Jedro

V primeru, ko stranka zatrjuje pasivni položaj družbenika, ni dovolj zgolj presoja listin, ki jih je predložila stranka sama, če organ predložene dokaze oceni kot neprimerne za dokazovanje zatrjevanega dejstva, temveč je dolžan stranko pozvati k predložitvi dokazov, ki jih sam šteje kot primerne.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije št. ... z dne 14. 7. 2005 se odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 322,01 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Carinskega urada A., št. ... z dne 9. 1. 2002. Pod točko 2 je zavrnila zahtevo za povračilo stroškov. Tožena stranka v razlogih navaja, da je bil postopek prisilne izterjave utemeljeno uveden zoper tožnico kot družbenico po 27. členu Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99, 110/99, 93/02 - odl. US, v nadaljevanju ZFPPod) iz sodnega registra izbrisane družbe A.A.A. d.o.o.. Po 27. členu ZFPPod z izbrisom gospodarske družbe iz sodnega registra po tem zakonu gospodarska družba preneha. V tem primeru se šteje, da so družbeniki podali izjavo z vsebino določeno v 1. odstavku 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 do 45/01, v nadaljevanju ZGD) in sicer, da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci in da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Skladno z 2. odstavkom 394. člena ZGD lahko upniki uveljavljajo terjatve do družbenikov, ki so podali izjavo, v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra. Davčni organ po navedenih določbah lahko uveljavlja terjatev družbenika pod naslednjimi pogoji: da gre za osebo s statusom družbenika, da je izterjava pravočasna ter da gre za družbenika, ki je odgovoren za obveznosti družbe. Po mnenju tožene stranke so bile v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi navedeni pogoji. Izbris družbe A.A.A. d.o.o. je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 85 z dne 29. 10. 2001. Sklep o prisilni izterjavi je bil izdan 9. 1. 2002 in vročen 10. 1. 2002 tožnici. Prisilna izterjava naj bi bila po navedenem izvedena pravočasno. Iz objave izbrisa in iz izpiska sodnega registra je razvidno, da je bila tožnica družbenica izbrisane družbe. Izpolnjen pa je po presoji tožene stranke tudi tretji pogoj. Iz objave je namreč razvidno, da je tožnica ena izmed dveh ustanoviteljev in da je imela funkcijo namestnika direktorja, finančnega direktorja ter da je bila pooblaščena za zastopanje družbe A.A.A. d.o.o. brez omejitev. V času izbrisa omenjene družbe je družba dolgovala Carinskemu uradu A. carinski dolg v znesku 1.880.020,00 SIT skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 1998 dalje, kar je izkazano z izvršljivo odločbo carinarnice A. št. ... z dne 23. 10. 1998. Carinski urad A. je pritožnico pozval kot družbenico, ki je bila iz razlogov iz 25. člena ZFPPod izbrisana iz sodnega registra, z dopisom št. ... z dne 15. 11. 2001, naj v roku 15 dni od prejema poziva poravna terjatev, ki jo ima carinski urad do izbrisane družbe, izkazana pa je s prej navedeno izvršljivo odločbo. Pritožnica kljub vročenemu pozivu (12. 12. 2001) terjatve v danem roku ni poravnala, zato je bil zoper njo uveden postopek prisilne izterjave iz njenih osebnih prejemkov. Tožnica je v postopku dokazovala, da od 4. 7. 1997 dalje ni imela več vpliva na poslovanje družbe in na nastanek obveznosti te družbe oziroma zanjo naj ne bi veljala domneva, da je podala izjavo po 1. odstavku 394. člena ZGD ter da ima možnost uveljavljati ugovor, kot ga v korist t.i. pasivnih družbenikov dovoljuje odločba Ustavnega sodišča RS, U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002. Tožena stranka meni, da je pritožnica že pred izdajo izpodbijanega sklepa imela možnost, da bi dokazovala svojo t.i. pasivnost oziroma da ni več družbenica izbrisane družbe, pa tega ni storila. Iz poziva Carinskega urada A. z dne 15. 11. 2001, katerega je prejela 12. 12. 2001, je namreč razvidno, da je bila pozvana k plačilu carinskega dolga kot družbenica izbrisane družbe. Dokazno breme glede spregleda pravne osebnosti je na njej in ne na upniku. Carinski urad ni bil dolžan raziskati položaja pritožnice v družbi, temveč se je oprl na podatke v sodnem registru in Uradnem listu, iz katerih izhaja, da je pritožnica bila v času izbrisa družbe še vedno njena družbenica. Pritožnica ne pojasni, zakaj listin, ki bi dokazovale, da je bila pasivni družbenik, ni predložila že v postopku na prvi stopnji (torej po tem, ko je prejela poziv za plačilo, kar nalaga tudi določba 3. odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 73/04, v nadaljevanju ZUP)). Glede na to da pritožnico zastopa pooblaščenka, bi vsaj njej morale biti znane procesne določbe. Čeprav gre za novo dejstvo, je tožena stranka ocenila obe listini, ki jih je pritožnica predložila in sicer izjavo glede skupnega podpisovanja in zastopanja ter tožbo na izključitev drugega družbenika iz družbe, ki pa ne vplivata na drugačno odločitev, saj ne izkazujeta, da ne bi bila pritožnica pasivno legitimirana v predmetni zadevi. Dokazujeta kvečjemu, da tudi drugi družbenik ni mogel brez podpisa pritožnice sprejemati kakršnikoli obveznosti družbe tudi po tem, ko naj bi bila pritožnica po lastnih navedbah dne 4. 7. 1997 vržena iz družbe. Za svoje navedbe razen svoje izjave ne ponudi nobenih drugih dokazov, čeprav je dokazno breme na njeni strani. Tožena stranka meni, da odločbo z dne 23. 10. 1998 ni bilo potrebno po uradni dolžnosti vročati tudi pritožnici. Pritožnica je bila po mnenju tožene stranke v času, ko je nastal carinski dolg (31. 6. 1997) aktivno vključena v gospodarjenje družbe, bila seznanjena kot finančni direktor z gospodarjenjem družbe, ne glede na to, da je bila odločba, s katero je bil v letu 1997 nastali carinski dolg obračunan, izdana šele v letu 1998. Izpodbijani sklep vsebuje vse podatke po 43. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99, v nadaljevanju ZDavP), prav tako pa je izpodbijani sklep izdan na podlagi izvršljive odločbe Carinarnice A., ki predstavlja izvršilni naslov po 155. členu Carinskega zakonika (Uradni list RS, št. 1/95, 28/99). Glede na 2. odstavek 113. člena ZUP nosi stranka sama svoje stroške v primeru neuspeha v postopku.

Tožeča stranka vlaga tožbo, ker je izpodbijana odločba nezakonita in neutemeljena. Tožnica je ugotovila, da Ministrstvo za finance po svoji carinski upravi vodi postopek za isti zahtevek tako upravno kot sodno izvršbo (opr. št. ..., Okrajno sodišče B.). Tožnica ni nikoli prejela osnovne odločbe, na katero se tožena stranka sklicuje, saj naj bi to bilo 3. 11. 1998. Tedaj tožnica že več kot leto dni ni bila zaposlena v firmi in ni imela vstopa v firmo. To izkazuje s potrdilom o odjavi za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je bila izvršena 9. 9. 1997 z datumom prenehanja zavarovanja 16. 8. 1997. Drugi družbenik firme B.B. je dne 8. 7. 1997 preklical pooblastilo tožeči stranki in spremenil žig družbe. Tožeča stranka poudarja, da postopka na prvi stopnji sploh ni bilo. Poziv, ki naj bi ga prejela 15. 11. 2001, je tožnica zavrnila, saj ni bila v zavezi za plačilo kakršnihkoli terjatev. Tožeča stranka ugovarja zahtevku po temelju in po višini. Za sprejem obvez sta bila nujno potrebna oba družbenika kot podpisnika, kar je ugotovljeno ne le v izjavi z dne 25. 11. 1994, ki sta jo podpisala z B.B. pred notarjem, temveč tudi v družbeni pogodbi družbe A.A.A.. Firma je od 4. 7. 1997 vodil B.B. sam. Tožeča stranka torej ni imela statusa aktivnega družbenika, zato za terjatev carinskega urada ne more odgovarjati. Tožeča stranka predlaga naslovnemu sodišču izvedbo določenih dokazov, tožbi naj ugodi in odločbo tožene stranke odpravi ter izreče izvršbo za nedopustno. Tožena stranka pa naj tožeči stranki povrne stroške postopka.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila, vztrajala pri svoji odločitvi iz razlogov, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi. Tožeča stranka je imela v upravnem postopku možnost dokazovati, da ni več družbenik ter da ne odgovarja za obveznosti izbrisane družbe, vendar je predložila listine, ki jih je pritožbeni organ kljub temu, da so bile novota, tudi ocenil. Zato dejstva in listine, ki jih tožeča stranka navaja oziroma prilaga šele k tožbi, nedvomno predstavljajo tožbeno novoto. Naslovnemu sodišču tožena stranka predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa je svojo udeležbo v postopku prijavilo z dopisom št. ... z dne 14. 9. 2005. Tožba je utemeljena.

Izvršba se opravi zoper dolžnika - zavezanca po izvršilnem naslovu (40., 44. člen ZDavP). Če ta preneha, se izvršba opravi zoper njegovega pravnega naslednika (2. odstavek 87. člena ZDavP). Skladno z določbo 27. člena ZFPPod v zvezi z določbo 394. člena ZGD štejejo družbeniki izbrisane družbe za njene pravne naslednike. Kdo so družbeniki izbrisane družbe, izhaja iz javnih listin. Ker javna listina dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (169. člen ZUP), davčnemu organu ni bilo treba izvajati dokazov za ugotovitev pravnega naslednika. Tudi po odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02) velja zakonska domneva iz 4. odstavka 27. člena ZFPPod, da so vsi družbeniki prevzeli obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti izbrisane družbe. Navedena domneva ne velja za družbenike, ki zaradi položaja, ki so ga imeli v družbi, na njeno delovanje niso mogli vplivati, takšnemu družbeniku pa je dana možnost dokazovanja svojega pasivnega položaja v družbi. Iz odločbe Ustavnega sodišča nedvomno izhaja, da mora družbenik, ki pasivnost zatrjuje, to tudi dokazati, da je torej dokazno breme na njegovi strani. Prvostopni organ je po navedenem pred izdajo sklepa razpolagal tako z izvršilnim naslovom kot tudi z javno listino, ki glede na določbe 27. člena ZFPPod dokazuje prehod obveznosti izbrisane družbe na tožnika. Zato ni utemeljeno tožbeno stališče, da bi pred izdajo sklepa o izvršbi moral voditi ugotovitveni postopek. Utemeljen pa je po presoji sodišča tožbeni ugovor kršitve pravil postopka po vložitvi pritožbe. Tudi po presoji sodišča bi namreč pritožbeni ugovori narekovali dopolnitev izvedenega postopka skladno z določbo 243. člena ZUP. Ko prvostopni organ ni ravnal skladno z navedeno določbo zakona, bi kršitev morala sanirati tožena stranka in sama izvesti ugotovitveni postopek. Sodišče se, kot že navedeno, strinja s stališčem tožene stranke o dokaznem bremenu, vendar pa obrnjeno dokazno breme še ne pomeni, da ugotovitvenega postopka o obstoju dejstev, ki jih zatrjuje tožnik, ni treba izvesti. Res je, da mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče predložiti. Če stranka tega ne stori, jo k temu pozove organ. V primeru, ko stranka zatrjuje pasivni položaj družbenika, torej ni dovolj zgolj presoja listin, ki jih je predložila stranka sama, če organ predložene dokaze oceni kot neprimerne za dokazovanje zatrjevanega dejstva. V takem primeru je dolžan stranko pozvati k predložitvi dokazov, ki jih sam šteje kot primerne. Tožnica po navedenem relevantnih dejstev glede na naravo upravnega postopka ni imela možnost navajati in dokazovati v postopku pred izdajo prvostopnega sklepa. Odločitev tožene stranke, da pritožbo zavrne, ne da bi pred izdajo odločbe tožnico pozvala k predložitvi dokazov, ki so po njeni presoji upoštevni (dokaz po mnenju sodišča predstavlja tudi zaslišanje stranke), zato temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo po dopolnitvi ugotovitvenega postopka skladno s to sodbo o pritožbi tožeče stranke odločila ponovno, na podlagi presoje vseh v postopku izvedenih dokazov.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške skladno z določbo 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 45/06 - odl. US, dalje ZUS) v povezavi s 104. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Ob upoštevanju Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03 - popravek) in Tarifne številke 30, v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07, dalje ZPP-UPB3) v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS, je sodišče navedene stroške odmerilo, kot sledi: 500 točk za sestavo tožbe, za administrativne stroške 10 točk, 20 % DDV, kar znese ob vrednosti točke 0,459 238,77 EUR . Tožnici se povrne tudi plačana taksa za tožbo v višini 83,24 EUR, kar vse skupaj znaša 322,01 EUR. Ostali priglašeni stroški so po mnenju sodišča nepotrebni ali pa so že vsebovani v priznanih opravilih.