Jedro

Ugotovitve, da toženka iz poslovnih razlogov v razumnem času ne more izplačati tožnikovega zahtevka, nikakor ni mogoče interpretirati v smeri tožnikove odpovedi zahtevku. To razlogovanje pritožbe je nejasno in nekonkretizirano, saj iz dogovora tožnikova odpoved zahtevku ne izhaja. Celo nasprotno, zadnji odstavek dogovora, s katerim se je toženka zavezala, da tožnikovi izvršbi ne bo oporekala, kaže na njeno jasno zavedanje, da je dolžna obveznost izpolniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 177698/2014 z dne 22. 12. 2014 obdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). Toženki je bilo naloženo povračilo 7.099,80 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zamudnimi zakonskimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožnica na kratko povzema ugotovitve prvostopenjske sodbe in izpostavlja, da tožnik, na katerem je trditveno in dokazno breme, ni izkazal, odsotnosti lastnih sredstev. Slednja bi morala biti izterjana od kršiteljev zaradi neupravičene uporabe, tožnik pa ni izkazal, da so bila že v celoti izčrpana. Zaradi zmotne presoje pomena 3. člena dodatka k pogodbi je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in ni ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev. Pritožnica povzema določbo 25. člena Zakona o javnih skladih in poudarja tožnikovo primarno dolžnost samostojnega pokrivanja obveznosti. Le če ni drugih možnosti, nastopi dolžnost ustanovitelja sklada, da pokrije nastanek presežka odhodkov nad prihodki. Sodišče bi moralo presoditi, ali tožnik brez lastne krivde ne razpolaga s sredstvi za poravnavo zahtevkov upravičencev oziroma ali je s skrbnostjo dobrega strokovnjaka izvedel vsa potrebna ravnanja za zagotovitev sredstev. Poudarja, da je toženkina dolžnost zagotavljanja sredstev subsidiarna. Sodišče pa dejstev v zvezi z izčrpanostjo lastnih sredstev sploh ni ugotavljalo. Zmotno je ugotovilo tudi pravne učinke dogovora med Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo, Direktoratom za regionalni razvoj ter Slovenskim regionalnim skladom. Pritožnica opozarja na določbe Zakona o državni upravi, ki jasno določajo, kdo predstavlja ministrstvo in katere so njegove notranje organizacijske enote ter njihovi predstavniki. Generalni direktor, še manj pa vršilec dolžnosti generalnega direktorja Direktorata za regionalni razvoj, po zakonu nima možnosti sklepanja dogovorov v imenu toženke - ministrstva. Prav tako ni bilo predloženo nobeno pooblastilo, ki bi pooblaščalo vršilca dolžnosti generalnega direktorja Direktorata za regionalni razvoj za sklepanje takšnih dogovorov. Toženka dogovora ni sklenila in tudi ni mogla priznati obveznosti plačila. Sodišče prve stopnje ni presojalo pomena ugotovitve podpisnikov, da naročnik iz poslovnih razlogov v razumnem času tožnikovega zahtevka ne more izplačati, ker nima sredstev. Ta ugotovitev pomeni tožnikovo odpoved zahtevku. Opozarja na odsotnost ocene izpovedb prič M. D., V. Ž. in Ž. B. Ž. B. ni potrdil, da je celotni posel potekal s profesionalno skrbnostjo. Sodišče pa ni opravilo vrednotenja dokazov ter se ni izreklo o prepričljivosti vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Ž. B., ki je pristojen za proračunsko postavko - materialni stroški - z dogovorom z dne 12. 12. 2014 ni bil seznanjen. Utemeljitev sodišča, da je celotni posel potekal s profesionalno skrbnostjo, sicer takšnega dogovora udeleženci ne bi sklenili, pa nima nobene pravne podlage v veljavni zakonodaji ali sodni praksi. Sicer pa sodišče prve stopnje profesionalne skrbnosti tožnika ni presojalo. Tudi odgovor pravni službi toženke oziroma ministrstva o razlogih nevložitve ugovora Direktorata za regionalni razvoj zoper tožnikovo izvršbo ne more biti kazalec skrbnosti ravnanja toženke, saj vršilec dolžnosti generalnega direktorja prej omenjenega direktorata nima pristojnosti odgovarjati pravni službi v imenu tožnika, ampak le v svojem imenu. Pritožnica poudarja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 14. točka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo podal odgovor. V odgovoru pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, vključno s stroškovnimi posledicami. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik na podlagi pogodbe št. C1536-11B90001 z dne 11. 5. 2011 izvedel javni razpis za sofinanciranje začetnih investicij in ustvarjanje novih delovnih mest na obmejnih problemskih območjih, nato odločal o utemeljenosti vlog prijaviteljev, pa tudi odobril izplačila nepovratnih sredstev za investicije. S prej citirano pogodbo se je toženka zavezala izvršiti nakazilo nepovratnih sredstev v 30-ih dneh po prejemu tožnikovega zahtevka. Pravdni stranki sta z 2. členom dodatka v maju 2014 določili, da se v primeru ugodenih pritožb ali sodb, katerih posledica je naknadna odobritev izplačila nepovratnih sredstev za investicije, zahtevki vlagajo do konca izvajanja pogodbe. Tožnik je na podlagi pravnomočne sodbe upravičencu M., d. o. o. naknadno odobril izplačilo nepovratnih sredstev, in sicer v juliju 2014. Tožnik je v skladu z določbo 3. člena dodatka res moral za nakazila upravičencem najprej uporabiti lastna sredstva in šele za morebitno razliko vložiti pri toženki zahtevek za izplačilo.

6. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik s prepričljivostjo izkazal, da lastnih sredstev ni več imel na razpolago. V dopolnitvi tožbe je jasno navedel, da so bila njegova lastna sredstva, izterjana od kršiteljev zaradi neupravičene uporabe, že v celoti izčrpana, zato je toženki posredoval zahtevek za nakazilo nepovratnih sredstev, do katerih je bil upravičen M., d. o. o. Njegovo trditev sta enotno potrdila zakoniti zastopnik V. Ž. in priča D. B., ki sta pojasnila, da so bila lastna sredstva porabljena za upravičenko D. M., s. p. Sodišču prve stopnje se glede vprašanja obstoja tožnikovih lastnih sredstev ter njegove skrbnosti pri njihovem pridobivanju ni bilo treba posebej opredeljevati, saj je toženka (zgolj) v ugovoru zoper sklep o izvršbi nekonkretizirano zatrjevala odsotnost tožnikovega izkaza, da brez lastne krivde ne razpolaga s sredstvi za poravnavo zahtevkov do upravičenca M., d. o. o. Ob podani tožnikovi trditveni podlagi in dokazih je bilo dokazno breme prevaljeno na toženko, ki pa s svojimi trditvami in odsotnostjo kakršnihkoli dokazov ni uspela vzbuditi dvoma v pravilnost odločitve prvega sodišča. Tudi pritožbeno sklicevanje na določbo 25. člena Zakona o javnih skladih ter z njo povezano primarno dolžnostjo tožnika, da samostojno pokriva svoje obveznosti, ne vzbuja dvomov v pravilnost ugotovitve, da so bila tožnikova lastna sredstva izčrpana, in ne meče dvoma v tožnikovo skrbnost pri pridobivanju sredstev.

7. Opozarjanje na zmotno ugotovitev pravnih učinkov dogovora med Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo, Direktoratom za regionalni razvoj in Slovenskim regionalnim razvojnim skladom je neutemeljeno. Toženka želi učinke dogovora, s katerim je ministrstvo pripoznalo obveznost ter hkrati priznalo, da v razumnem času ne more izplačati zahtevka, izničiti s sklicevanjem na (ne)pristojnost podpisnikov dogovora na toženkini strani. Toženka tekom postopka v tej smeri ustrezne trditvene podlage ni pravočasno podala, marveč je šele v pritožbi izpostavila vprašanje (ne)pristojnosti za sklepanje dogovora. To predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče, skladno z določbo 337. člena ZPP, ne sme upoštevati, saj pritožnica ni izkazala, da tovrstnih navedb brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo.

8. Ugotovitve iz 4. točke dogovora z dne 12. 12. 2014, da toženka iz poslovnih razlogov v razumnem času ne more izplačati tožnikovega zahtevka, nikakor ni mogoče interpretirati v smeri tožnikove odpovedi zahtevku. To razlogovanje pritožbe je nejasno in nekonkretizirano, saj iz dogovora tožnikova odpoved zahtevku ne izhaja. Celo nasprotno, zadnji odstavek dogovora, s katerim se je toženka oziroma ministrstvo zavezalo, da tožnikovi izvršbi ne bo oporekalo, kaže na njeno jasno zavedanje, da je dolžna obveznost izpolniti.

9. Izhajajoč iz trditvene podlage pravdnih strank in predloženih listinskih dokazov ni bilo potrebe, da bi se sodišče še podrobneje opredeljevalo do izpovedb prič M. D., V. Ž. in Ž. B. Celoten spekter okoliščin kaže predvsem na pomanjkljivo profesionalno skrbnost na toženkini strani, ne pa na strani tožnika, ki si je prizadeval izpolniti svoje obveznosti do upravičenca M., d. o. o. 10. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da je bila v obravnavani zadevi zagotovitev sredstev stvar toženke, pri čemer se svojih pogodbenih obveznosti ne more otresti z zatrjevanjem, da sredstva za ta namen v proračunu niso bila planirana.

11. Neutemeljena so razlogovanja pritožbe glede odgovora, ki ga je Direktorat za regionalni razvoj poslal svoji pravni službi v zvezi z nevložitvijo ugovora zoper tožnikovo izvršbo. Tudi v zvezi s tem toženka ustrezne trditvene podlage tekom postopka ni podala, zato so njene pritožbene navedbe, skladno z določbo 337. člena ZPP, neupoštevne.

12. Pritožba tako ni utemeljena. V postopku na prvi stopnji pa tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Navedbe tožnika iz odgovora na pritožbo pa niso bistveno prispevale k odločitvi pritožbenega sodišča, zato teh stroškov ni mogoče šteti za potrebnih v smislu 155. člena ZPP, tožnik pa jih mora nositi sam.