Jedro

Tožeča stranka ni bila stranka v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja, zato ne more vložiti zahteve za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla vlogo tožeče za uvedbo postopka za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici z dne 20. 7. 2010. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je dne 28. 7. 2010 prejela vlogo tožeče stranke, s katero zahtevo ponovno odločanje in razveljavitev kulturnovarstvenega soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran, št. E/III-1088/3-09 z dne 20. 5. 2009. Na podlagi določbe prvega odstavka 275. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP) lahko odločbo odpravi oziroma razveljavi pristojni organ po nadzorstveni pravici, če so podani razlogi za odpravo ali razveljavitev tudi na zahtevo stranke, državnega tožilca ali državnega pravobranilca ali inšpektorja. Tožeča stranka ni bila stranka v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja, saj v skladu s četrtim odstavkom 50.a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljnjem besedilu ZGO-1) ne more biti stranka v postopku. Upoštevaje navedeno določbo 275. člena ZUP tretja oseba, ki ni stranka konkretnega upravnega postopka ni upravičena vložiti zahteve za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, zato je vlogo tožeče stranke na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgla.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ji je bil v postopku izdaje gradbenega dovoljenja priznan status stranskega udeleženca, zato je pri inšpektoratu za kulturo in medije podala vlogo za uvedbo inšpekcijskega nadzora glede zakonitosti odločanja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran. Inšpektorat je prijavo odstopil v reševanje toženi stranki, ki je o zadevi odločila šele na poziv upravne inšpekcije. Smiselno meni, da je bila upravičena vložiti zahtevo za razveljavitev kulturnovarstvenega soglasja po nadzorstveni pravici. Sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano odločbo in kulturnovarstveno soglasje ter odloči o nezakonitem ravnanju upravnih organov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke, vztraja pri razlogih za zavrženje predloga tožeče stranke, kot jih je navedla v izpodbijanem sklepu in sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njegovi obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljnjem besedilu ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Predmet upravnega spora je sklep tožene stranke, s katerim je bila zavržena vloga tožeče stranke za razveljavitev spornega kulturnovarstvenega soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran, ki je postal dokončen in pravnomočen, po nadzorstveni pravici zato, ker naj bi bil po zatrjevanju tožeče stranke z izdanim soglasjem prekršen materialni predpis.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka dne 1. 3. 2010 na Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran, podala zahtevo za obnovo postopka, ki se je končal z izdajo kulturnovarstvenega soglasja št. S III-1088/3-09 z dne 20. 5. 2009, ki je bila zavržena s sklepom št. O/II-543/1-10 z dne 15. 4. 2010, ki je postal dokončen in pravnomočen. V zadevi ni sporno, da tožeča stranka ni bila stranka v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran. V zadevi tudi ni sporno, da tožeča stranka, glede na to, da ni investitor ne more biti, upoštevaje določbo četrtega odstavka 50.a člena ZGO-1, stranka v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja.

Ugovori tožeče stranke, da naj bi bila izpodbijana odločba tožene stranke nezakonita, so neutemeljeni. Izdano odločbo lahko pristojni organ na podlagi drugega odstavka 274. člena ZUP razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Odločbo lahko odpravi oziroma razveljavi tudi na zahtevo stranke, državnega tožilca ali državnega pravobranilca ali inšpektorja (čl. 275/1 ZUP). V zadevi ni sporno, da tožeča stranka ni bila stranka v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja, zato ne more vložiti zahteve za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici in je tožena stranka vlogo tožeče stranke pravilno na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP z izpodbijanim sklepom zavrgla.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena.