Jedro

Zaradi očitno prekršenega materialnega predpisa lahko pristojni organ odpravi ali razveljavi odločbo takoj po njeni izdaji in vročitvi in ne šele po tem, ko odločba postane dokončna, vendar pa le v enem letu od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnikov, da se razveljavi odločba toženca št. I 4042981 z dne

25.2.2002 in se ugotovi, da je odločba toženca št. I 4042981 z dne 9.3.1995 v delu, kjer določa, da mora organizacija K. - Š. S. obdržati delovnega invalida na delu, nezakonita.

Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo s predlogom, da se ugotovi, da je odločba toženca št. I 4042981 z dne 9.3.1995 v delu, kjer določa, da mora organizacija K.- Š. S. obdržati na delu, nezakonita ter se jo spremeni tako, da delovnega invalida ni dolžna obdržati na delu. Navaja, da je bilo ugotovljeno, da je bil v času izdaje izpodbijane sodbe Š. R. kot delovni invalid

III. kategorije invalidnosti edini zaposleni delavec v omenjeni organizaciji. Po tako ugotovljenem dejanskem stanju bi moralo sodišče uporabiti določbe 140., 269. in 270. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 ter določbe

265., 267. in 268. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku iz leta 1986 v skladu s 324. čl. trenutno veljavnega zakona.

Naslovno sodišče je kršilo tudi pravila postopka Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ker po uradni dolžnosti v skladu s 76. členom ni pazilo na ničnost napadenega upravnega akta.

Pritožba ni utemeljena.

Zaradi zatrjevane kršitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, do katere naj bi po navedbah tožnikov prišlo v odločbi toženca št. I 4042981 z dne 9.3.1995, ki je postala pravnomočna, s tem, ko naj bi toženec kljub temu, da je vedel, da je Š. R. edini zaposleni, naložil organizaciji K. - S. Š., da obdrži delovnega invalida na delu, je odprava in razveljavitev te odločbe, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, mogoča le po nadzorstveni pravici.

Po nadzorstveni pravici pristojni organ odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi, po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke ali drugega organa, določenega v 275. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), če jo je izdal stvarno nepristojen organ, če je bila v isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna stvar drugače rešena (1. in 2. tč. 274. čl. ZUP), če je izdal odločbo kakšen drug organ brez soglasja, potrditve, dovoljenja ali mnenja drugega organa, kadar je po zakonu ali po kakšnem drugem na zakonu temelječem predpisu to potrebno, če je odločbo izdal krajevno nepristojen organ (3. in

4. tč. 274. čl. ZUP) in sicer v primeru iz 1. in 2. tč. 274. čl. ZUP v petih letih, ter po 3. in 4. tč. in po 2. odst. 274. čl. ZUP v enem letu, ko je bila odločba izdana in vročena (1. odst. 277. čl. ZUP).

Po citirani določbi 2. odst. 274. čl. zakona odločbo, s katero je bil očitno prekršen materialni zakon, pristojni organ lahko razveljavi po nadzorstveni pravici, vendar le v enem letu od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena. To pa v konkretnem primeru pomeni, da že iz formalnih razlogov odločb toženca, opr.

št. I 4042981 z dne 9.3.1995, potrjeno z drugostopno odločbo z dne 8.12.1995, ki je bila vročena 14.12.1995, po preteku enega leta, to je po 14.12.1996, ni več mogoče odpraviti. Razlogov za razveljavitev omenjenih odločb v zvezi z zatrjevano očitno kršitvijo materialnega predpisa zato niti ni bilo potrebno ugotavljati.

Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da prav tako ne obstajajo razlogi iz 2. tč. 274. čl. ZUP, ker o isti stvari še ni bilo pravnomočno drugače odločeno, saj je bilo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, prvič o pravicah iz invalidskega zavarovanja odločeno z odločbo z dne 9.3.1995, je tudi na tej pravni podlagi utemeljeno tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so bile tožniku kasneje priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja, ker to dejstvo za pritožbeno rešitev pravno ni relevantno, kakor tudi ne sklicevanje na določbe 140., 269. in 270. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), ker za to ni nikakršne pravne podlage. Določba 140. čl. zakona je materialni predpis, ki se lahko uporablja le v primeru vsebinskega obravnavanja zadeve, medtem ko sta določbi 269. in 270. čl. ZPIZ/92 z uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), 1.1.2000 prenehali veljati. Prav tako ni nikakršne pravne podlage, da bi se zadeva obravnavala po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur.

l. SFRJ št. 47/86). Določba 324. čl. ZUP se nanaša le na zadeve, ki so ob uveljavitvi tega zakona v teku oz. v katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo.

Torej se nanaša na zadeve, ki so bile vložene že pred 1.4.2000, ne pa za zadeve, vložene po tem datumu, kot v konkretnem primeru, ko je tožnica pri tožencu vložila zahtevo 21.10.2000. Brez podlage je tudi pavšalen očitek, da sodišče prve stopnje ni pazilo na ničnost odločbe.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.