Jedro

Za odločitev o začetku teka zastaranja ne more biti odločilen trenutek, ko je škoda prenehala nastajati. Odločilno je, kdaj bi oškodovanec glede na vse okoliščine primera ob običajni vestnosti lahko zvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo še tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine za poseg v čast in dobro ime ter strah, za katera trdi, da sta posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva RS.

Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da mu je škoda nastajala od izbrisa do ponovnega vpisa v register stalnega prebivalstva oziroma do takrat, ko mu je bila izdana odločba z dne 6.3.2004, s katero je bilo ugotovljeno, da ima od 25.2.1992 do 8.3.2002 v RS stalno prebivanje. Vse do 6.3.2004 se je škoda stopnjevala. Šele s to odločbo je bil tožniku znan obseg škode in tisti, ki mu jo je povzročil. Jasno je, da se je šele z izdajo odločbe, ki je učinkovala za nazaj, tožnik uspel izenačiti z drugimi stalnimi prebivalci RS, torej mu je šele s tem trenutkom prenehala nastajati škoda in je šele tedaj začel teči zastaralni rok. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil tožnikov status urejen najkasneje 8.3.2002, ko mu je bilo vročeno dovoljenje za stalno prebivanje in da od tedaj dalje ni bilo več nobenih razlogov za strah ali duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti.

Ni mogoče zahtevati ali pričakovati, da bi tožnik, ki je preprost človek brez izobrazbe, doumel pomen odločbe Ustavnega sodišča U-I-284/94 z dne 4.2.1999. Glede škode, ki je tožniku nastajala po letu 2002, pritožnik meni, da so razlogi sodišča v izpodbijani sodbi posplošeni in neprepričljivi ter da se jih ne da preizkusiti. Meni še, da so povzetki izpovedi strank in prič nekorektni ter protispisni. Pritožnik poudarja, da zelo težko govori, kar bi sodišče moralo upoštevati in nikakor zaključiti, da ni znal oziroma hotel povedati nič konkretnega.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje izpovedi tožnika in prič povzelo protispisno in nekorektno ter pri tem ni upoštevalo tožnikovih govornih težav, so neutemeljeni in tudi nekonkretizirani. Kaj odločilnega naj bi tožnik in priče povedali drugače, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožba niti ne navede. Pritožbeno sodišče pa v dokazni oceni izpovedi tožnika in prič ne zazna nobene od kršitev določb pravdnega postopka.

Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, za katero trdi, da mu je nastala, ker je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva RS, izbris pa je bil nezakonit. V ponovljenem postopku je sodišče odločalo še o zahtevku na plačilo 29.210,48 EUR zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter pretrpljenih duševnih bolečin v času, ko je bil tožnik zaradi neurejenega statusa zaničevan, ko je poskušal zbadljivke na svoj račun in ni bil enakopraven član družbene skupnosti ter 25.037,55 EUR za strah, ker je bil v času od nezakonitega izbrisa v strahu, saj ni vedel, kaj se bo z njim zgodilo, bil je brez pravne varnosti, zaradi strahu ni mogel spati, bal se je, kdaj ga bo obiskala policija, ni se upal prosto gibati, saj je bil brez dokumentov, policisti so mu grozili, da bo izgnan, zato je bil ob vsakem izhodu iz stanovanja še posebej boječ. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je zastaral. Pritožnik v pritožbi zastopa tezo, da je zastaralni rok začel teči šele takrat, ko mu je škoda prenehala nastajati. Takšno stališče je napačno. Zastaranje zahtevka na plačilo odškodnine začne teči takrat, ko bi oškodovanec glede na vse okoliščine primera ob običajni vestnosti lahko zvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek (1).

Obravnavana zadeva je specifična zato, ker tako imenovane zakonodajne protipravnosti redna sodišča ne morejo ugotavljati, kar je višje sodišče v tej zadevi pojasnilo že v odločbi z 10.9.2008. Glede na to pritožbeno sodišče ocenjuje, da zaradi ugotavljanja enega od elementov civilnega delikta – protipravnosti, zastaranje nikakor ni moglo začeti teči pred 4.2.1999, ko je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-284/94 ugotovilo, da je Zakon o tujcih (2) v tistem delu, na podlagi katerega je toženka izvršila tožnikov izbris iz registra stalnega prebivalstva, v nasprotju z Ustavo RS. Najkasneje takrat je moral tožnik tudi ugotoviti, kdo je tisti, ki mu je povzročil škodo, ki naj bi mu nastajala zaradi izbrisa.

Vprašanje je torej le še, kdaj je bil tožniku znan obseg nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja. Določba 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (3) (v nadaljevanju ZOR) oziroma smiselno enaka določba 352. člena Obligacijskega zakonika (4) se uporablja v vseh primerih premoženjske in nepremoženjske škode, kot tudi v primerih pretekle in bodoče škode.

Škodni dogodek v tej zadevi je tožnikov izbris iz registra stalnega prebivalstva. Do izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je prišlo v februarju 1992. Tožnik sam izpove, da je bilo zanj najhuje ob odvzemu potnega lista, kar je bilo kmalu po letu 1991. Najkasneje ob odvzemu potnega lista je tožnik izvedel za škodni dogodek, vsaj takrat pa so začele tudi nastajati škodljive posledice, ki so se kazale kot strah in duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime.

26.2.2002 je bilo tožniku izdano dovoljenje za stalno prebivanje, v letu 2003 pa je postal še državljan RS. Tožnikovo stalno prebivanje v Republiki Sloveniji je bilo torej urejeno 8.3.2002, ko je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje prejel dovoljenje za stalno bivanje. Od takrat naprej tožnik ni imel več nobenega razloga za strah oziroma so prenehali vzroki za njegov strah, da bo izgnan in strah pred tem, kaj bo z njim.

Četudi bi (oz. je) škoda zaradi posega v čast in dobro ime (tej je namreč imanentno, da traja skozi daljše časovno obdobje) po 8.3.2002 še nastajala oziroma še trajala, pa ni bilo nobenih novih razlogov za duševne bolečine, ki ne bi izvirale iz dotlej obstoječih in stabiliziranih duševnih bolečin zaradi posega v čast in dobro ime. Tudi iz izpovedi samega tožnika izhaja, da je bila škoda v tem času stabilizirana.

Pritožbeno sodišče torej ob tem, ko je bila tožba v tej zadevi vložena 25.4.2006, v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikov tožbeni zahtevek v skladu z določbo 1. odstavka 376. člena ZOR v celoti zastaral. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da toženka ne more odgovarjati za škodo, ki so jo z zasmehovanjem in zbadljivkami tožniku povzročali njegovi znanci in prijatelji.

Pritožba torej ni utemeljena, višje sodišče ob preizkusu sodbe tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (5) zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Pritožnik sam krije pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Prim.: odločbe VSS II Ips 12/82, 18.3.1982, VSK Cp 1297/99, 8.5.2001. (2) Ur. l. RS, št. 1/91-I s sprem. in dop.

(3) Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s sprem. in dop.

(4) Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. in dop.

(5) Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 do 45/2008