Jedro

Pritožnik pa tudi spregleda, da je senat sodišča prve stopnje že v sklepu I Ks 26642/2017 z dne 7. 1. 2019, ko je odločal o pritožbi zagovornika zoper sklep preiskovalnega sodnika I Kpr 26642/2017 z dne 3. 12. 2018 v točki 4 obširno obrazložil, da je tožilstvo opisano obdolženkino ravnanje v času od 12. 12. 2007 do 16. 7. 2015, kljub temu, da je v vmesnem času, in sicer pred 1. 11. 2008 veljal Kazenski zakonik (v nadaljevanje KZ), pravilno pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena v zvezi s 54. členom KZ-1. Opisano izvršitveno ravnanje obdolženke za celotno navedeno časovno obdobje je namreč praktično povsem enako, saj je šlo za protipravno prilaščanje denarja, ki je bil obdolženki zaupan v zvezi z zaposlitvijo v občinski upravi O.T., kjer je bila obdolženka zadolžena za finančno računovodske zadeve in je neupravičeno opravljala nakazila denarnih sredstev s transakcijskega računa občine na svoje transakcijske račune in transakcijske račune drugih oseb v zneskih, razvidnih iz opisa dejanja v sklepu o preiskavi.

Tudi pred uveljavitvijo KZ-1 je bilo opisano izvršitveno ravnanje določeno kot kaznivo dejanje, in sicer ne le kot poneverba po 245. členu KZ, kjer je izvršitveno ravnanje vezano na delovanje pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ampak tudi kot zatajitev po členu 215 KZ, kjer gre za prilaščanje stvari, ki so zaupane storilcu. Kaznivo dejanje je pravno kvalificirano kot nadaljevano kaznivo dejanje, pri čemer se v skladu z ustaljeno sodno prakso šteje, da se kot čas storitve dejanja šteje čas, ko je bilo izvršeno zadnje od dejanj, ki jih nadaljevano kaznivo dejanje zajema, od takrat pa tudi začne teči zastaranje kazenskega pregona nadaljevanega kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolžene B.Z. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I na podlagi prvega odstavka 502.a člena v zvezi s 502.c členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenilo, da se začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi v višini 485.185,92 EUR, odrejeno s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti I Kpd 26642/2017 z dne 7. 3. 2018 in ki je bilo nazadnje podaljšano s sklepom I Kpr 26642/2017 z dne 3. 12. 2018 v zvezi s sklepom I Ks 26642/2017 z dne 7. 1. 2019, do dne 7. 3. 2019 zoper obdolženo B.Z. tako, da se obdolženi B.Z. ali komu drugemu: - prepove razpolaganje z denarnimi sredstvi, - prepove odtujitev in obremenitev oziroma kakršnokoli razpolaganje z vozili, - prepove odtujitev in obremenitev nepremičnin, kot je opisano v izreku izpodbijanega sklepa, podaljša še za šest mesecev, to je do 7. 9. 2019. Pod točko II je sodišče prve stopnje sklenilo, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, pod III pa, da je o izvršitvi tega sklepa dolžno takoj pisno obvestiti naslovno sodišče, pristojno sodišče za zemljiško knjigo.

2. Proti takemu sklepu se je pritožil zagovornik obdolženke zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi, predlog okrožnega državnega tožilstva zavrne in po zavrnitvi predloga zavarovanje odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik obdolženke poudarja, da obdolženka vse do danes ni prejela odgovora na pravno in najbolj pomembno kršitev, na katero tudi ves čas opozarja, in sicer da kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) obdolženka v časovnem obdobju od 12. 12. 2007 do 16. 7. 2015 ni mogla storiti, saj kaznivo dejanje poneverbe v obliki in vsebini, kot se citira v obravnavanem sklepu dne 12. 12. 2007 še sploh ni bilo uzakonjeno. Pritožnik še meni, da ni podan utemeljen sum, da bi obdolženka očitano kaznivo dejanje sploh storila.

5. S takimi pritožbenimi izvajanji se pritožbeno sodišče ne strinja. Pritožnik spregleda, da je sklep o opravi preiskave pravnomočen ter da je bila zoper obdolženko dne 12. 2. 2019 vložena obtožnica zaradi utemeljenega suma, da je storila nadaljevano kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1 v zvezi s členom 54 istega zakonika, ki sicer še ni pravnomočna, ker je obdolženkin zagovornik dne 25. 2. 2019 zoper njo vložil ugovor, o katerem pa zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje še ni odločil. Vendar pa iz njene obširne obrazložitve izhaja, da je podan utemeljen sum, da je obdolženka očitano ji kaznivo dejanje storila, sicer pa je sodišče prve stopnje o utemeljenosti suma navedlo pravilne razloge v prejšnjih sklepih o odreditvi in podaljšanju začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi.

6. Pritožnik pa tudi spregleda, da je senat sodišča prve stopnje že v sklepu I Ks 26642/2017 z dne 7. 1. 2019, ko je odločal o pritožbi zagovornika zoper sklep preiskovalnega sodnika I Kpr 26642/2017 z dne 3. 12. 2018 v točki 4 obširno obrazložil, da je tožilstvo opisano obdolženkino ravnanje v času od 12. 12. 2007 do 16. 7. 2015, kljub temu, da je v vmesnem času, in sicer pred 1. 11. 2008 veljal Kazenski zakonik (v nadaljevanje KZ), pravilno pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena v zvezi s 54. členom KZ-1. Opisano izvršitveno ravnanje obdolženke za celotno navedeno časovno obdobje je namreč praktično povsem enako, saj je šlo za protipravno prilaščanje denarja, ki je bil obdolženki zaupan v zvezi z zaposlitvijo v občinski upravi O.T., kjer je bila obdolženka zadolžena za finančno računovodske zadeve in je neupravičeno opravljala nakazila denarnih sredstev s transakcijskega računa občine na svoje transakcijske račune in transakcijske račune drugih oseb v zneskih, razvidnih iz opisa dejanja v sklepu o preiskavi. Tudi pred uveljavitvijo KZ-1 je bilo opisano izvršitveno ravnanje določeno kot kaznivo dejanje, in sicer ne le kot poneverba po 245. členu KZ, kjer je izvršitveno ravnanje vezano na delovanje pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ampak tudi kot zatajitev po členu 215 KZ, kjer gre za prilaščanje stvari, ki so zaupane storilcu. Kaznivo dejanje je pravno kvalificirano kot nadaljevano kaznivo dejanje, pri čemer se v skladu z ustaljeno sodno prakso šteje, da se kot čas storitve dejanja šteje čas, ko je bilo izvršeno zadnje od dejanj, ki jih nadaljevano kaznivo dejanje zajema, od takrat pa tudi začne teči zastaranje kazenskega pregona nadaljevanega kaznivega dejanja. Pri tem tudi ni spregledati, da tudi če bi zoper obdolženko odpadel del očitkov, ki se nanašajo na obdobje pred uveljavitvijo KZ-1, je zoper obdolženo utemeljen sum storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena v zvezi s 54. členom KZ-1 še zmeraj podan (torej vsaj za obdobje po uveljavitvi KZ-1). S takšno obrazložitvijo se pritožbeno sodišče povsem strinja, se nanjo sklicuje in ji v izogib ponavljanju nima več kaj dodati.

7. Pritožbenih navedb obdolženkinega zagovornika, ki gredo v smeri dejanskega stanja in zatrjevanja, da obdolženka kaznivega dejanja ni storila, pa pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe zoper sklep o podaljšanju začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ni moglo presojati in jih bosta morala obdolženka in njen zagovornik uveljavljati v nadaljnjih fazah kazenskega postopka.

8. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba zagovornika niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo zakonitost in pravilnost napadenega sklepa, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika, vloženo zoper napadeni sklep, zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Če bo za obdolženko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi po tar. št. 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno zaključenem kazenskem postopku.