Jedro

Izpodbijana odločitev temelji na domnevi, da gre pri spremembi iz nestanovanjske v stanovanjsko namembnost vedno za povečan vpliv objekta na okolico. Take domneve zakon ne predvideva. Stališče, s katerim se sodišče sicer strinja, po katerem se vplivi objekta na okolico presojajo glede na njegovo redno uporabo, pa ne zadošča za posplošeno oceno, da gre v primeru spremembe iz nestanovanjske v stanovanjsko namembnost vedno za povečan vpliv na okolico.

Izrek

Tožba A.A. se zavrže. Tožbi B.B. se ugodi tako, da se odpravita odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper – Nova Gorica, št. 06122-3380/2010/35 z dne 13. 2. 2013, ter 2. in 3. točka izreka odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 0612-578/2011-6-006421124 z dne 12. 7. 2013 v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 285 EUR, povečanem za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnikoma prepovedal uporabo posameznega dela št. ... v stavbi št. 1338 k. o. ..., tj. v objektu na ..., ker se po ugotovitvah inšpekcijskega organa ta uporablja brez uporabnega dovoljenja in ker se mu je spremenila namembnost brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka) in odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve (2. točka izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je tako odločitev sprejel na podlagi prve in druge alineje 3. točke prvega odstavka 150. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da tožnika nista pridobila gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti iz nestanovanjske v stanovanjsko, tretji odstavek 5. člena ZGO-1 pa brez pridobitve uporabnega dovoljenja omogoča uporabo prostorov le, če se je namembnost iz stanovanjske v poslovno ali obratno spremenila na podlagi gradbenega dovoljenja. Sprememba namembnosti, za kakršno gre v obravnavani zadevi, tudi ni navedena med primeri, za katere po 4. členu ZGO-1 gradbeno dovoljenje ni potrebno. Gradbeni inšpektor je ugotovil, da bi tožnika gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti morala pridobiti, saj se s spremembo iz nestanovanjske oz. poslovne (lokal) v stanovanjsko namembnost povečajo vplivi na okolico (9. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Šlo naj bi za povečano potrebo po priključni moči na komunalne in druge objekte infrastrukture ves dan in ne le v času obratovanja poslovnega prostora. Možnost uporabe prostora za trajno bivanje naj bi pomenila večjo porabo elektrike in drugih komunalnih priključkov, povečano potrebo po stalni uporabi skupnih prostorov in parkirnih mest, pri poslovnem objektu pa naj bi bila ta uporaba le občasna.

Drugostopenjski organ je s 1. točko izreka svoje odločbe odpravil sklep prvostopenjskega organa o zavrženju tožnikove pritožbe z dne 14. 3. 2013, saj je ugotovil, da pritožba ni bila prepozna. Z 2. točko izreka je prvostopenjsko odločbo dopolnil z novo 3. točko, s katero je odločil, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep, v ostalem pa je tožnikovo pritožbo zavrnil, med drugimi tudi tožnikove ugovore glede povečanih vplivov na okolico, saj naj bi se vplivi na okolje presojali po porabi, ki naj bi ga stanovanje imelo ob redni uporabi. Očitek o kršitvi pravice do izjave pa je zavrnil s pojasnilom, da je tožnik na poziv upravnega organa dal izjavo z dne 20. 10. 2011, poleg tega pa naj bi šlo za vodenje inšpekcijskega postopka, v katerem se lahko odločba izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Zavrnil je tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (3. točka izreka).

Tožnika se z navedeno odločitvijo ne strinjata in v tožbi oporekata stališču, po katerem bi bilo treba za vsako spremembo namembnosti pridobiti gradbeno dovoljenje in posledično uporabno dovoljenje. Menita, da je treba gradbeno dovoljenje pridobiti le, če se zaradi spremembe namembnosti povečajo vplivi na okolico, v obravnavanem primeru pa so se ti vplivi celo zmanjšali, kar dokazujeta z računi Komunale ..., d. o. o. in ... vodovoda. Poleg tega plačujeta minimalni pavšal za zbiranje in odvoz odpadkov in nista zavezana plačevati republiške takse za obremenjevanje okolja. Nasprotujeta ugotovitvi o domnevnem povečanju priključne moči na komunalne in druge objekte infrastrukture in povečanju potrebe po stalnih parkirnih mestih. Te ugotovitve prvostopenjskega organa o povečanem vplivu na okolico naj bi bile nedokazane, saj v postopku ni ugotavljal, kakšna dejavnost se je v poslovnem prostoru opravljala, in ni opravil primerjave o vplivih na okolje glede na sedanjo namembnost prostora. Poleg tega tudi iz evidence geodetske uprave in zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je dejanska raba stanovanjska in ne nestanovanjska. Upravnima organoma prve in druge stopnje pa očitata kršitev pravil postopka in 22. člena Ustave, ker nista imela možnosti izjaviti se o okoliščinah glede povečanih vplivov na okolje. Sodišču predlagata, naj odpravi izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje in drugi stavek 2. točke ter 3. točko izreka odločbe upravnega organa druge stopnje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka Tožničina tožba ni dovoljena.

Upravni spor po prvem odstavku 6. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo, tega ni vložila. Ker tožnica ni vložila pritožbe zoper izpodbijano prvostopenjsko inšpekcijsko odločbo, je sodišče njeno tožbo zavrglo na podlagi 7. točke 36. člena ZUS-1. K II. točki izreka V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da gre za spremembo namembnosti posameznega dela št. ... v stavbi št. 1338 k. o. ..., tj. v objektu na ..., sporno pa je, ali bi moral tožnik za to spremembo pridobiti gradbeno in uporabno dovoljenje.

Sodišče se strinja s stališčem upravnih organov, da v obravnavanem primeru podlaga za ugotovitev, da uporabno dovoljenje ni potrebno, ne more biti tretji odstavek 5. člena ZGO-1, saj ta ureja to vprašanje v primeru, kadar gre za spremembo namembnosti na podlagi gradbenega dovoljenja. Tožnik namreč za spremembo namembnosti navedenega dela objekta ni pridobil gradbenega dovoljenja.

Vprašanje, ali bi moral pridobiti uporabno dovoljenje, je torej odvisno od vprašanja, ali bi moral pridobiti gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti dela objekta iz nestanovanjske v stanovanjsko namembnost. Pogoje za spremembo namembnosti ureja 4. člen ZGO-1, ki v prvem odstavku določa, da se lahko z deli, ki so v zvezi s spremembo namembnosti, začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, v naslednjih določbah pa določa izjeme, tj. primere, ko gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti ni potrebno. Med temi primeri res ni navedena tudi sprememba namembnosti iz nestanovanjske v stanovanjsko namembnost, vendar pa je po mnenju sodišča treba upoštevati, da ZGO-1 ureja le spremembe namembnosti, kot jih opredeljuje 9. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Po navedeni določbi je sprememba namembnosti izvedba del, ki niso gradnja in zaradi katerih tudi ni potrebna rekonstrukcija, predstavljajo pa takšno spremembo namena objekta ali njihovega dela, da se povečajo vplivi objekta na okolico.

Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da se s spremembo iz nestanovanjske v stanovanjsko namembnost vplivi na okolico povečajo, vendar upravni organ te ugotovitve ni oprl na dejanske ugotovitve. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč ne izhaja, da bi upravni organ ugotavljal, kakšna priključna moč na komunalne in druge objekte infrastrukture je za stanovanjsko namembnost potrebna in kakšna je bila ta moč potrebna za nestanovanjsko namembnost pred spremembo namembnosti. Poleg tega upravni organ ni ugotavljal niti, za kakšno nestanovanjsko namembnost je šlo, v obrazložitvi izpodbijane odločitve le splošno navede, da gre za spremembo „iz nestanovanjskega oz. poslovnega namena (lokal) v stanovanjski namen“. Zato tudi stališče, da je za stanovanjsko namembnost potreba po parkirnih mestih vedno večja, kot za nestanovanjsko, brez podlage v dejanskih ugotovitvah, ki so pravno odločilne.

Izpodbijana odločitev torej temelji na domnevi, da gre pri spremembi iz nestanovanjske v stanovanjsko namembnost vedno za povečan vpliv objekta na okolico. Take domneve zakon ne predvideva. Stališče, s katerim se sodišče sicer strinja, po katerem se vplivi objekta na okolico presojajo glede na njegovo redno uporabo, pa ne zadošča za posplošeno oceno, da gre v primeru spremembe iz nestanovanjske v stanovanjsko namembnost vedno za povečan vpliv na okolico.

Sodišče tako pritrjuje tožbenemu ugovoru, da upravni organ sploh ni ugotavljal vplivov objekta na okolico pred spremembo namembnosti, zaradi česar je tudi sklepanje, da so vplivi stanovanjske namembnosti večji, preuranjeno.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba že iz navedenega razloga utemeljena, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo in je tožbi ugodilo (2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), izpodbijano prvostopenjsko odločbo in izpodbijani del drugostopenjske odločbe odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

K III. točki izreka Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za zahtevani 22 % DDV. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).