdnem postopku (2)).

13. Neutemeljeni sta tudi pritožbeni navedbi obeh pravdnih strank, da stroškovnega dela izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot izhaja iz 28. točke sodbe je sodišče odločilo na podlagi uspeha v pravdi in ugotovilo, da je tožeča stranka uspela s 70 % svojega zahtevka in nato v nadaljevanju ugotovilo, koliko znašajo stroški ene in druge pravdne stranke ter jih je nato medsebojno pobotalo. Iz stroškovnikov pravdnih strank, ki se nahajata v spisu na list. št. 167 in 168, pa je natančno razvidno, katere pravdne stroške je sodišče priznalo in v kakšni višini ter način izračuna. Izračun prvostopenjskega sodišča je zato preverljiv in zatrjevana kršitev ni podana. Pravdni stranki pa stroškov konkretno niti ne izpodbijata. Pritožbi sta tako v tem delu neutemeljeni in ju je bilo potrebno zavrniti.

14. Po povedanem je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo ustrezno spremenilo (358. člen ZPP). V ostalem pa je pritožbo tožeče stranke in pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v napadenem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka je s pritožbo uspela v neznatnem delu, tožena stranka pa s pritožbo ni uspela. Odgovora na pritožbo nista pripomogla k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji.

(1) Ur. list RS, št. 21/1995 in naslednji, v nadaljevanju ZASP

(2) Ur. list RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP