Jedro

Ker se je tožnik v obravnavanem primeru v sodni poravnavi zavezal, da bo sam nosil svoje stroške postopka, se je odpovedal zahtevku za povrnitev stroškov postopka in s tem preprečil nastop subrogacije v korist države. Zato je postal glavni zavezanec napram državi za izpolnitev obveznosti vračila stroškov izplačanih za brezplačno pravno pomoč do celotne višine izplačanih stroškov.

Pred sklenitvijo poravnave je tožnik sicer tudi ˝imel˝ premoženje, le da pod pravnim statusom skupnega premoženja (zunaj)zakonskih parterjev. Tožnik je na podlagi sodne poravnave »pridobil« premoženje v izključno last z možnostjo prostega razpolaganja, česar pred poravnavo ni mogel. Zato je treba upoštevati, da je s poravnavo »pridobil« premoženje v smislu 48. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 34. in 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/2004 in št. 23/2008, v nadaljevanju ZBPP) odločila, da je tožnik dolžan na račun Okrožnega sodišča v Kranju, št. ... plačati 3.856,31 EUR stroškov brezplačne pravne pomoči, in sicer v 12 (dvanajstih) zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer prvi obrok v znesku 321,35 EUR zapade v plačilo 20. 12. 2010, ostali obroki v znesku 321,36 EUR pa zapadejo v plačilo vsakega 20. dne v naslednjih enajstih mesecih, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega obroka do plačila. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je bila z odločbo Bpp 204/2007 z dne 8. 5. 2007 upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi in drugi stopnji v postopku zaradi ugotovitve in razdelitve skupnega premoženja. Upravičenec je po dodeljeni odvetnici sprožil pravdni postopek proti toženi stranki A.A., ki se je končal s sodno poravnavo opr. št. I P 761/2007 z dne 6. 1. 2010, na podlagi katere je upravičenec uspel v postopku in pridobil premoženje. S predmetno poravnavo je bilo namreč ugotovljeno, da je nepremičnina par. št. 174/10 k.o. ..., skupno premoženje pravdnih strank. Iz navedene parcele so nastale tri nove, in sicer je na parc. št. 174/143 ter na delu stavbe z ident. št. ... na parc. št. 174/144, vse k.o. ..., pridobil v izključno last in posest upravičenec do brezplačne pravne pomoči. Sodni izvedenki je bilo po sklepu Okrožnega sodišča v Kranju I P 761/2007 z dne 19. 11. 2009 iz sredstev za brezplačno pomoč izplačano 808,74 EUR. B.B., odvetnici v Kranju, ki je bila upravičencu dodeljena za zastopanje v predmetni zadevi, pa je služba za brezplačno pravno pomoč s sklepom opr. št. Bpp 204/2010 z dne 23. 3. 2010 priznala 3.047,57 EUR. Skupno izplačilo iz sredstev za brezplačno pravno pomoč tako znaša 3.856,31 EUR. Organ se v nadaljevanju sklicuje na določilo 48. člena ZBPP. Glede na to, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči uspel v postopku in je pridobil premoženje v višji vrednosti kot znaša skupna vrednost izplačil iz sredstva za brezplačno pravno pomoč, nasprotna stranka pa upravičencu ni dolžna povrniti stroškov postopka, je upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan povrniti celoten znesek, ki je bil za nudenje brezplačne pravne pomoči nakazan dodeljeni odvetnici in sodni izvedenki v znesku 3.856,31 EUR.

Upoštevajoč dejstvo, da je upravičenec zdravstveno zavarovan kot oseba brez dohodkov, kar je bilo ugotovljeno z vpogledom registra Zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije, je pristojni organ za brezplačno pravno pomoč odločil, da je upravičenec dolžan poravnati znesek 3.856,31 EUR v 12 (dvanajstih) zaporednih mesečnih obrokih, saj bo tako lažje povrniti sorazmerno visok znesek.

Tožnik je vložil tožbo na odpravo sklepa in podrejeno na odpravo sklepa ter da se ga oprosti plačila 3.856,31 EUR iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožeča stranka je v pravdnem postopku I P 761/2007 pridobila izredno brezplačno pravno pomoč. Tožeča stranka je oseba brez dohodkov in premoženja, prejema le socialno podporo. V pravdnem postopku, v katerem ji je bila priznana pravica do brezplačne pravne pomoči je tožeča stranka pridobila del skupnega premoženja in sicer del nepremičnine, v kateri tožeča stranka dejansko prebiva. V predmetnem postopku tožeča stranka ni pridobila likvidnega premoženja, iz katerega bi lahko tožeča stranka vrnila prejeti znesek brezplačne pravne pomoči. Tožeča stranka mesečno prejema le minimalni znesek socialne podpore, ki je bistveno nižji od zneska obroka, kot naj ga na račun Okrožnega sodišča v Kranju kot povračilo prejete brezplačne pravne pomoči plača. Mesečni dohodki tožeče stranke znašajo 250 EUR, s tem denarjem pa se mora tožeča stranka preživljati, mesečni obrok, ki naj bi ga tožeča stranka plačala kot vračilo BPP pa 321,35 EUR. Glede na finančni položaj tožeče stranke ga ne more vrniti in ga tudi ni dolžna vrniti, saj ta dolžnost ne izhaja niti iz zakona (48. člen ZBBP). Prodaja prejetega dela skupnega premoženja ni mogoča, saj bi bila z njo tožeča stranka brez strehe nad glavo in torej predmetna nepremičnina predstavlja tožečo stranko osnovno sredstvo za preživetje, poleg tega pa predmetna nepremičnina ni tržno zanimiva, saj v njej živi tudi bivša žena tožeče stranke. ZBBP je neustaven, če morajo prejemniki brezplačne pravne pomoči tudi v takih primerih poravnati stroške brezplačne pravne pomoči. Tožeča stranka le te ne more poravnati iz svojih prejemkov, saj niti za osnovno preživetje nima dovolj, prejeti del skupnega premoženja pa prav tako ne more prodati in gre za nelikvidno premoženje. Podrejeno tožeča stranka še navaja, da ji je sodišče napačno naložilo plačilo celotnega zneska sodne izvedenke v postopku. Predmetni znesek mora prav tako nositi vsaka pravdna stranka do polovice. Tožeča stranka uveljavlja oprostitev plačila sodnih taks po zakonu o sodnih taksah.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je tožeča stranka v pravdnem postopku opr. št. I P 761/2007, ki je potekal pred tukajšnjim sodiščem, delno uspela in je pridobila premoženje, in sicer nepremičnine parc. št. 174/143 ter del stavbe z ident. št. ... na parc. št. 174/144, obe k.o. ... Pri tem tožena stranka izpostavlja, da 48. člen ZBPP ne razlikuje med oblikami pridobljenega premoženja, kot tudi ne sposobnostjo (takojšnjega) unovčenja le-tega. V zvezi z zneskom, izplačanem sodni izvedenki C.C., pa tožena stranka pojasnjuje, da ji je bila s sklepom tukajšnjega sodišča opr. št. I P 761/2007-25 z dne 19. 11. 2009 v zvezi s sklepom istega sodišča opr. št. I P 761/2007 z dne 26. 4. 2010 odmerjena nagrada v znesku 1.597,72 EUR, in 6 % prispevek za PIZ od osebnega prejemka v znesku 95,86 EUR. Skupno izplačilo izvedenki tako znaša 1.693,58 EUR, od tega je vsaka pravdna stranka dolžna poravnati polovico tj. 846,79 EUR. Tožena stranka v pravdnem postopku je za izvedenko plačala 846,79 EUR, kar je razvidno iz sporočil o plačilu predujma z dne 30. 6. 2009, 15. 12. 2009 in 18. 5. 2010. Spričo povedanega torej ne drži navedba, da je tožena stranka tožeči naložila plačilo celotnega zneska sodne izvedenke. Tožena stranka dodaja še, da je upoštevala težak socialno-ekonomski položaj tožeče stranke, saj ji je z izpodbijano odločbo naložila plačilo dolgovanega zneska v 12 mesečnih obrokih, kljub temu da zakon tovrstne rešitve neposredno ne predvideva. Z odločbo opr. št. Bpp 204/2007 z dne 14. 12. 2010, ki jo bo v primeru odprave izpodbijane odločbe prav tako potrebno odpraviti, pa je na njen predlog dovolila odplačilo predmetnega zneska celo v 36 mesečnih obrokih.

Sodišče je dne 18. 1. 2011 prejelo razširitev tožbe tožnika tudi na odpravo sklepa tožene stranke št. Bpp 204/2007 z dne 14. 12. 2010, s katerim je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 34. člena in 48. člena ZBPP odločila, da se predlogu tožnika z dne 8. 12. 2010 ugodi in se mu omogoči, da obveznost po sklepu tukajšnjega sodišča opr. št. Bpp 204/2007 z dne 17. 11. 2010 v znesku 3.856,31 EUR namesto v 12 (dvanajstih) poravna v 36 (šestintridesetih) zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer prvi obrok v znesku 107,11 EUR zapade v plačilo 20. 12. 2010, ostali obroki v znesku 107,12 EUR pa zapadejo v plačilo vsakega 20. dne v naslednjih petintridesetih mesecih, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega obroka do plačila.

Ker razširitev tožbe ni bila podpisana in ker se nanaša na drug upravni akt, kot je sklep opr. št. Bpp 204/2007 z dne 17. 11. 2010, je sodišče zadevo razdružilo tako, da se tožba zoper sklep z dne 14. 12. 2010 vodi v drugem upravnem sporu in sicer pod opr. št. I U 422/2011, kjer mora tožnik pomanjkljivost nepodpisane tožbe odpraviti. Predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu je zato samo sklep Bpp 204/2007 z dne 17. 11. 2010. Tožba ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2007, 62/2010) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in ji dodaja naslednje: Iz primerljive upravno-sodne prakse izhaja, da je tožena stranka pravilno uporabila določilo 48. člena ZBPP. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča namreč velja, da če je stranka v sodnem postopku delno uspela in ji je bilo »prisojeno« premoženje, ki ni preživnina ali odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, »je z uporabo 47. člena in 48. člena ZBPP pravilno ugotovljena tožnikova odgovornost za povrnitev stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči. Zaradi sklenjene poravnave nasprotna stranka ni bila dolžna tožniku povrniti stroškov sodnega postopka in terjatev iz tega naslova ni nastala, zato tudi izpolnitev obveznosti ni mogla preiti na Republiko Slovenijo z določbo 46. člena ZBPP /.../ zaradi tega tožnik ni prost svoje odgovornosti določene v 47. in 48. členu ZBPP. Ker se je tožnik v obravnavanem primeru v sodni poravnavi zavezal, da bo sam nosil svoje stroške postopka, se je odpovedal zahtevku za povrnitev stroškov postopka in s tem preprečil nastop subrogacije v korist države. Zato je postal glavni zavezanec napram državi za izpolnitev obveznosti vračila stroškov izplačanih za brezplačno pravno pomoč do celotne višine izplačanih stroškov« (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 1090/2040 z dne 7. 10. 2004; enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče tudi v zadevi X Ips 141/2007 z dne 1. 2. 2007). Z vidika relevantnih okoliščin konkretnega primera sodišče pripominja, da je bil ZBBP v letu 2008 spremenjen (ZBPP-B, Uradni list RS, št. 23/2008), tako da je zakonodajalec namesto pojma »prisojeno« v pravnem določilu uporabil pojem »pridobil« in da se od upravičenca ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. Vendar pa to v konkretnem primeru ne spreminja pravnega stanja za tožnika. Pred sklenitvijo poravnave z dne 6. 1. 2010 je tožnik sicer tudi »imel« premoženje (nepremičnina parc. št. 174/10 dvorišče 585,00m2 stavba 98,00 m2, stanovanjska stavba 87,00 m2, vpisana pri vl. Št. 714 k.o. ...), le da pod pravnim statusom skupnega premoženja (zunaj)zakonskih partnerjev. S sklenitvijo poravnave pa je bilo na podlagi nadomestitve parc. št. 174/10 k.o. ... s tremi parcelami in sicer 174/43, 74/144 in 174/145 k.o. ..., skupno premoženje razdeljeno med tožnika in njegovo bivšo (zunaj)zakonsko partnerico, tako da je tožnik pridobil del zemljišča na vzhodni strani stanovanjskega objekta, kar predstavlja po skici terenske izmere z dne 23. 9. 2009 parc. št. 174/145 k.o. ..., na parc št. 74/144 k.o. ... oziroma na stanovanjski stavbi pa sta stranki ustanovili etažno lastnino, ki obsega dva posamezna dela stavbe ter skupne dele. Solastniška deleža posameznih delov zgradbe na skupnih delih znašata ? za vsakokratnega lastnika. Tožnik je po poravnavi pridobil v izključno last in posest prvo nadstropje, to je tisti del, ki ga je zasedal že v času poravnave: kuhinja z dnevnim prostorom, dve spalnici, atelje, dve predsobi, balkon, kopalnica v medetaži in podstrešje v skupni izmeri 118,45 m2. To pomeni, da je na podlagi sodne poravnave »pridobil« navedeno premoženje v izključno last z možnostjo prostega razpolaganja, česar pred poravnavo ni mogel. Zato je treba upoštevati, da je s poravnavo »pridobil« premoženje v smislu 48. člena ZBPP. Uporaba določila 48. člena ZBPP bi sicer lahko bila v posamičnem primeru tudi v nasprotju s temeljno človekovo pravico do prepovedi ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja v smislu minimalnih socialnih pogojev za preživetje iz določila 18. člena Ustave, kot to nakazuje tožnik v tožbi, vendar pa po presoji sodišča obstoja takšnih okoliščin tožnik v konkretnem primeru ni izkazal. Tožnik se je namreč v tožbi skliceval samo na to, da mesečno prejema socialno podporo v višini 250 EUR v predlogu za spremembo izpodbijanega sklepa pa, da prejema mesečno 226,77 EUR, med tem ko obrok za plačilo prejete brezplačne pravne pomoči znaša 321,35 EUR in da nima likvidnega premoženja, ker nepremičnina ni tržno zanimiva, ker v njej živi tudi bivša žena tožeče stranke. S tem pa ni v zadostni meri izkazal, da bi mu plačilo navedenih obrokov kršilo pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 18. člena Ustave. Tožnik v tožbi tudi ni zatrjeval, da ima zakonsko dolžnost preživljati otroka, ki naj bi po podatkih v spisu živela v njegovi nepremičnini. Sodišče je v tej zadevi upoštevalo, da tožnik ima pravni interes za tožbo zoper izpodbijani sklep z dne 17. 11. 2010, kljub temu, da je tožena stranka na predlog tožnika izdala sklep Bpp 204/2007 z dne 14. 12. 2010, kajti tožena stranka s sklepom z dne 14. 12. 2010 ni odpravila ali spremenila sklepa z dne 17. 11. 2010. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Tožnik je že po zakonu oproščen plačila sodnih taks v tej zadevi.