Jedro

V smislu člena 54 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR se pridobi stvarna služnost s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. Pri tem je mišljeno dejansko izvrševanje služnosti v obliki in na način, kot to pač ustreza vsakokratnim potrebam gospodujoče nepremičnine. Gre za dejansko izvajanje upravičenj, ki tvorijo vsebino služnostne pravice. Pri tem je možno, da se ta izvršuje v različnih modalitetah, z različnimi sredstvi, možno pa je tudi, da se določen čas znotraj priposestvovalnega roka uporablja določeno sredstvo, nato pa spet drugo, pač odvisno od potreb gospodujoče nepremičnine v okviru obstoječe služnosti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke iz primarne tožbe oz. tožene stranke iz nasprotne tožbe M. K. in S. K. se ugodi, izpodbijana sodba se v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka iz primarne tožbe oz. tožeča stranka iz nasprotne tožbe K. O. in I. O. se s svojo pritožbo napotuje na gornji izrek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 19. 5. 1997 izdalo s skupno odločbo sedaj izpodbijano sodbo in sklep. S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov iz primarne tožbe M. in S. K. v smeri izstavitve zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo možno pri nepremičnini K. O. in I. O. vl. št... k.o. L. kot služečem zemljišču vknjižiti služnostno pravico hoje, živinogonje in vožnje z vsakovrstnimi vozili tudi z vozili na motorni pogon po že obstoječi vozni poti preko parc.

št. ... in ... v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin vl. št... k.o. K. in poočitev te služnostne pravice pri slednjem navedenem vložku sedaj last tožeče stranke, ker se bo sicer ta vknjižba izvršila na podlagi te sodbe. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe in ugotovilo, da tožeči stranki oz. toženi stranki po nasprotni tožbi M. K. in S. K. kot lastnikoma nepremičnin vl. št... k.o. K. ne pripade služnostna pravica hoje in vožnje preko parc. št. .. in .. vl. št... k.o. L., last K. O. in I. O. Toženi stranki iz nasprotne tožbe M. K. in S. K. je še zavezalo k nerazdelnemu povračilu pravdnih stroškov druge pravdne stranke v znesku 150.931,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 1997 dalje.

V delu sklepa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog M. in S. K. na izdajo začasne odredbe v smeri naložitve tožencema iz primarne tožbe K. in I. O., da odstranita iz vozne poti na parc. št...in ... k.o. L. traktor in nakladalko, da bo ta vozna pot uporabna za vožnje tožeče stranke.

S pravočasno vloženo pritožbo se tožeča stranka iz primarne tožbe oz.

tožena stranka iz nasprotne tožbe pritožuje le zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje (ne pa tudi zoper sklep o zavrnitvi predloga na izdajo začasne odredbe v že navedeni smeri). Pri tem uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter se smiselno zavzema najprej za ustrezno spremembo napadene sodbe na pritožbeni stopnji v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku iz primarne tožbe oz. zavrnitve tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe, podrejeno pa predlaga razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Tožena stranka iz primarne tožbe oz. tožeča stranka iz nasprotne tožbe se pritožuje le zoper stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi, smiselno ob uveljavljanju pritožbenega razloga nepravilne uporabe materialnega prava in s pritožbenim predlogom bodisi na razveljavitev izpodbijane stroškovne odločitve in vrnitev zadeve prvi stopnji v novo odločanje oz. na ustrezno spremembo napadene stroškovne odločitve v smeri ugoditve celotnemu stroškovnemu zahtevku teh pritožnikov.

Tožena stranka iz primarne tožbe oz. tožeča stranka iz nasprotne tožbe je tudi vložila pritožbeni odgovor, v katerem se zavzema za neuspeh vložene pritožbe pritožnikov M. in S. K. Pritožba tožnikov iz primarne tožbe oz. tožencev iz nasprotne tožbe M. in S. K. je utemeljena.

Kljub izvedenemu obširnemu dokaznemu postopku na prvi stopnji je potrebno pritrditi tema pritožnikoma, ko sodišču prve stopnje očitata, da dejanskega stanja obravnavanega razmerja ni v zadostni meri raziskalo glede vseh za odločitev pomembnih dejstev in že zbranih dejstev tudi ni ocenilo v relevantni smeri. Prav ima pritožba v svojem nakazovanju na materialnopravno nepravilni pristop pri ugotavljanju dejstev in presoji vprašanja priposestvovanja obravnavane služnosti kot pravnega naslova, na katerem tožeča stranka iz primarne tožbe obstoj te služnosti ves čas v svoji trditveni podlagi gradi.

V smislu člena 54 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR se pridobi stvarna služnost s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. Pri tem je mišljeno dejansko izvrševanje služnosti v obliki in na način, kot to pač ustreza vsakokratnim potrebam gospodujoče nepremičnine. Gre za dejansko izvajanje upravičenj, ki tvorijo vsebino služnostne pravice. Pri tem je možno, da se ta izvršuje v različnih modalitetah, z različnimi sredstvi, možno pa je tudi, da se določen čas znotraj priposestvovalnega roka uporablja določeno sredstvo, nato pa spet drugo, pač odvisno od potreb gospodujoče nepremičnine v okviru obstoječe služnosti. V obravnavanem primeru je upoštevna kot priposestvovalna doba očitno časovno obdobje od leta 1970 dalje pa do nastanka predmetnega spora, kot to tudi smiselno ugotavlja sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe. Zato bi bilo potrebno ugotoviti, ali sta tožnika iz primarne tožbe oz. toženca iz nasprotne tožbe v tem časovnem obdobju dejansko izvrševala obravnavano služnost za potrebe svojih nepremičnin in to pač na način, kot je bil v določenem časovnem obdobju običajen glede na takrat dana prevozna sredstva oz. obstoječe vrste obdelovalnih sredstev, kot tudi glede na tedaj obstoječe potrebe gospodujoče nepremičnine, bodisi da so se te odražale v hoji, živinogonji ali vožnji z različnimi sredstvi. Tako je bil dejansko zgrešen pristop sodišča prve stopnje, ko je to ugotavljalo in ocenjevalo priposestvovalno dobo ločeno za posamezno obliko izvrševanja obravnavane služnosti. Na svoji oceni, da tožeča stranka iz primarne tožbe oz. tožena stranka iz nasprotne tožbe kot domnevni služnostni upravičenec na primer sporne služnostne trase ni uporabljala v celotni priposestvovalni dobi za vožnjo s traktorjem, osebnim avtomobilom ali za dostop do zbiralnice mleka, tako sodišče prve stopnje ne bi smelo graditi nobenih upoštevnih dejanskih in pravnih zaključkov glede poteka priposestvovalne dobe, ampak bi moralo celotno obdobje obravnavati enotno in ugotavljati, ali je služnostni upravičenec v tem času na kakršenkoli način mirno, brez prepovedi domnevnega služnostnega zavezanca to služnost izvrševal. Zaradi navedenega nepravilnega pristopa sodišča prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja, je prišlo posledično tudi do neupoštevne in nepravilne dokazne ocene in pravne presoje bistvenega elementa za obstoj obravnavane služnosti - priposestvovanja.

V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali sta tožnika iz primarne tožbe oz. toženca iz nasprotne tožbe v že navedenem časovnem obdobju izvrševala obravnavano stvarno služnost in na kakšen način, ob bistveni oceni, ali je tožena stranka iz primarne tožbe oz. tožeča stranka iz nasprotne tožbe to dovoljevala oz. ali so to dovoljevali njeni pravni predniki. Pri tem bo moralo sodišče prve stopnje skrbno izvesti celotno dokazno oceno izvedenih dokazov, razčistiti neskladje med posameznimi dokazi (na kar tudi pritožba utemeljeno opozarja), predvsem pa ob ponovni odločitvi dejansko in dokazno oceno tudi skrbno argumentirati. Zavzeti bo moralo stališče do bistvenega dejanskega vprašanja, ali in v kakšnem obsegu je tožeča stranka iz primarne oz. tožena stranka iz nasprotne tožbe obravnavano stvarno služnost izvrševala, predvsem glede na dejstvo ugotovljenega obstoja drugih dovoznih poti do nepremičnin tožeče stranke iz primarne tožbe. Stvarno služnost je mogoče priposestvovati le v takšnem obsegu, kot se je dejansko izvrševala, zato nedvomno obstoja pomislek, ali je v danem primeru kot gospodujoče nepremičnine res upravičeno šteti vse k vl. št. () k.o. K. pripisane nepremičnine, ko je iz do sedaj ugotovljenih dejstev mogoče razbrati, da je tožeča stranka iz primarne tožbe oz. tožena stranka iz nasprotne tožbe za obdelavo svojih zemljišč uporabljala v določenem delu tudi že navedene druge potne povezave. Tudi v pritožbi poudarja, da ima obravnavana potna trasa bistveni pomen za dostop do domačije K. V primeru, da bi se v ponovljenem postopku ugotovilo, da sta M. in S. K. sporno stvarno služnost izvrševala v potrebni priposestvovalni dobi 20 let, bo tako potrebno konkretno ugotoviti, za kakšne potrebe sta sporno služnostno traso uporabljala in v korist katerih nepremičnin in ob kakšnih modalitetah izvrševanja te služnosti. Ob pravilno poudarjeni tendenci, da se stvarna služnost izvršuje le, v kolikor je to nujno potrebno za gospodujočo nepremičnino in ob cilju čim manjšega obremenjevanja služeče nepremičnine, bi se utegnilo pokazati, da obravnavana stvarna služnost ne more obstojati v korist vseh nepremičnin vl. št. () k.o. K.

Pritožba ima med drugim prav, ko nakazuje, da med živinogonjo sodi tudi živinogonja do osemenjevalnice. Iz tega vidika bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku presojati morebitni obstoj obravnavane stvarne služnosti v tej obliki. Tehtna se tudi zdi trditev pritožbe, da vsaka kmetija rabi poseben dostop do domačije, četudi ima za obdelavo kmetijskih zemljišč na razpolago lastne oz.

druge dostope. Pri tem se bo potrebno v ponovljenem postopku zaenkrat osredotočiti zgolj na vprašanje priposestvovanja obravnavane stvarne služnosti, saj kakršnihkoli drugih ugovorov na primer glede potrebnosti obravnavane služnosti in vprašanja eventuelne razširitve te, pravdni stranki še nista podali. Sicer pa bo moralo sodišče prve stopnje ob dopolnjenem obravnavanju zadeve pretehtati tudi pritožbene trditve in slediti dokaznemu predlogu na zaslišanje poimensko navedenih dodatnih prič. Zaenkrat pa ni videti podlage za potrebo po pritegnitvi izvedenca kmetijske stroke, ki naj bi ocenjeval ali je sporna potna trasa "nevarna", razen v kolikor bi to pripomoglo v dokaznem pogledu k oceni resničnosti prikazov o izvrševanju različnih voženj po tej trasi.

Zaradi potrebne dopolnitve dejanskega stanja v nakazani smeri je pritožbeno sodišče upravičeno napadeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 370 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbeno sodišče pa zaenkrat ne vidi nobene podlage za morebitno prepustitev zadeve ob ponovnem obravnavanju na prvi stopnji drugemu sodniku, kar pritožba očitno na osnovi člena 371 ZPP predlaga.

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi že ob upoštevanju pritožbe M. in S. K., saj bo šele ob ponovnem sojenju znan uspeh pravdnih strank v tej pravdi. Zato se na odločitev o razveljavitvi napadene sodbe na osnovi pritožbe M. in S. K. napotuje tudi pritožba K. in I. O., ki napada samo stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi. Tudi v tej smeri pa naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pretehta pritožbene trditve.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku člena 166. člena ZPP.

Določbe ZPP in ZTLR je pritožbeno sodišče uporabilo kot pravna pravila.