Jedro

Tožena stranka je svojo odločitev oprla zgolj na zaključek, da tožnica ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev redne BPP, ker ne izpolnjuje dohodkovnega pogoja po 13. in 14. členu ZBPP v zvezi z 22. členom ZSV, ne da bi navedla pravno podlago, na podlagi katere je mesečni znesek invalidnine za telesno okvaro, ki jo prejema tožničina mama, štela med njene dohodke skupaj s pokojnino in ne da bi na podlagi podatkov v spisu ugotavljala, ali tožnica izpolnjuje pogoje za dodelitev izjemne BPP v smislu 22. člena ZBPP ob upoštevanju ugotovitve, da je tožničina mama prejemnica invalidnine za telesno okvaro, ne zgolj pokojnine, torej ob upoštevanju družinskih razmer tožnice.

Izrek

1.Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba tožene stranke št. Bpp 188/2010 z dne 14. 7. 2010 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zastopanje v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu opr. št. P 147/2010 (zaradi plačila preživnine zoper očeta A.A. kot toženo stranko). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je po prejemu tožničine prošnje dne 1. 6. 2010 upoštevaje določilo 2. odstavka 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/01 in nadaljnji) ugotavljala finančni položaj prosilke in druge pogoje, določene z ZBPP ob smiselni uporabi Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Uradni list RS, št. 54/92 in nadaljnji), ki v 23. členu določa, da se brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) ne dodeli osebi oziroma njeni družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višini 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. V obrazložitvi še navaja, da upoštevaje določilo 22. člena ZSV znaša minimalni dohodek 453,60 EUR, prosilkina mama B.B., ki živi skupaj s prosilko na naslovu njenega stalnega bivališča in se šteje tako za njenega družinskega člana, pa pri ZPIZ prejema pokojnino in invalidnino za telesno okvaro. Tako je v zadnjih treh mesecih pred dnem vložitve prošnje prejela dohodke, ki znašajo, in sicer v mesecu marcu 2010 skupno 483,38 EUR, v mesecu aprilu 2010 483,38 EUR ter v mesecu maju 2010 znesek 706,93 EUR (štet tudi letni dodatek v višini 223,55 EUR). Upoštevajoč navedene dohodke in dohodke, ki jih je prosilka, sicer študentka, prejela v zadnjih treh mesecih pred dnem vložitve prošnje z opravljanjem študentskega dela, skupno 2.902,69 EUR oziroma povprečno mesečno 967,56 EUR, tako da znaša mesečni povprečni dohodek prosilkine družine 483,78 EUR na člana družine, kar je več od določenega minimalnega dohodka. Če pa tožena stranka upošteva še nakazila s strani prosilkine matere in očeta, kot izhaja iz izpiska za transakcijski račun prosilke ter njene pisne vloge, pa navedeni skupni znesek dohodkov, ki jih je njena družina prejela v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, znaša skupno 3.152,69 EUR oziroma 1.050,90 EUR povprečno mesečno in tako 525,45 EUR na člana družine. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka povzema določilo 27. člena ZSV in zaključuje, da tožnica oziroma njena družina ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki pa mora biti pri odločanju o odobritvi le-te kumulativno podan skupaj z vsebinskim pogojem. Ker finančni pogoj ni podan, tožena stranka vsebinskega pogoja sploh ni ugotavljala in je prošnjo prosilke zavrnila.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbene razloge bistvene kršitve določbe postopka, kar je vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, poleg tega pa dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno ter je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. V tožbi navaja, da je zmotna ugotovitev tožene stranke, da naj bi njeni dohodki in dohodki njene matere presegali znesek minimalnega mesečnega dohodka za 30,00 EUR. Tožnica meni, da je v izpodbijani odločbi zmotno ugotovljeno dejansko stanje in da je že na prvi pogled vidna računska napaka, saj je k dohodku zadnjih treh mesecev pred vložitvijo prošnje tožena stranka prištela redni letni regres oziroma dodatek v višini 223,55 EUR, čeprav bi morala prišteti le eno četrtino tega dohodka, kolikor pripade na trimesečje. Če tožnica vloži prošnjo sedaj, omenjeni dohodek ne bo upoštevan, ker je bil regres izplačan že v mesecu maju. Vendar že sedaj odločanje o prošnji traja tri mesece, v navedeni zadevi pa je obravnava razpisana že dne 6. 9. 2010. Nadaljnja bistvena kršitev določb postopka ter zmotna ugotovitev dejanskega stanja se kaže v napačnem izračunu, kjer so v dohodek tožnice prišteta prejeta nakazila s strani njene matere B.B., ki prejema skromno pokojnino, od katere je 100,00 EUR nakazala tožnici dne 2. 4. 2010 in 100,00 EUR dne 16. 3. 2010. Tako je tožena stranka pri izračunu skupnega dohodka družine upoštevala tako pokojnino B.B., kot tudi zaslužek C.C., potem pa je pokojnino B.B. upoštevala še ponovno pri njenem nakazilu C.C. kot njen dohodek, kar pa ni res. Šlo je le za redno preživnino, plačano od pokojnine B.B., ki pa je bila že upoštevana pri izračunu dohodkov družine. Povprečni mesečni dohodek tožnice C.C. in B.B. nikakor ni 1.050,90 EUR, saj bi si v tem primeru lahko plačali odvetnika. Tožnica glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v nadaljnji postopek. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov v zvezi s tožbo v upravnem sporu.

Tožena stranka je sodišču v skladu z določilom 3. odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010) predložila predmetni upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

K točki 1: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka sklicujoč se na določila 2., 34. in 37. člena ZBPP zavrnila prošnjo tožnice z dne 1. 6. 2010 za odobritev brezplačne pravne pomoči za zastopanje v pravdni zadevi, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. P 147/2010 zaradi plačila preživnine zoper očeta tožnice A.A.. Pri ugotavljanju finančnega položaja tožnice po določilih 11. in 13. člena ZBPP v povezavi z 22. in 23. členom ZSV je tožena stranka na podlagi podatkov o dohodkih in občasnih prejemkih tožnice in njene matere B.B., ki skupaj s tožnico stanuje na naslovu stalnega bivališča in se tako šteje za njenega družinskega člana, da je v zadnjih treh mesecih pred dnem vložitve prošnje prejela B.B. dohodke v mesecu marcu 2010 v skupni višini 483,38 EUR, v mesecu aprilu 2010 v znesku 483,38 EUR ter v mesecu maju 2010 v znesku 706,93 EUR (štet tudi letni dodatek v višini 223,55 EUR). Hkrati je tožena stranka v obrazložitvi navedla, da je prosilkina mama B.B. upokojena in pri ZPIZ prejema ne le pokojnino, pač pa tudi invalidnino za telesno okvaro (v skupni višini 483,38 EUR mesečno, od tega invalidnina znaša 39,94 EUR – priloga C/3). Na podlagi teh podatkov in podatkov o nakazilih na tožničin transakcijski račun tožena stranka ob sklicevanju na določilo 27. člena ZSV zaključuje, da tožnica oziroma njena družina ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker je upoštevajoč navedene dohodke tožnica oziroma njena družina v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje za BPP prejela skupno 2.902,69 EUR oziroma povprečno mesečno 967,56 EUR, tako da znaša mesečni povprečni dohodek prosilkine družine 483,78 EUR na člana družine, kar je več od določenega minimalnega dohodka (453,60 EUR); če pa tožena stranka upošteva še nakazila s strani tožničine matere in očeta, kot izhajajo iz izpiska za transakcijski račun pa je tožnica oziroma njena družina v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje za BPP prejela skupno 3.152,69 EUR oziroma 1.050,90 EUR povprečno mesečno oziroma 525,45 EUR na člana družine.

Po presoji sodišča pa je ta zaključek tožene stranke preuranjen. Ob upoštevanju določila 1. odstavka 1. člena ZBPP, po katerem je namen brezplačne pravne pomoči po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati, se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP po določbi 3. odstavka 11. člena ZBPP namreč ne ugotavlja zgolj finančni položaj prosilca, pač pa tudi drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Tožena stranka pa je v konkretnem primeru ugotavljala zgolj povprečni mesečni dohodek na družinskega člana tožničine družine v smislu 1. odstavka 13. člena ZBPP, oziroma morebitno preseganje dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka v smislu 22. člena ZSV (ki je v času odločanja tožene stranke znašal 453,60 EUR). Vendar pa je tožena stranka svojo odločitev oprla zgolj na zaključek, da tožnica ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev redne BPP, ker ne izpolnjuje dohodkovnega pogoja po 13. in 14. členu ZBPP v zvezi z 22. členom ZSV, ne da bi navedla pravno podlago, na podlagi katere je mesečni znesek invalidnine za telesno okvaro, ki jo prejema tožničina mama B.B. (v višini 39,94 EUR – priloga C/3), štela med njene dohodke skupaj s pokojnino in ne da bi na podlagi podatkov v spisu ugotavljala, ali tožnica izpolnjuje pogoje za dodelitev izjemne BPP v smislu 22. člena ZBPP ob upoštevanju ugotovitve, da je tožničina mama B.B. prejemnica invalidnine za telesno okvaro, ne zgolj pokojnine, torej ob upoštevanju družinskih razmer tožnice v smislu 2. odstavka 22. člena ZBPP. Po tej določbi se šteje, da je prošnja za (izjemno) odobritev BPP utemeljena z družinskimi razmerami, če so stroški za preživljanje družine obremenjeni med drugim z izrednimi stroški za potrebno zdravljenje družinskega člana ali s stroški za vzdrževanje invalidnega ali drugače prizadetega družinskega člana, kar bi po mnenju sodišča glede na tožbene navedbe in vlogo tožnice s prilogami (priloga C/3) morala predhodno ugotavljati v času trajanja upravnega postopka že tožena stranka, zlasti ob ugotovitvi, da tožničina mama B.B. prejema tudi invalidnino za telesno okvaro, kot izhaja iz 5. odstavka obrazložitve izpodbijane odločbe. Ker tožena stranka v konkretnem primeru ni ugotavljala, če so podani pogoji za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči, čeprav to sicer v vlogi ni izrecno navedeno, pač pa to smiselno izhaja iz vloge za brezplačno pravno pomoč, je ostalo dejansko stanje v obravnavani sporni zadevi nepopolno ugotovljeno, odločitev tožene stranka na tej podlagi pa v dejanskem pogledu preuranjena, pri čemer je bilo tudi materialno pravo (posledično) nepravilno uporabljeno. Sodišče je zato na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bodo odpravljene vse nakazane pomanjkljivosti, na katere je utemeljeno opozorila tožnica v tožbi.

K točki 2: Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče v primeru, če tožbi ugodi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). V obravnavanem primeru je bila zadeva rešena na seji senata in je tožečo stranko v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato so ji bili na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika priznani stroški v višini 350,00 EUR, povečani za 20 % DDV, kar znaša skupaj 420,00 EUR.