Jedro

Ob utemeljevanju obstoja ponovitvene nevarnosti se sodišče lahko sklicuje le na tiste postopke, glede katerih je že ugotovljen obstoj utemeljenega suma.

Odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti pri kaznivem dejanju po 243. členu KZ-1 ni v nasprotju z Ustavo ob pogoju, da je podana tudi zahtevana sorazmernost, to je, da varnost drugih odtehta poseg v obdolženčevo pravico do svobode.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega I. J. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Obdolženčevi zagovorniki so zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena, saj z obsežnimi navedbami uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako vrhovna državna tožilka meni, da je priporni razlog utemeljen s konkretnimi okoliščinami ter da je razlogovanje izpodbijanega sklepa o sorazmernosti in nujnosti pripora glede na ugotovljene okoliščine pravilno.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovim zagovornikom, ki v izjavi nasprotujejo stališču vrhovne državne tožilke ter ponavljajo navedbe, ki so jih podali že v zahtevi.

B.

5. Obdolženčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti ob ponavljanju že v pritožbi uveljavljanih ugovorov izpodbijajo obstoj utemeljenega suma z navedbami, da se ne strinjajo z zaključkom preiskovalne sodnice, da ni mogoče slediti obdolženčevemu zagovoru; da je glede na obdolženčeve osebne okoliščine (je materialno preskrbljen podjetnik z nazivom doktorja ekonomskih znanosti s področja bančništva, ki ni v življenjski stiski) nenavadno, nelogično in neumno, da bi ponarejene bankovce prinesel v banko z namenom zamenjati jih za nepoškodovane bankovce; da iz okoliščin primera jasno izhaja, da obdolženec ni vedel, da ima ponarejen denar; da sklep preiskovalne sodnice o uvedbi preiskave ni obrazložen, zato se nanj ni mogoče sklicevati; da zunajobravnavani senat ni preizkusil utemeljenega suma; ter da obdolženčevo ravnanje ne kaže na njegov namen spraviti poškodovan denar v obtok. V zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti vložniki navajajo, da poškodovan oziroma uničen denar niti hipotetično ne bi mogel priti v obtok, zaradi česar nihče ne bi mogel biti oškodovan. Obdolženec ni imel namena spraviti uničenega denarja v obtok, zato mu ni mogoče očitati ogrozitve varnosti. Vložniki se ne strinjajo s stališčem zunajobravnavnega senata o potrebnem upoštevanju teže in narave kaznivega dejanja ter načina njegove izvršitve, saj višina zagrožene kazni storilce kaznivih dejanje odvrača od ponavljanja, te okoliščine tudi ni mogoče upoštevati v razlogih o obstoju ponovitvene nevarnosti, temveč kvečjemu ob ugotavljanju pripornega razloga begosumnosti ali koluzijske nevarnosti. Obdolženec je v zagovoru prepričljivo pojasnil izvor denarja, njegove navedbe o nakupu in prodaji zlata pa ne kažejo na stike z „zlatarji“. Obdolženec je uspešen podjetnik, nima kriminalne preteklosti, živi urejeno družinsko življenje, zato po stališču vložnikov ni mogoče zaključiti, da ima povezave s kriminalom. Način in okoliščine storitve očitanega kaznivega dejanja po oceni vložnikov kažejo na to, da obdolženec ni vedel, da ima ponarejen denar. Bil je le žrtev goljufije, zato ni storilec kaznivega dejanja ponarejanja denarja. Nadalje vložniki menijo, da ni podana neogibnost pripora za zagotovitev varnosti ljudi, ker gre v obravnavanem primeru za premoženjsko kaznivo dejanje. Sodišče bi moralo posebej skrbno presoditi ter ob upoštevanju načela sorazmernosti pretehtati, ali je ogrožanje varnosti ljudi, če bi obdolženec ostal na prostosti, tako velik poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v njegovo pravico do osebne svobode. Po stališču vložnikov v obravnavanem primeru ne obstojijo okoliščine, ki bi kazale na realno nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Obdolženec ni povezan s kriminalno dejavnostjo, zato ni realno pričakovati, da bi na prostosti nadaljeval z izvrševanjem očitanega kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru varnost ljudi ni neposredno ogrožena, odreditev pripora zaradi varovanja državnega premoženja pa pomeni poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Poleg tega je zaključek preiskovalne sodnice o neogibnosti pripora neobrazložen.

6. Po drugem odstavku 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodna odločba. Zato vložniki ne morejo uspeti z navedbami o nelogičnosti ravnanja, kot ga ugotavlja sodišče, in obdolženčevem namenu ter z ocenjevanjem njegovim osebnih okoliščin (o izobrazbi, urejenem življenju, podjetništvu). S takimi navedbami, izhajajoč iz obdolženčevega zagovora, vložniki nasprotujejo dejanskim ugotovitvam sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

7. Dežurna preiskovalna sodnica je obstoj utemeljenega suma oprla na dokaze, pridobljene v predkazenskem postopku (uradna zaznamka o sprejemu ustne ovadbe M. R. in o zbranih obvestilih od N. M., zapisniki o zasegu predmetov, poročilo in mnenje NFL o preiskavi poškodovanega denarja, zapisnik o hišni preiskavi, delno tudi obdolženčev zagovor), na podlagi povzetkov vsebine teh dokazov pa je utemeljen sum tudi konkretno obrazložila (sklep, stran 2). Zato ni mogoče slediti navedbi vložnikov, da utemeljen sum temelji na neobrazloženem sklepu o preiskavi.

8. Vložniki, izhajajoč iz lastne ocene osumljenčevega ravnanja, v nasprotju z ugotovitvami izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora zatrjujejo, da v obravnavanem primeru ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Obstoj ponovitvene nevarnosti je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu (stran 3) utemeljen s tem, da je osumljenec hranil veliko količino ponarejenega denarja (poleg 149 bankovcev za 500 EUR, ki naj bi jih poskusil zamenjati v banki, naj bi po podatkih v spisu osumljenec pri sebi hranil še ponaredke 62 bankovcev po 100 USD ter 214 bankovcev po 500 EUR), s čimer bi lahko ogrozil ne samo varstvo premoženja skupnosti, ampak tudi posameznikov. Varnost ljudi iz prvega odstavka 20. člena Ustave ni omejena le na varnost življenja in telesne integritete posameznika, temveč zajema tudi varnost premoženja posameznika, ki je lahko močno ogrožena tudi z napadom na premoženje širše skupnosti (slednje sodišče očitno povzema po sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 35/1999 z dne 18. 12. 1999). Več bankovcev, ki naj bi jih osumljenec hotel zamenjati, je imelo isto serijsko številko, kar po oceni preiskovalne sodnice kaže na to, da se tak denar s strani istih ponarejevalcev še vedno proizvaja ali pa celo že obstaja, osumljenec pa bi do takega denarja lahko prišel na način, ki ga je opisal v zagovoru (ob prodaji zlata). Osumljenec ima zaradi poslovanja njegovih podjetij tudi povezave s tujino in s tako imenovanimi „zlatarji“. Pri prodaji zlata in zamenjavi denarja je osumljenec pokazal veliko mero neskrbnosti, takega ravnanja pa mu glede na njegovo podjetništvo in doktorat iz ekonomskih znanosti ni mogoče pripisati, s tem pa tudi ni mogoče slediti njegovemu zagovoru. Poleg tega je osumljenec imel pri sebi tudi ponaredke - črne lističe, ve pa tudi, kako se te lističe uporabi pri prevari, znani kot „black money scam“. Pritrditi je sicer treba vložnikom, da ponovitvene nevarnosti ni mogoče utemeljevati z obstojem predkazenskih postopkov, v katerih naj bi bil osumljenec. Ob utemeljevanju obstoja ponovitvene nevarnosti se sodišče lahko sklicuje le na tiste postopke, glede katerih je že ugotovljen obstoj utemeljenega suma. Vendar pa subjektivna okoliščina, da je policija osumljenca že večkrat obravnavala in je v več predkazenskih postopkih zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, ni edina, na katero je preiskovalna sodnica oprla ugotovitev podanosti ponovitvene nevarnosti. Ob sklicevanju na težo in naravo očitanega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1, za katero je zagrožena kazen od šestih mesecev do osmih let zapora, ter okoliščine storitve kaznivega dejanja, preiskovalna sodnica ugotavlja obstoj objektivnih okoliščin, na katerih temelji omenjeni priporni razlog, obstoj subjektivne okoliščine pa preiskovalna sodnica obrazloži s sklicevanjem na osumljenčeve osebne lastnosti (je podjetnik; ima doktorat s področja ekonomskih znanosti; znana pa mu je tudi uporaba črnih lističev pri prevari „black money scam“). Drugačno ocenjevanje teh okoliščin pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Pritrditi pa ni mogoče niti navedbam vložnikov o tem, da pripor ni neogibno potreben in sorazmeren ukrep. Zunajobravnavni senat je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 138/1998 z dne 22. 7. 1998 obrazložil, da je odreditev pripora dovoljena tudi v primerih, kot je obravnavani, torej ko gre za varovanje premoženja posameznikov. Kaznivo dejanje ponarejanja denarja po 243. členu KZ-1 je sicer uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper gospodarstvo in je torej temeljni objekt kazenskopravnega varstva pri tem kaznivem dejanju gospodarstvo Republike Slovenije oziroma njen monetarni sistem. Toda hkrati se s tem kaznivim dejanjem ogroža tudi varnost ljudi in njihovega premoženja. Ko namreč pride ponarejen denar v obtok kot pravi denar, je lahko vsaka oseba, ki pridobi tak denar, oškodovana na svojem premoženju, pri velikih zneskih ponarejenega denarja pa je lahko tudi ogrožena eksistenca teh oseb. Zato odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti pri kaznivem dejanju po 243. členu KZ ni v nasprotju z Ustavo ob pogoju, da je podana tudi zahtevana sorazmernost, to je, da varnost drugih odtehta poseg v obdolženčevo pravico do svobode. S tem v zvezi izpodbijani pravnomočni sklep ugotavlja, kot že navedeno, da je obdolženec poleg 149 bankovcev za 500 EUR (kar predstavlja vrednost 74.500 EUR), ki jih je hotel zamenjati v Banki Slovenije, hranil še ponaredke 62 bankovcev po 100 USD ter 214 bankovcev po 500 EUR (kar predstavlja vrednost 107.000 EUR). Po presoji Vrhovnega sodišča je prav hramba teh ponaredkov, pa tudi obdolženčevo hotenje zamenjati 149 bankovcev za 500 EUR, tista okoliščina, ki ne izključuje možnosti, da bi obdolženec take ponaredke lahko zamenjal pri posameznikih (na primer pri poslovanju z zasebniki, v trgovinah ipd.) in bi na tak način lahko ogrozil ne le monetarni sistem, temveč tudi premoženje takih posameznikov. Hramba še dodatne večje količine ponarejenih evrskih in dolarskih bankovcev kaže tudi na obdolženčevo odločenost spraviti te bankovce v promet. Na podlagi navedenega je treba pritrditi stališču izpodbijanega pravnomočnega sklepa, da je v obravnavanem primeru pripor ob upoštevanju kriterijev, navedenih v odločbah Ustavnega sodišča Up-71/99 z dne 13. 5. 1999 in Up-57/95 z dne 7. 7. 1995, na kateri se sklicujejo vložniki, neogiben in sorazmeren ukrep.

10. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve 20. člena Ustave, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevih zagovornikov na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.