Jedro

Zatrjevanega posojilnega razmerja ne izkazujejo predložene listine. Izvirnik posojilne pogodbe ni bil predložen ne v davčnem in tudi ne v sodnem postopku. S tem, ko na predloženi kopiji ni overitve (podpisa), ni izkazan niti dejanski čas njene sklenitve, oziroma ponareditev overitve celo kaže na to, da je bil dejanski čas njene sklenitve lahko različen od tistega, ki je naveden na predloženi kopiji pogodbe in ki ga zatrjuje tožnik v tožbi in pred tem že v davčnem postopku. Sicer pa gre tako pri pogodbi kot pri vseh ostalih predloženih listinah za listine, ki jih je mogoče sestaviti naknadno, njihovo vsebino pa prilagoditi ugotovitvam davčnih organov. Poleg tega se zneski vračil posojila, ki so razvidni iz predložene listine, ne ujemajo z načinom vračanja, dogovorjenim s pogodbo, zatrjevanje o pologih navedenih zneskov na tožnikov bančni račun pa ostaja, čeprav je breme dokazovanja na strani tožnika, na ravni povsem splošne in s tem neizkazane trditve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo v zadevi odmere davka po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2010 tožniku od davčne osnove 417 815,04 EUR odmeril davek po povprečni stopnji dohodnine 38,00% v znesku 158 769,72 EUR skupaj s pripadajočimi obrestmi v znesku 4 761,12 EUR in mu naložil v plačilo davek in obresti v skupnem znesku 163 530,84 EUR.

2. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno.

3. Z odločitvijo davčnih organov se je strinjalo tudi naslovno sodišče, ki je s sodbo I U 1409/2015-16 z dne 5. 7. 2016 tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 295/2016 z dne 8. 3. 2017 reviziji tožnika ugodilo in sodbo naslovnega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V sklepu ugotavlja, da je utemeljen revizijski očitek, da so razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev zaslišanja priče A.A., ki ga je predlagal tožnik, nezakoniti ter da je zato sodba naslovnega sodišča obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka. Zato se sodišču prve stopnje nalaga, da oceni, ali za neizvedbo predlaganega dokaza obstajajo kakšni zakonsko utemeljeni zadržki in to obrazloži. V primeru če ugotovi, da takšnih zadržkov ni, pa mora po napotkih sklepa v skladu z 237. in 241. členom ZPP zagotoviti navzočnost priče in dokaz izvesti. Presoditi pa mora tudi v postopku predložene (listinske) dokaze o vračilu posojila, predvsem v povezavi s tožnikovimi zatrjevanji o pologih vrnjenega denarja na bančni račun.

5. Sodišče je v ponovnem postopku po tožbi izvedlo glavno obravnavo ter na naroku zaslišalo pričo A.A. in vpogledalo upravne spise. Medtem ko je predlog tožnika za zaslišanje priče B.B. iz istih razlogov kot v prvem postopku (kot prepozen in nepotreben), pa tudi zaradi njegove izkazane neverodostojnosti, zavrnilo.

6. Stranki postopka sicer na naroku vztrajata pri vseh svojih dosedanjih navedbah in predlogih.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po izvedenem dokaznem postopku sodišče sodi, da tožnik zatrjevanega posojilnega razmerja ter s tem povezane izročitve oziroma prejema denarja (350 000,00 EUR) ni v zadostni meri izkazal. Pri tem ni mogoče mimo dejstva, da je tožnik obstoj posojilnega razmerja s B.B. prvič zatrjeval v pripombah na zapisnik, čeprav je bil med postopkom nadzora večkrat pozvan, da navede in dokaže obstoj vseh posojilnih razmerij in kar je tožnik, z izjemo obravnavanega, tudi storil. Kar pomeni, da je svoje trditve lahko prilagajal ugotovitvam davčnih organov ter zlasti višini davčne obveznosti, ki je bila razvidna iz zapisnika o nadzoru. Za odločitev tudi nista in ne moreta biti odločilni izjavi, ki sta ju dala v davčnem postopku tožnik in B.B. kot pogodbeni stranki in s tem kot udeleženca v poslu. Izjava tožnika kot stranke v upravnem (davčnem) postopku je itak subsidiarne narave in mora biti podkrepljena še z drugimi dokazi. B.B. pa je izkazano ponaredil overitev podpisa na posojilni pogodbi, kar po eni strani vzbudi utemeljen dvom v verodostojnost listine (pogodbe) kot takšne in po drugi strani, z ozirom na njegovo zavržno ravnanje, tudi dvom v verodostojnost B.B. izjav, ki jih je dal v zvezi s posojilnim razmerjem v davčnem postopku. Iz izpovedi priče A.A., ki jo je dal na naroku, pa glede sklenitve posojilne pogodbe ne izhaja nič več oziroma nič drugače, kot že iz njegovih pisnih izjav, to je, da je sestavil pogodbo, da sta pogodbo obe stranki podpisali v njegovi pisarni ter da izvirnika nima. Medtem ko glede izročitve denarja ob sklenitvi pogodbe zaslišan kot priča izrecno pove, da pri izročitvi denarja ni bil navzoč in torej ne potrdi zatrjevanja obeh pogodbenikov o dejanski realizaciji sklenjenega posla. Zatrjevanega posojilnega razmerja pa tudi ne izkazujejo predložene listine. Izvirnik posojilne pogodbe ni bil predložen ne v davčnem in tudi ne v sodnem postopku. S tem, ko na predloženi kopiji ni overitve (podpisa), ni izkazan niti dejanski čas njene sklenitve, oziroma ponareditev overitve celo kaže na to, da je bil dejanski čas njene sklenitve lahko različen od tistega, ki je naveden na predloženi kopiji pogodbe in ki ga zatrjuje tožnik v tožbi in pred tem že v davčnem postopku. Tega ne spreminja niti izpoved priče A.A., ki jo je dal na naroku in ki z ozirom na časovno oddaljenost obravnavanih dogodkov utemeljeno sloni na že predloženih listinah (izjavah oziroma potrdilih), te pa so bile sestavljene oziroma izdane na željo B.B., in to v času, ko se je vodil pri tožniku postopek nadzora. Sicer pa gre tako pri pogodbi kot pri vseh ostalih predloženih listinah za listine, ki jih je mogoče sestaviti naknadno, njihovo vsebino pa prilagoditi ugotovitvam davčnih organov. To velja tudi za listino, s katero tožnik dokazuje, da je bilo posojilo v celoti vrnjeno v inšpiciranem obdobju. Poleg tega se zneski vračil posojila, ki so razvidni iz predložene listine, ne ujemajo z načinom vračanja, dogovorjenim s pogodbo, zatrjevanje o pologih navedenih zneskov na tožnikov bančni račun pa ostaja, čeprav je breme dokazovanja na strani tožnika, na ravni povsem splošne in s tem neizkazane trditve.

9. Zato je izpodbijana odločba, tudi kolikor se nanaša na zatrjevano posojilno razmerje oziroma na vračilo denarja, ki naj bi bilo opravljeno iz tega naslova v inšpiciranem obdobju, po presoji sodišča pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene in se zato tožba na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljena zavrne. Glede preostalih ugotovitev v zvezi z obdavčenjem pa se sodišče sklicuje na razloge davčnih organov, za kar ima pravno podlago v drugem odstavku 71. člena ZUS-1. 10. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.