Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik navajal nova dejstva, pri čemer pa to, da je študiral v Švici in Franciji ter da so ga policisti v Franciji napadli in pretepli nima povezave z razlogi mednarodne zaščite. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik v zahtevku prvič navajal družinske težave, omenjeno dejstvo pa je obstajalo že pred izdajo predhodne odločitve, tožnik pa ni izkazal, da tega brez svoje krivde ne bi mogel že prej navesti.

Tožnik je torej v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navedel družinski spor, ki ga doslej ni navajal in gre tako za novo dejstvo, vendar pa tudi po mnenju sodišča ni podal upravičenega razloga, zakaj ni tega navajal že v predhodnem postopku, saj je imel za to imel možnosti pri podaji obeh prošenj in na osebnem razgovoru.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ob podaji zahtevka je na vprašanje, ali ima nova dejstva ali dokaze, ki so se pojavili po izdaji odločbe o njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite, povedal, da je od zavrnitve njegove prošnje študiral v Franciji in Švici. Drugi razlog je oseben in ima dva dela. Prvi del je, da je umrl njegov oče, on pa je edinec. Strici so njemu in mami vzeli vse ter se zaobljubili, da ga bodo ubili, če se vrne nazaj v Alžirijo. Vse imetje, ki ga je imel oče, so vzeli. Verbalno so napadli mamo in mama sedaj živi v strahu, ker je sama. To so stare zamere. Drugi del pa je ta, da so ga policisti v Franciji napadli ter pretepli na policijski postaji. Na ponovno vprašanje, ali ima nove dokaze ali dejstva, ki jih iz upravičenih razlogov ni mogel navajati že pri prvem postopku, je dejal, da je bil prestrašen, ko je prišel v Slovenijo in zaprosil za mednarodno zaščito, zato ni veliko govoril o stvareh. Ko je bil soočen, ali je o družinskih težavah govoril že v predhodnem postopku, je odgovoril, da o tem govori prvič. Od takrat, ko je prišel iz Alžirije pa do danes sta bila dva bratranca ubita zaradi družinskih težav. V Alžiriji vlada mafijsko pravo, njegova družina je od nekdaj v sporu sama s seboj. Na vprašanje, zakaj teh dejstev ni povedal že v prvem postopku, je odgovoril, da ni želel ostati v Sloveniji. Glede morebitne prijave na policijo v primeru vrnitve v Alžirijo pa je dejal, da policija v Alžiriji nima nobene vrednosti.

3. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik predhodno vložil že dve prošnji za mednarodno zaščito. Po vložitvi prve prošnje je po nekaj dneh samovoljno zapustil Slovenijo, zato je bil postopek ustavljen in sklep o ustavitvi je postal pravnomočen. Ko je bil vrnjen iz Švice, je vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila zavrnjena kot očitno neutemeljena, tožbo zoper odločbo pa je upravno sodišče zavrglo, ker je tožnik ponovno samovoljno zapustil Slovenijo in s tem dejanjem izkazal, da nima več pravnega interesa.

4. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo prvega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. V tretjem odstavku istega člena je določeno, da morajo novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve. Lahko so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

5. Ob preučitvi in primerjavi izjav, ki jih je tožnik podal ob vložitvi dveh prošenj za mednarodno zaščito, na osebnem razgovoru in ob podaji prvega zahtevka je mogoče ugotoviti, da je tožnik navajal nova dejstva, ki pa nimajo nikakršne povezave z razlogi mednarodne zaščite. Kot nova dejstva je izpostavil, da je od zavrnitve prošnje v Sloveniji študiral v Švici in Franciji. Prav tako je navedel, da so ga policisti v Franciji napadli in pretepli. Omenjena nova dejstva nimajo nobene povezave z razlogi mednarodne zaščite. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v zahtevku prvič navajal družinske težave, ki jih je imel njegov oče s svojimi brati. Gre za stare družinske težave. Omenjeno dejstvo je obstajalo že pred izdajo predhodne odločitve (19. 4. 2022), krivda, da dejstva ni omenjal že prej, pa je izključno na strani tožnika, še posebej, ker je pred pristojnim organom sprožil že več postopkov in je imel številne priložnosti (dve prošnji za mednarodno zaščito in osebni razgovor), da bi ga omenjal. Ne zadostujejo pojasnila, da je bil ob prihodu v Slovenijo prestrašen in zaradi tega o veliko stvareh ni govoril. Ob vsaki prošnji oziroma osebnem razgovoru je bilo posebej obrazloženo, da je postopek zaupne narave in da mora izpovedati vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembna za njegov primer. Dodatno je še dejal, da takrat sploh ni želel ostati v Sloveniji. Takšna pojasnila so neprepričljiva in ne upravičujejo, da navedenih družinskih težav ni navedel že v predhodnem postopku. Poleg tega ni dovolj, da vlagatelj ob podaji zahtevka predstavi zgolj novo dejstvo, ampak mora predstavljeno dejstvo pomembno povečati verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Glede na kontradiktorne izjave prejšnjim, ko je navajal, da je Alžirijo zapustil, ker ni dobil službe in je imel težave s stanovanjem in da je imel težave z banditi in da je bil član ene od uličnih tolp in je prodajal drogo, mu ob odsotnosti kakršnihkoli dokazov ni mogoče verjeti, da so navedeni razlogi, ki jih je povedal na zahtevku, sploh resnični. Tožnik ni upravičen do uvedbe ponovnega postopka, saj niso izpolnjene zakonske določbe o pogojih za uvedbo ponovnega postopka.

6. Tožnik v tožbi navaja, da je po smrti njegovega očeta v letu 2021 prihajalo do družinskih sporov glede premoženja. Grozili so tudi njegovi materi in njemu, da ga bodo ubili, če se vrne v Alžirijo. Za družinski spor ni sam kriv, nosi pa posledice. Na varnostne organe se ni mogel obrniti, ker meni, da njegova izvorna država ni pravna. Še vedno vztraja pri tem, da v izvorni državi vlada mafijsko pravo in da v taki državi noče živeti. Ne želi bivati v strahu in družinskih sporih, za katere ni kriv. Tožnik zatrjuje pripadnost posebni družbeni skupini, kar je lahko razlog za preganjanje, če izkaže utemeljen strah pred preganjanjem iz tega razloga in ali mu iz teh razlogov grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tožena stranka bi morala presoditi, ali tovrstno maščevanje zaradi premoženjskega spora res obstaja in če je družbeno sprejemljivo. Obstoj novih dejstev ni nezanemarljiv. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik prvič navajal družinske težave v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, ki pa so obstajale že pred izdajo predhodne odločitve. Imel je veliko možnosti, da bi navedel družinske težave, tako pa je vsakič navajal druga dejstva. Ni navedel prepričljivih razlogov, da omenjenih družinskih dejstev ni navedel že v predhodnem postopku. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Sodišče je v navedeni zadevi dne 27. 11. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, ker se tožnik glavne obravnave ni udeležil. 9. Tožba ni utemeljena.

10. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

11. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik navajal nova dejstva, pri čemer pa to, da je študiral v Švici in Franciji ter da so ga policisti v Franciji napadli in pretepli nima povezave z razlogi mednarodne zaščite. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik v zahtevku prvič navajal družinske težave, omenjeno dejstvo pa je obstajalo že pred izdajo predhodne odločitve, tožnik pa ni izkazal, da tega brez svoje krivde ne bi mogel že prej navesti.

12. Tožnik je torej v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navedel družinski spor, ki ga doslej ni navajal in gre tako za novo dejstvo, vendar pa tudi po mnenju sodišča ni podal upravičenega razloga, zakaj ni tega navajal že v predhodnem postopku, saj je imel za to imel možnosti pri podaji obeh prošenj in na osebnem razgovoru.

13. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da se tožnik ni mogel obrniti na varnostne organe, ker po njegovih navedbah njegova izvorna država naj ne bi bila pravna. S temi tožbenimi navedbami se ne more strinjati, ker mora prosilec izkazati, da ga izvorna država ni sposobna zaščiti tako, da se mora tudi sam obrniti na pristojne organe v primerih, pri katerih naj bi bil žrtev različnih kaznivih dejanj, da bi se lahko skliceval na nezmožnost zaščite s strani uradnih organov izvorne države. Pri tem sodišče izhaja iz stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019, kjer je sodišče glede vprašanja, kdaj je možno trditi, da državni organi niso sposobni nuditi zaščite, ko gre za preganjanje s strani nedržavnega subjekta, zavzelo naslednje stališče: "Brez dvoma je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da preko svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi" (12. točka obrazložitve citirane odločbe). Tudi iz navedenega razloga tožnikove navedbe pomembno ne povečujejo verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, saj tudi v primeru, če sorodniki po očetovi strani zanj predstavljajo grožnjo, ni izkazano, da ga izvorna država ne bi bila sposobna zaščititi. Zaradi tega tudi ni izkazal verjetnosti, da mu grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. 14. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.