Jedro

Vsakdo ima pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi ter dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugih pred temi boleznimi. Zdravstveni inšpektor lahko odredi, da se odpravijo nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti, ugotovljene v tem pogledu pri izvajanju inšpekcijskega nadzora.

Izrek odločbe je jasen in določen takrat, če ne dopušča različnega tolmačenja. Tožeča stranka zgolj posplošeno trdi, da njene obveznosti iz izreka izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, ker se izrek sklicuje na mnenje ZZV. Ne trdi pa hkrati, da ji sam izrek ni jasen in da torej ne more nedvoumno razbrati, kaj mora storiti po izpodbijani odločbi. Mnenje ZZV je prejela pred izdajo odločbe, povzeto je tudi v obrazložitvi odločbe. Zato dvoma o tem, na kaj se izrek odločbe nanaša in kakšne so po njem obveznosti tožeče stranke, ni. Pri tem ni odveč dodati, da je bilo mnenje ZZV edino strokovno mnenje, izdano za potrebe tega upravnega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Zdravstveni inšpektorat RS, Območna enota Kranj, tožeči stranki naložil, da mora, glede na ugotovljene razmere na lokaciji Bioplinarna A., zagotoviti ustrezno varstvo prebivalcev pred nalezljivimi boleznimi, kot izhaja iz strokovnega mnenja ZZV Ljubljana št. 120-004-287-25/11 z dne 5. 10. 2011. Odločil je še, da je rok izvršitve ukrepa 15 dni od vročitve odločbe, ter da je potrebno o odpravljenih nepravilnostih izdajatelja odločbe obvestiti. V obrazložitvi pojasnjuje, da je zdravstveni inšpektorat prejel prijavo v zvezi z neprijetnimi vonjavami in vplivi na zdravje prebivalcev, ki živijo v okolici objekta Bioplinarna A. Na omenjeni lokaciji je bil dne 26. 9. 2011 opravljen izredni inšpekcijski pregled z namenom ugotovitve dejanskega stanja ter možnostjo pojava in širjenja nalezljivih bolezni kot posledice razmer v obravnavanem objektu. V času pregleda je bilo ugotovljeno, da objekt Bioplinarna ni obratoval. Zavod za zdravstveno varstvo Ljubljana je dne 5. 10. 2011 izdal strokovno mnenje št. 120-004-287-25/11, v katerem izdajatelj ocenjuje, da naj stranka izvaja preventivne ukrepe za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni iz območja Bioplinarne A., in sicer tako, da naj upravljavec pri manipulaciji z biomaso v silosu upošteva dobro higiensko prakso tako, da bo biomasa redno prekrita s folijo, razen manjšega aktivnega dela, kjer se vrši dovoz in odjem biomase. Do povečanega pojava mrčesa in glodavcev, predvsem na območju silosa, lahko prihaja tudi zaradi neustrezne manipulacije z biomaso. Nadalje je potrebno izvesti deratizacije na ograjenem območju Bioplinarne, ki naj jo izvede za to usposobljen izvajalec najmanj dvakrat letno. V primeru pojava večjega števila glodavcev pa naj se deratizacija opravi pogosteje. V primeru zaznavanja povečanega pojava mrčesa na območju Bioplinarne naj usposobljeni izvajalec izvede dezinfekcijo. Dne 10. 10. 2011 je bil opravljen ponovni inšpekcijski pregled objekta, pri katerem je bilo predstavniku podjetja B. d.o.o., C.C. vročeno strokovno mnenje ZZV Ljubljana z dne 5. 10. 2011. Stranka je v zvezi z omenjenimi mnenjem podala izjavo na zapisnik. V njej navaja, da pri prelaganju biomase ni bilo opaziti glodavcev, ki se omenjajo v mnenju. Prav tako ni bilo opaziti iztrebkov glodavcev. V zvezi z dobro prakso pa ugotavlja in navaja, da pokrita biomasa pod folijo gnije, zato v tem primeru ob odkritju biomase prihaja do vonjav po gnitju. Pri biomasi, ki je odkrita, pa je zgornja plast biomase suha in do omenjenih pojavov ne prihaja. Zato meni, da je pokrivanje biomase nepotrebno. V letu 2010 so deratizacijo izvedli, v letu 2011 pa niso nadaljevali te prakse, ker objekt ni obratoval. Inšpektor je pri tem ugotovil, da je bil zadnja deratizacija izvedena s strani Veterinarske ambulante Č. 28. 7. 2010. V nadaljevanju se inšpekcijski organ sklicuje na Zakon o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) ter Zakon o zdravstveni inšpekciji (v nadaljevanju ZZdrI). Poudarja, da je na podlagi 1. točke 15. člena ZZI ter 3. točke 47. člena ZNB potrebno izdati ukrepe, ki so navedeni v izreku te odločbe. Rok za izvedbo je določen v 1. točki tretjega odstavka 7. člen ZIN, poročanje o odpravljenih nepravilnosti pa ima podlago v petem odstavku 29. člena ZIN.

Ministrstvo za zdravje je s svojo odločbo št. 021-119/2011/3 z dne 29. 3. 2012 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi se sklicuje na prvi odstavek 4. člena ZNB, po katerem ima vsakdo pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi ter dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugih pred temi boleznimi. Citira še tretji in četrti odstavek 9. člena in 7. točko 10. člena ZNB. Poudarja, da v skladu s 1. točko prvega odstavka 15. člena ZZdrI zdravstveni inšpektor lahko odredi, da se odpravijo nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti, ugotovljene pri izvajanju inšpekcijskega nadzora. V obravnavanem primeru ni sporno dejansko stanje, prav tako ugotovljene pomanjkljivosti v zvezi z zagotovitvijo ustreznega varstva pred nalezljivimi boleznimi niso bile odpravljene. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da pritožnik naloženega ukrepa ne more izvršiti, ker je prejel odločbo Inšpektorata za okolje, ki mu nalaga odstranitev silaže iz njegovega silosa in bo po izpraznjenju silosa prenehala obstajati možnost za pojav glodavcev in mrčesa, pa organ druge stopnje pripominja, da pritožnik ni z ničemer niti verjetno izkazal, da je biomasa res odstranjena, s čimer bi zadostil le ukrepom odločbe, ki naj bi jo po njegovih navedbah izdal Inšpektorat za okolje. Ne bi pa zadostil ukrepom, ki so mu bili naloženi z izpodbijano odločbo in o izvedbi katerih mora pritožnik obvestiti organ prve stopnje.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je po njenem izrek izpodbijane prvostopne odločbe nezakonit, saj ne vsebuje določenega ravnanja, ki ga je tožeča stranka kot inšpekcijski zavezanec dolžan izvesti. Izrek upravne odločbe je namreč edini del odločbe, ki postane pravnomočen. Zato splošno sklicevanje na prilogo (mnenje ZZV) oziroma dokaz v upravnem postopku predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Podrejeno uveljavlja tudi ugovor, da je ukrep ZZV strokovno neustrezen in lahko predstavlja tudi škodljivo ravnanje za zdravje ljudi. Navaja, da bo v nadaljevanju predložila dokazilo v obliki naročenega izvedeniškega mnenja, ki bo izkazovalo, da je pokrivanje biomase strokovno napačno in kot tako lahko zgolj povečuje nevarnost za zdravje ljudi. Poleg tega predstavlja tudi dodaten in nepotreben strošek za tožnika. Sodišču zato predlaga naj izvede dokaz s postavitvijo izvedenca sanitetne stroke in odloči, ali je ukrep pokrivanja biomase nujno potreben z vidika varstva zdravja občanov. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje, njej pa povrne nastale stroške upravnega spora v 15 dneh.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Uvodoma se sodišče strinja z mnenjem tožeče stranke, da je izrek odločbe tisti njen del, ki edini postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen. Tudi ni sporno, da mora izrek odločbe zadostiti pogojem iz 213. člena ZUP. V danem primeru je za tožečo stranko sporno, ali je izrek določen ali ne. Izrek odločbe je po ustaljeni sodni praksi jasen in določen takrat, če ne dopušča različnega tolmačenja. Do možnosti različnih tolmačenj pa prihaja v primeru, ko je izrek tako nepopoln ali nejasen, da iz njega ni mogoče nedvoumno razbrati obveznosti stranke. Tožeča stranka samo posplošeno trdi, da njene obveznosti iz izreka izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti iz razloga, ker se izrek odločbe sklicuje na mnenje ZZV. Ne trdi pa hkrati tudi, da ji sam izrek ni jasen in da torej ne more nedvoumno razbrati, kakšna je njena dolžnost po izpodbijani odločbi oziroma, kaj mora storiti. Sporno mnenje ZZV je prejela pred izdajo odločbe, prav tako pa je tudi povzeto v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Zato dvoma o tem, na kaj se izrek odločbe nanaša in kakšne so obveznosti tožeče stranke iz izpodbijanega izreka odločbe niti ne more biti in tožeča stranka kaj takega tudi ne trdi. Mnenje ZZV je bilo edino strokovno mnenje, izdano za potrebe tega upravnega postopka, torej tudi v tem pogledu ni nejasnosti.

Podrejena navedba tožeče stranke, da je ukrep ZZV, s katerim se tožniku nalaga pokrivanje biomase s folijo strokovno neustrezen, pa z ničemer ni podkrepljena. Trditev tožnika, da bo sodišču predložil dokazilo v obliki naročenega izvedeniškega mnenja, ki bo izkazovalo, da je pokrivanje biomase strokovno napačno, po mnenju sodišča ne more predstavljati okoliščine, zaradi katere bi lahko sodišče utemeljeno podvomilo v strokovnost odločitve ZZV, ki jo je v svoji odločbi povzelo tudi Ministrstvo za zdravje. Glede predloga tožnika, naj sodišče samo postavi izvedenca sanitetne stroke, ki naj preuči mnenje ZZV, pa sodišče pripominja, da izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). V tej zadevi se razjasnitev kakšnega dejstva ni izkazala za potrebno, saj tožnik le na splošno predlaga izvedbo dokaza z izvedencem iz razloga, ker se z že izdelanim mnenjem ZZV ne strinja. Pri tem sodišče še pripominja, da je razjasnitev dejstva v danem primeru relevantna z uporabo določil ZNB in ne drugih predpisov, ki so lahko za tožnika (vendar ne v tem upravnem postopku) prav tako sporna.

V ostalem se sodišče z razlogi, ki jih za odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore, strinja. Kolikor so pritožnikovi ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1 in se nanje sklicuje.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.