Jedro

Okrožno sodišče v Ljubljani je odgovor na tožbo prejelo po poteku roka, toženka pa zatrjuje, da je prišlo do očitne pomote s tem, ko je odgovor poslala Okrajnemu sodišču v Ljubljani in ne Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Ker je imela toženka pooblaščenca, pomote ni mogoče pripisati njeni nevednosti, torej pride v poštev le očitna pomota vložnika. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je sodna praksa ta pravni pojem že konkretizirala ter se izrekla, da ne gre za očitno pomoto, če vložnik, ki ga zastopa pooblaščeni odvetnik, vlogo tudi napačno naslovi in ne le vloži pri napačnem sodišču ali pošlje na napačno sodišče. Tudi dejstvo, da med pravdnima strankama pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani teče drug postopek, ni takšna razlikovalna okoliščina, da sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče ne bi upoštevali zgoraj navedene sodne prakse.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani zamudna sodba in sodba potrdita.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo in sodbo ugotovilo, da spada v zapuščino po A. A. polovica nepremičnine parc. št. 745/2, k. o. ... (I. točka izreka), nadalje, da je tožnica po sklepu o dedovanju Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani, št. D 2916/79 z dne 24. 12. 1979, dedinja po pokojnem A. A. do 1/3 in solastnica nepremičnine št. 745/2, k. o. ..., do 1/6 od celote (II. točka izreka). Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine je zavrnilo (III. točka izreka) in odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti vse potrebne pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Toženka vlaga pritožbo zoper zamudno sodbo in sodbo iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita, saj ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe. V pritožbi obširno obrazloži, da je bil odgovor s strani toženkinega pooblaščenca Okrajnemu sodišču v Ljubljani poslan 5. 5. 2021, to je znotraj procesnega roka, pri čemer je prišlo do očitne pomote, saj je bil pri tem okrajnem sodišču med istima strankama v času priprave pošiljanja odgovora na tožbo v teku še en pravdni postopek, zato je pooblaščenec odgovor na tožbo v tej zadevi pomotoma poslal Okrajnemu sodišču v Ljubljani namesto pravilno Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Tako gre po desetem odstavku 112. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) navedeno pripisati očitni pomoti vložnika, ter je treba šteti, da je toženka podala pravočasen odgovor na pritožbo. V nasprotnem je sankcija izdaja zamudne sodbe glede na dejansko stanje nesorazmerno stroga in toženki jemlje pravico do sodnega varstva ter do enakega varstva po 22. in 23. členu Ustave RS. Toženka soglaša, da so procesni roki pomembni za zagotavljanje pravne varnosti, a v obravnavanem primeru gre zgolj za očitno administrativno napako in je bilo to napako možno odpraviti. Nadalje graja napačno uporabo materialnega prava, to je Družinskega zakonika (DZ), saj bi sodišče moralo uporabiti predpis, ki je veljal v času smrti zapustnika A. A., to je na dan -. 6. 1979, napačno pa so uporabljena tudi določila Zakona o dedovanju (ZD), saj je bila parcela v času zapustnikove smrti družbena lastnina, stanovanjska hiša pa last Stanovanjske zadruge V., torej ne od zapustnika. Tožbeno razpolaganje je v nasprotju s predpisi in moralnimi načeli, saj tožnica v tožbi navaja neresnična in lažniva dejstva ter je besedilo tožbe priredila na način, da bi bil tožbeni zahtevek sklepčen. Toženka v pritožbi zatrjuje še ločeno premoženje, upoštevati pa je treba tudi, da je prišlo do darila njenih staršev v vrednosti vsaj 50 % nepremičnine. Tožba in sodna odločba sta nesklepčni, saj sodišče ni razpolagalo z dokazom, kdaj je bila zakonska zveza sklenjena, poleg tega je iz razdelilne pogodbe iz leta 1981 razvidno, kdo so bili člani stanovanjske zadruge in med njimi ni bilo zapustnika, toženka pa je bila v zadrugo včlanjena pred sklenitvijo zakonske zveze. Tožbena navedba, da je bil zapustnik član Stanovanjske zadruge V. je neskladna s predloženimi dokazi, predvsem z razdelilno pogodbo z dne 1. 6. 1981, iz katere izhaja, da ni bil. Zato so tudi dejstva, na katera se naslanja tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica. Ker niso podani pogoji za izdajo iz zamudne sodbe po 318. člena ZPP, toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, katero naj upošteva odgovor na tožbo kot pravočasen. Toženka priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je podala odgovor na tožbo, a je ta prepozen. Tožnica je pritožbo skupaj s pozivom na odgovor prejela 30. 12. 2021 (vročilnica list. št. 56), rok za odgovor je potekel 31. 1. 2022. Ker je tožnica odgovor podala 1. 2. 2022 (list. št. 60), ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sodbo zavrnilo tožničin zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ter proti takšni odločitvi tožnica pritožbe ni podala, toženka pa se pritožuje zgolj pavšalno brez konkretnih pritožbenih navedb, poleg tega pravnega interesa za pritožbo zoper ta del odločitve (III. točka izreka) ne izkazuje, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo.

6. Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo izdalo, ker je ugotovilo, da so podani vsi štirje pogoji po 318. členu ZPP. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so navedeni pogoji podani, odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, pri tem pa sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo očitanih postopkovnih kršitev.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je podan pogoj po 1. točki prvega odstavka 318. člena, to je, da toženka, ki ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor, v roku iz 277. člena ZPP ni odgovorila nanjo. Dejansko stanje v zvezi z navedenim pogojem ni sporno in pritožbeno ni prerekano, da je toženka tožbo prejela 6. 4. 2021 ter da se je rok za podajo odgovora na tožbo iztekel 6. 5. 2021, toženka pa je odgovor na tožbo 5. 5. 2021 (po oddajni teoriji) posredovala Okrajnemu sodišču v Ljubljani, katero je 10. 5. 2021 odgovor na tožbo posredovalo Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Okrožno sodišče v Ljubljani je odgovor na tožbo prejelo po poteku roka, toženka pa zatrjuje, da je prišlo do očitne pomote s tem, ko je odgovor poslala Okrajnemu sodišču v Ljubljani in ne Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje tudi v ugotovitvi, da niso podani pogoji po desetem odstavku 112. člena ZPP. Ker je imela toženka pooblaščenca, pomote ni mogoče pripisati njeni nevednosti, torej pride v poštev le očitna pomota vložnika. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je sodna praksa ta pravni pojem že konkretizirala ter se izrekla, da ne gre za očitno pomoto, če vložnik, ki ga zastopa pooblaščeni odvetnik, vlogo tudi napačno naslovi in ne le vloži pri napačnem sodišču ali pošlje na napačno sodišče. Takšna sodna praksa je obširna in utrjena.1 Iz odgovora na tožbo (list. št. 19) izhaja, da je bil naslovljen na Okrajno sodišče v Ljubljani in ne na Okrožno sodišče v Ljubljani ter je bil Okrajnemu sodišču v Ljubljani tudi poslan, čeprav je bila toženka, ki v postopku ni bila prava nevešča stranka, saj jo je zastopal odvetnik kot pravni strokovnjak, v 1. točki poziva na odgovor na tožbo (list. št. 13) nedvoumno opozorjena, da mora odgovoriti na tožbo v 30 dneh in odgovor poslati na naslov Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, Ljubljana. Opozorjena je bila tudi na izdajo zamudne sodbe, če ne bo pravočasno odgovorila na tožbo in bodo podani drugi pogoji za izdajo zamudne sodbe. Ob povedanem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pri podaji odgovora na tožbo ni šlo za očitno pomoto in tudi dejstvo, da med pravdnima strankama pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani teče drug postopek, ni takšna razlikovalna okoliščina, da sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče ne bi upoštevali zgoraj navedene sodne prakse. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil odgovor na pritožbo podan prepozno, vse obširne pritožbene navedbe v tej smeri pa so ob povedanem neutemeljene.

9. Toženka zatrjuje tudi napačno uporabo materialnega prava, kar se navezuje na pogoj utemeljenosti tožbenega zahtevka po 3. točki prvega odstavka 318. člena ZPP. Poleg tega pritožbeno sodišče na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti. Pritožba ima prav, da je sodišče zmotno uporabilo DZ in nima prav, da bi moralo uporabiti zakon, ki je veljal v času zapustnikove smrti.2 Ob presoji te postavke je bilo sodišče prve stopnje vezano na tožničino trditveno podlago, ta pa je trdila, da sta zapustnik in toženka v času zakonske zveze ustvarila skupno premoženje tako, da sta na parceli, ki je bila družbeno premoženje, zgradila stanovanjsko hišo, lastninska pravica na parceli pa je bila pridobljena v času preoblikovanja družbene lastnine v zasebno lastnino. Ob taki trditveni podlagi je bilo treba uporabiti zakonska določila, ki so veljala v času ustvarjanja skupnega premoženja. Tožnica sicer ne zatrjuje, kdaj je bila sklenjena zakonska zveza, vendar pa iz dokazil, ki jih je predložila, izhaja, da je bila gradnja dovoljena na podlagi gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano v letu 1958 (A5). Po predpisih, ki so na slovenskem območju veljali do 6. 6. 1941 (Obči državljanski zakonik – ODZ), je pri nas veljal kot zakonski režim sistem ločenega premoženja zakoncev. Za premoženje, ki je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, je v dvomu veljala domneva, da pripada možu (paragraf 1372 ODZ). Po drugi svetovni vojni je bila Slovenija del pravnega reda FLRJ oziroma SFRJ. Sprejemala pa je tudi svoje, republiške zakone. Temeljni zakon o zakonski zvezi (Ur. list FRLJ št. 29/46 in nasl.), ki je začel veljati 9. 5. 1946, je vzpostavil vzporedni sistem ločenega in skupnega premoženja zakoncev. Premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last, z njim samostojno razpolaga in ga upravlja. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v zakonski zvezi, je njuno skupno premoženje (10. člen tega zakona). Navedeni zakon je tudi pooblastil republiškega zakonodajalca, da sprejme zakon, v katerem bo predpisal natančnejše določbe o premoženjskih razmerjih med zakonci (92. člen tega zakona). Slovenija je svoj Zakon o premoženjskih razmerjih med zakonci (Uradni list LRS, št. 20/50) sprejela leta 1950. Ta se je skliceval na 9. do 12. člen Temeljnega zakona o zakonski zvezi. Oba zakona sta veljala vse do sprejetja ZZZDR (primerjaj prehodne določbe v 232. členu ZZZDR). Iz povedanega torej izhaja, da so bila v času ustvarjanja skupnega premoženja v veljavi zakonska določila, kot so veljala kasneje v ZZZDR in sedaj v DZ, to je sistem skupnega premoženja zakoncev. Zmotna uporaba predpisa s strani sodišča prve stopnje zato na pravilno odločitev ni vplivala.

10. Toženka nadalje zatrjuje zmotno uporabo ZD, ki je veljal v času smrti zapustnika. Tudi teh določil sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo. Dejstvo je, da v času zapustnikove smrti stanovanjska hiša s parcelo ni mogla biti predmet dedovanja, saj pritožba pravilno zatrjuje, da je bila tedaj še družbena lastnina s pravico uporabe vsakokratnega lastnika zemljiškoknjižnega telesa II. Vendar navedena okoliščina na pridobivanje in delitev skupnega premoženja ne more vplivati. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da dejstvi, kdo je bil član zadruge (oba zakonca ali en sam) ter da je razdelilno pogodbo, podlagi katere se je toženka vpisala v zemljiško knjigo, podpisala zgolj ona, ne spremeni dejstva, da sodi stavba v skupno premoženje. Iz razdelilne pogodbe, katero je predložila tožnica ter se toženka v pritožbi sklicuje nanjo (A7), izhaja, da je bila sklenjena v letu 1981, ter da je za stanovanjsko hišo na M. 34 navedena le toženka, kar je razumljivo, saj zapustnik takrat ni bil več živ in ni mogel nastopati kot pogodbena stranka. Toženka je na podlagi razdelilne pogodbe pridobila stanovanjsko hišo, družbena parcela pa je bila olastninjena na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi na podlagi istih zakonskih predpisov tudi zapustnik postal (so)lastnik zemljišča, če bi bil vpisan kot solastnik hiše. V obravnavani zadevi je tožnica vložila lastninskopravno tožbo, saj zatrjuje dedno pravico iz naslova originarne lastninske pravice na podlagi skupaj ustvarjenega premoženja njenih staršev, in ne tožbe dednopravne narave3, zato je pritožbena navedba, da je sodišče zmotno uporabilo Zakon o dedovanju, neutemeljena, v pritožbi izpostavljena sodna praksa, to sta zadevi VSL I Cp 1220/2011 in VSRS II Ips 136/2016, pa z obravnavano zadevo nista primerljivi. V prvi zadevi je v bistvenem izpostavljeno, da je treba najprej doseči vpis v zemljiško knjigo, kar je toženka dosegla, saj je zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine (A3), druga zadeva pa se nanaša na institut gradnje na tujem svetu po paragrafu 418 ODZ, kar za tu obravnavano tožbo na podlagi ustvarjenega skupnega premoženja ni bistveno.

11. Ob pravilni uporabi materialnega prava se izkažejo za neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožba v nasprotju s predpisi. Da je v nasprotju z moralnimi načeli, pa je neupoštevno iz razloga, ker v tem delu toženka zatrjuje dejansko stanje, ki je v primeru izdaje zamudne sodbe izvzeto iz pritožbenega preizkusa (drugi odstavek 338. člena ZPP). Podana sta torej tudi naslednja pogoja za izdajo zamudne sodbe, to je, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, ter da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi.

12. Toženka navaja tudi, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z predloženim dokazilom, to je razdelilno pogodbo iz leta 1981 (A7), saj iz te razdelilne pogodbe ni razvidno, da bi bil zapustnik član Stanovanjske zadruge V., kar pomeni, da je bilo sporno premoženje toženkino posebno premoženje. Že zgoraj je pritožbeno sodišče pojasnilo, da zapustnik, ki je umrl v letu 1979, ni mogel biti naveden kot član zadruge in kot pogodbena stranka razdelilne pogodbe. Ker gre pri ustvarjanju skupnega premoženja za pridobitev lastninske pravice po sili zakona, torej za originarno pridobitev, tudi ni bistveno, ali bi bil naveden kot pogodbena stranka razdelilne pogodbe, če bi tedaj še živel, ter ali bi bil vpisan kasneje v zemljiško knjigo. Zato so tudi te pritožbene navedbe neutemeljene, četrti pogoj za izdajo zamudne sodbe pa podan.

13. V preostanku se pritožbene navedbe (v delu, na katere ni odgovorjeno zgoraj), nanašajo na dejansko stanje, kar pa, kot rečeno, izključuje pritožbeni preizkus.

14. Ob navedenem je toženkina pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano zamudno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje pritožbene stroške. Prav tako svoje pritožbene stroške nosi tožnica, saj odgovora na pritožbo ni vložila pravočasno in ga ni bilo dopustno upoštevati.

1 Odločbe VSRS II Dor 589/2019, II Dor 341/2022, VIII Ips 139/2016, II Ips 315/2015, II Ips 152/2010, II Ips 511/2009, II Ips 73/2009, II Ips 1222/2008, VSL I Cpg 213/2016, II Cp 1440/2016, Cst 277/2017 in druge. 2 To je Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki je pričel veljati 1. 1. 1977. 3 Prim. VSRS sklep II Ips 119/2004 (A11).