Jedro

Razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti je pravna ugotovitev, na katero je sodišče v smislu 1. odstavka 12. člena ZPP v mejah njene pravnomočnosti sicer vezano, ni pa vezano na ugotovitev tujega nosilca zavarovanja, glede tožničine popolne nezmožnosti za delo kot dejanske ugotovitve. Vprašanje tožničine popolne nezmožnosti za delo je s citirano odločbo rešeno le kot identično, ne pa predhodno vprašanje, zato omenjena pravnomočna odločba v tem delu ni ovira, da tožena stranka ne bi sama, po predpisanem postopku, ugotovila zatrjevano odločilno dejstvo.

Izrek

1) Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2) Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. P in na priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojnem možu. Ugotovilo je, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev iz 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 - ZPIZ), predpisanih za pridobitev pravice do družinske pokojnine po umrlem zavarovancu.

Tožničino pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno. Strinjalo se je s stališčem prvostopnega sodišča, da tožnica ni bila do moževe smrti popolnoma nezmožna za delo, niti ni to postala v enem letu po njegovi smrti, zato za pridobitev uveljavljane pravice ne izpolnjuje pogoja iz 2. alinee prvega odstavka 72. člena ZPIZ. Tožeča stranka po presoji sodišča tudi ne izpolnjuje pogoja iz 2. alinee četrtega odstavka omenjenega člena, saj do zavarovančeve smrti ni dopolnila starosti 45 let. Tožeča stranka je vložila pravočasno revizijo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, ki jo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). Sodišču očita, da pri svoji odločitvi ni upoštevalo dokončne in pravnomočne odločbe Republiške samoupravne interesne skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja delavcev Beograd, št. 8545 z dne 17.8.1989, na podlagi katere je bila spoznana za invalida prve kategorije invalidnosti od 6.10.1986 dalje. Ta upravna odločba, izdana na podlagi tedanjih zveznih predpisov, ki so veljali tudi v R Sloveniji, je postala v ugotovitvenem delu (glede invalidnosti) dokončna in pravnomočna, v dajatvenem delu pa izvršljiva. Ker pomeni pravnomočnost končno stopnjo v procesu oblikovanja pravnega akta, katere bistvena lastnost je njegova neizpodbojnost, odločbi srbskega nosilca zavarovanja ni mogoče mimo zakonskih določil odvzeti pravnega učinka. Načelo veljavnosti posamičnih pravnih aktov v Republiki Sloveniji, izdanih pred osamosvojitvijo, zagotavlja tudi drugi odstavek 8. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1-6/91-I - UZITUL). Ker je tožnica že od 17.8.1989 dalje veljala za invalida I. kategorije invalidnosti na območju celotne tedanje SFRJ (tudi na območju SR Slovenije), razpad nekdanje države, po mnenju revizije, ni mogel izničiti tega njenega statusa. To izhaja tudi iz določbe 12. člena Zakona o upravnem postopku. Zato za ugotovitev tožničine pravice do družinske pokojnine ni bilo v smislu 265. člena ZPIZ potrebno izvedensko mnenje, na katerega je tudi oprta zavrnitev tožbenega zahtevka. Invalidska komisija, ki tožnice neposredno ni pregledala, je svoje mnenje - da pri tožnici niso podani razlogi za obstoj prve kategorije invalidnosti - podala na podlagi pomanjkljive dokumentacije. Čeprav sodišči obeh stopenj tožnici ne priznavata statusa invalida prve kategorije invalidnosti, na podlagi odločbe Republiške samoupravne interesne skupnosti Pokojninskega in invalidskega zavarovanja Beograd, št. 8545 z dne 17.8.1989, navedeno odločbo upoštevata pri zavrnitvi tožbenega zahtevka iz razloga po 4. odstavku 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V reviziji predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožničinemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi sodbi obeh sodišč in vrne zadevo prve stopnje v novo sojenje.

Na vročeno revizijo (390. člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge kršitve določb pravdnega postopka pa obravnava revizijsko sodišče le, če so izrečno uveljavljene. Tožeča stranka revizijskih razlogov iz 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP ni uveljavila.

Revizijski očitek, da sta sodišči ob ugotovitvi obstoja zakonitih ovir za pridobitev pravice tožnice do družinske pokojnine po četrtem odstavku 72. člena ZPIZ zmotno uporabili materialno pravo, ni utemeljen. Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitve pravnoodločilnih dejstev nižjih sodišč, zato jih tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti (tretji odstavek 385. člena ZPP). Iz ugotovljenih pravnorelevantnih dejstev pa izhaja, da je bila tožnica (roj. 18.10.1950) ob smrti moža (9.11.1992) uživalka invalidske pokojnine, torej je imela lastnost zavarovanke (priznane z odločbo beograjskega nosilca zavarovanja z dne 17.8.1989), ni pa dopolnila starosti 45 let. Po četrtem odstavku 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju lahko samo vdova, ki nima lastnosti zavarovanca, pridobi pravico do družinske pokojnine pri nižji starosti, kot je določena v 1. alinei prvega odstavka in drugem odstavku tega člena. Pravico do družinske pokojnine ima po omenjeni zakonski določbi vdova, če je do zavarovančeve smrti dopolnila 45 let starosti (1. alinea), če pa je dopolnila 40 let starosti, izpolni pogoj za pridobitev pravice do čakalne dobe, ki poteče, ko dopolni 45 let starosti. S tem določilom so vdovam, ki ob moževi smrti nimajo statusa zavarovanke, zagotovljeni pogoji, ki so glede potrebne starosti za pridobitev pravice do družinske pokojnine veljali po zakonu o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 35/72 - 74/80) do 31.12.1983 kot splošen pogoj.

Po 2. alinei prvega odstavka 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pa ima vdova pravico do družinske pokojnine, tudi v primeru, če je - ne glede na starost - bila do moževe smrti popolnoma nezmožna za delo ali je to postala v enem letu po moževi smrti. Po 84. členu istega zakona velja za popolno nezmožnost za delo oziroma pridobivanje izguba delovne zmožnosti. Obe nižji sodišči sta na podlagi izvedenskih mnenj invalidskih komisij prve in druge stopnje ugotovili, da tožnica zaradi bolezni delovne zmožnosti ni izgubila, pač pa je ta pri njej zmanjšana. Zato je v polnem času še vedno zmožna opravljati fizično, lahko delo, z omejitvami.

Neutemeljeno je revizijsko stališče, da tožena stranka ni bila upravičena postopati po določilih 265. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ker naj bi bila tožničina popolna nezmožnost za delo ugotovljena s pravnomočnim sklepom Republiške samoupravne interesne skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja delavcev Beograd, št. 8545 z dne 17.8.1989. S tem sklepom je bila tožeča stranka spoznana za invalida prve kategorije invalidnosti od 6.10.1986 dalje in priznana ji je bila invalidska pokojnina. Pri tem je opozoriti, da ugotovitev invalidnosti tožnice z omenjeno odločbo tujega nasilca zavarovanja ni dokaz obstoja njene popolne nezmožnosti za delo (ali celo izhodišče za odločitev socialnega sodišča v tej zadevi z učinkom že ugotovljene predpostavke, da je izguba tožničine delazmožnosti trajna).

Razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti je namreč pravna ugotovitev, na katero je sodišče v smislu 1. odstavka 12. člena ZPP v mejah njene pravnomočnosti sicer vezano, ni pa vezano na ugotovitev tujega nosilca zavarovanja, glede tožničine popolne nezmožnosti za delo kot dejanske ugotovitve. Vprašanje tožničine popolne nezmožnosti za delo je s citirano odločbo rešeno le kot identično, ne pa predhodno vprašanje, zato omenjena pravnomočna odločba v tem delu ni ovira, da tožena stranka ne bi sama, po predpisanem postopku, ugotovila zatrjevano odločilno dejstvo. Zavod oziroma sodišče lahko pride na podlagi lastne dokazne ocene do drugačnih dejanskih ugotovitev od tistih, ki so bile ugotovljene v invalidskem postopku, izvedenem pri drugem naosilcu zavarovanja. Poudariti je potrebno, da postane pravnomočen le izrek (upravne, sodne) odločbe in samo v primeru, da bi bila ugotovitev o izgubi delovne zmožnosti tožnice povzeta v izrek pod točko 1. omenjene odločbe, bi postala ta ugotovitev, čeprav dejanske narave, pravnomočna.

Sodišče je bilo v tem postopku glede na pravno naravo oziroma pravne posledice dokončne in pravnomočne odločbe beograjskega nosilca zavarovanja (upoštevane na podlagi drugega odstavka 8. člena UZITUL) vezano le na odločitev o tožničinih pravicah oziroma pravnem razmerju iz invalidskega zavarovanja tega nosilca zavarovanja (pravno oziroma predhodno vprašanje). Stanje invalidnosti kot pogoj za pridobitev pravice iz invalidskega zavarovanja pa je - kot prej navedeno - dejanska ugotovitev, na katero tožena stranka pri ugotavljanju obstoja pogojev za pridobitev pravice do družinske pokojnine po 2. alinei prvega odstavka 72. člena ZPIZ, ni bila vezana. Zato je bila dolžna v obravnavanem primeru po postopku za uveljavljanje pravic iz zavarovanja ugotoviti zatrjevane okoliščine o tožničini popolni delovni nezmožnosti. Stanje invalidnosti, ki je podlaga za pridobitev pravic iz naslova invalidskega zavarovanja, se zaradi sprememb zdravstvenega stanja uživalca pravic lahko objektivno izboljša ali poslabša. Da gre za dejansko vprašanje potrjuje tudi pravna razlaga določbe prvega odstavka 186. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, po kateri na podlagi invalidnosti ali telesne okvare pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti ali zmanjšane delovne zmožnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. Glede na definicijo invalidnosti v 27. členu tega zakona, - vsebinsko enaki s pojmom invalidnosti iz Konvencije 159. Mednarodne organizacije dela, ki jo je prevzela tudi Republika Slovenija kot pravna naslednica SFRJ, - je invalidnost trajno stanje in praviloma ni mogoče pričakovati izboljšanja. Ni pa izključena možnost, da se zdravstveno stanje zavarovanca med uživanjem pravic na podlagi invalidnosti toliko izboljša, da po mnenju invalidske komisije postane znova zmožen za delo. Primer prenehanja že pridobljenih pravic zaradi sprememb v stanju invalidnosti oziroma preostali delovni zmožnosti urejata drugi in tretji odstavek 186. člena ZPIZ.

Sodišči obeh stopenj sta zato odločbo tujega nosilca zavarovanja o obstoju tožničinih pravic iz invalidskega zavarovanja upoštevali v tem obsegu s stališča vezanosti nanjo (12. člen ZPP). Obenem pa sta se pri zavrnitvi tožbenega zahtevka oprli glede ugotovitve spornega dejstva o popolni nezmožnosti tožnice za opravljanje organiziranega pridobitnega dela vsaj s polovičnim delovnim časom (tretji odstavek 27. člena ZPIZ) na izvedenska mnenja obeh invalidskih komisij.

Vendar za zavrnitev tožbenega zahtevka o tožničini zmanjšani delovni zmožnosti - ne pa njeni izgubi - po mnenju revizijskega sodišča ne zadošča samo ocena zdravstvenega stanja tožnice oziroma njene dela zmožnosti, če iz nje ni razvidno, na katero časovno obdobje se nanaša. Upoštevaje odločitev tujega nosilca zavarovanja v izreku pod točko 1. odločbe št. 8545 z dne 17.8.1989, s katero je bila tožnica spoznana za invalida prve kategorije invalidnosti od 6.10.1986 dalje, je potrebna za pravilno uporabo materialnega prava, časovna opredelitev, od kdaj je šteti, da je tožnica zmožna za opravljanje organiziranega pridobitnega dela, vsaj s polovičnim delovnim časom (tretji odstavek 27. člena ZPIZ). Od ugotovitve, ali je do sprememb v zdravstvenem stanju tožnice prišlo v času kot to opredeljuje 2. alinea prvega odstavka 72. člena ZPIZ, ali kasneje, je odvisna odločitev o utemeljenosti tožničinega zahtevka v tem obsegu.

Sodišči prve in druge stopnje sta zaradi zmotne uporabe 2. alinee prvega odstavka 72. člena ZPIZ nepopolno ugotovili dejansko stanje. Zato je moralo revizijsko sodišče obe sodbi razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da po dopolnitvi postopka v nakazani smeri o pravici do družinske pokojnine iz tega naslova ponovno odloči (drugi odstavek 395. člena ZPP).

V nadaljnjem postopku pa bo treba posvetiti pozornost tudi vprašanju pravilne uporabe določb pravilnika (zlasti 48. in 50. člena) o postopku za uveljavljanje pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SRS, št. 47/86) v zvezi z drugim odstavkom 321. člena ZPIZ.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so uporabljene v skladu s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).