Jedro

Glede na ugotovitve, da tožena stranka tožniku ni zagotovila ustreznega delovnega sredstva in ni dokazala, da ga je poučila o varnem opravljanju konkretnega dela, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je s tem kršila 5. člen ZVZD-1 in določbe Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premožnih gradbiščih.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je tožnik prispeval k nastanku nezgode. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do okoliščin, ki jih je tožena stranka zatrjevala kot tožnikov soprispevek k nezgodi (tožnikove izkušnje v gradbeništvu in dejstvo, da bi lahko tožnik odklonil opravljanje dela, če je menil, da lestev ni primerna za delo) in pravilno ocenilo, da te okoliščine ne zmanjšujejo odškodninske odgovornosti tožene stranke. Delavec ima po določbi 52. člena ZVZD-1 le pravico, da delo odkloni, nima pa te dolžnosti, zato k nastanku škodnega dogodka s svojim ravnanjem ni prispeval.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je v 15 dneh dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 237,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe, ki jo je tožnik podal v pripravljalni vlogi z dne 26. 11. 2018 (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati na fiduciarni račun pooblaščenca tožnika odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in nadomestilo plače v višini 417,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Sodišče je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za plačilo premoženjske škode (prevoz, plačilo zdravstvenega zavarovanja) v višini 77,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 417,84 EUR za čas od 20. 11. 2015 do 18. 12. 2015 (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna za tožnika povrniti stroške postopka v znesku 551,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka) in stroške sodne takse v znesku 112,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka), oboje na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno: v izpodbijanem delu) spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožniku ni zagotovila varnega delovnega okolja, pri tem pa je zanemarilo izpoved A.A., da je bil premer jaška zgolj 80 cm in da se zato ni dalo postaviti daljše lestve. Če bi postavili daljšo lestev, bi ogrozili delavce, saj bi v takem primeru lestev stala skoraj navpično. A.A. je izpovedal tudi, da se je v jašek prišlo povsem varno, saj je bila dolžina lestve od roba jaška krajša le za pol metra. Tožnik se je lahko prijel za rob jaška in stopil na lestev. Sodišče se do te izpovedi ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Skladno z Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih mora biti lestev postavljena tako, da ne more zdrsniti, se prelomiti ali prevrniti. To je tožena stranka upoštevala, saj je zagotovila lestev, primerno za konkretni jašek. Tožnik ni dokazal, da je do nezgode prišlo zato, ker je bila lestev krajša od dolžine jaška. Sodišče ni utemeljilo, kako je dejansko prišlo do nezgode, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je izpovedal, da naj bi se lestev pri vstopu v jašek naenkrat nagnila, pri tem pa ni znal pojasniti, zakaj naj bi prišlo do nenadnega nagiba lestve. Vztraja, da je do nezgode prišlo zato, ker je tožnik nerodno stopil na lestev. Do teh trditev se sodišče ni opredelilo. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, da tožena stranka tožniku ni zagotovila izobraževanja o varnem opravljanju dela. Tožena stranka je predložila dokazilo, da je tožnik opravil izpit iz varnosti in zdravja pri delu, ki ga sodišče ni upoštevalo. Dejstvo, da potrdilo ne vsebuje podpisa tožnika, ni razlog za neverodostojnost potrdila. Sodišče je enostransko sledilo tožnikovi izpovedi, da ne pozna B.B. in C.C., ki sta podpisali potrdilo. Tudi dejstvo, da je bilo potrdilo datirano nekaj dni pred nastopom dela tožnika, ni neobičajno. Poudarja, da je tožnik izpovedal, da ima že 25 let delovne dobe v gradbeništvu in je večkrat delal na lestvi. Sodišče je napačno navedlo, da je tožnik prvič opravljal konkretno opravilo, saj iz njegove izpovedi to ne izhaja, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni presojalo prispevka tožnika k nastali škodi. Poudarja, da je tožnik 25 let delal v gradbeništvu in da delo v jašku na lestvi zanj ni bilo nekaj novega. Ob upoštevanju njegovih izkušenj v gradbeništvu je tožnik vedel, kakšna lestev je primerna za to delo. Če je menil, da je lestev neprimerna, bi to lahko omenil svojemu neposredno nadrejenemu, česar pa ni storil. Tožena stranka se sklicuje na 34. člen ZDR-1 in 12. člen ZVZD-1, ki ju tožnik ni upošteval, saj dela ni odklonil. Tožene stranke pa ni obvestil, da lestev ni primerna za delo. Sodba v tem delu nima razlogov. Tožena stranka bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišču očita tudi v zvezi z višino odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Navaja, da iz izvedenskega mnenja prof. dr. D.D. izhaja, da bolečine, ki jih tožnik doživlja danes, ne izvirajo iz predmetne poškodbe, sodišče pa jih je kljub temu upoštevalo pri prisoji odškodnine iz tega naslova. Poleg tega so za podobne primere v sodni praksi določene nižje odškodnine. Navaja, da je previsoka tudi odškodnina iz naslova strahu. Sodišče je ugotovilo, da tožnik primarnega strahu ni utrpel, pa je kljub temu v celoti ugodilo njegovemu zahtevku iz tega naslova. Glede na to, da primarni strah pri tožniku ni obstajal, bi morala biti odškodnina ustrezno nižja, saj je zahtevek za plačilo 650,00 EUR vključeval odškodnino za primarni in sekundarni strah. Ker sodišče prve stopnje te odločitve ni pojasnilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Tožena stranka na več mestih v pritožbi neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z navedbami o pomanjkljivi obrazložitvi sodbe oziroma očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov (predvsem do izpovedi A.A.) oziroma do podanih ugovorov v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti in višino prisojene odškodnine. Ta kršitev je podana v primeru, če ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do bistvenih navedb tožene stranke. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. V okviru tega pritožbenega razloga tožena stranka v bistvu uveljavlja svoje nestrinjanje z zaključki in odločitvijo sodišča prve stopnje glede delne ugoditve odškodninskemu zahtevku, torej druge pritožbene razloge, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče iz prepisa zvočnega zapisnika glavne obravnave z dne 9. 5. 2018 (list. št. 78) ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni napačno povzelo tožnikove izpovedi, da je konkretno opravilo, pri katerem se je poškodoval (delo v kanalu), pri toženi stranki opravljal prvič. Pritožbene navedbe o napačnem povzemanju tožnikove izpovedi so tako neutemeljene. Prav tako sodišče prve stopnje ni napačno povzelo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prof. dr. D.D., da tožnik po zaključenem zdravljenju še trpi občasne bolečine pri spremembi vremena, in je njegovo mnenje tudi utemeljeno upoštevalo pri prisoji višine odškodnine iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.

8. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke (kot od svojega delodajalca) uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka, do katerega je prišlo 13. 11. 2015 na gradbišču E. Tožnik se je poškodoval, ko se je ob vstopu v jašek spustil po prečkah lestve in se je lestev nagnila, tako da je padel na poševna betonska tla ter si pri tem poškodoval levo roko. Utrpel je zlom spodnjega dela koželjnice.

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

9. V skladu s prvim odstavkom 184. člena ZDR mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so predpisana v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), v členih 131 do 189. Sodišče prve stopnje je ugotovilo krivdno odškodninsko odgovornost tožene stranke, ker tožniku ni zagotovila varnega dela s tem, da mu ni zagotovila ustreznega delovnega sredstva in ga ni poučila o varnem opravljanju dela, pri katerem je prišlo do nezgode. Tožnikovega prispevka k nezgodi sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. V nadaljevanju odgovarja na pritožbene navedbe:

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo nastanka tožnikove nezgode. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi z nastankom nezgode ugotovilo vse pravno relevantne okoliščine, svoje ugotovitve pa je tudi ustrezno pojasnilo. Po oceni izvedenih dokazov, zlasti zaslišanja tožnika in prič, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je do tožnikove nezgode prišlo zaradi zdrsa lestve, ki ni bila ustrezna za opravljanje konkretnega opravila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pri delu uporabljal enokrilno lestev, ki je ni bilo mogoče raztegniti in ki ni imela varoval oziroma stabilizacijskega podnožja oziroma ni bila takšna, da bi bilo preprečeno nagibanje pri opravljanju dela. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da je bila lestev krajša od jaška oziroma ni segala čez njegov rob, kar pa je v nasprotju z zahtevami po Uredbi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premožnih gradbiščih (Uredba; Ur. l. RS, št. 83/2015). Po točki B 6.4. Priloge IV Uredbe morajo biti lestve dovolj trdne in ustrezno vzdrževane. Po točki C 9.2. Priloge IV Uredbe pa morajo biti lestve pri uporabi postavljene stabilno tako, da ne morejo zdrsniti, se prelomiti ali prevrniti; prenosne naslonske (enokrake) lestve, ki jih delavci uporabljajo za dostope na zidne robove, odre, v odprtine v tleh, jame, jarke in podobno, morajo biti ustrezne dolžine, tako da segajo najmanj en meter preko mesta naslanjanja. Nespoštovanje določb uredbe v okoliščinah konkretnega primera je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot protipravno ravnanje tožene stranke.

11. Pritožbene navedbe, da je bila lestev za konkretno opravilo ustrezna, ker se glede na velikost jaška ni dalo postaviti višje lestve (upoštevaje naklon lestve), so neutemeljene. V kolikor je tožena stranka menila, da se konkretnega opravila ne da opraviti z lestvijo, ki mora ustrezati predpisanim zahtevam iz Uredbe, bi morala zagotoviti tožnikovo varnost na drug način. Tega pa tožena stranka ni zatrjevala niti dokazala. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je do tožnikove nezgode prišlo izključno zaradi tožnikove nepazljivosti, saj tega izvedeni dokazni postopek ni potrdil. Tožena stranka se s pavšalnim sklicevanjem na tožnikovo nepazljivost pri sestopu, ne da bi navedla, v čem konkretno se je kazala tožnikova nepazljivost, ne more razbremeniti svoje odgovornosti.

12. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je bil tožnik poučen glede varnega opravljanja konkretnega dela. Tožena stranka je kot dokaz, da je bil tožnik poučen o varnem delu, predložila potrdilo o opravljenem teoretičnem preizkusu znanja iz varnosti in zdravja pri delu ter varstva pred požarom z dne 16. 4. 2015. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je to potrdilo datirano pred nastopom dela tožnika pri toženi stranki in da ne vsebuje žiga niti podpisa tožnika, ter ob tem, da je tožnik izrecno zanikal, da je bil na izobraževanju kot izhaja iz potrdila, je prepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje o neverodostojnosti te listine. Tudi sicer pa zgolj na podlagi tega potrdila še ni mogoče zaključiti, da je bil tožnik tudi dejansko poučen o varnem opravljanju konkretnega dela, ki ga je tožnik po lastni izpovedi opravljal prvič. Tožnik je namreč izpovedal, da je delo v kanalu, kjer je prišlo do nezgode, opravljal prvič. Tožena stranka pa mu navodil za varno opravljanje dela ni dala, niti mu jih ni ni dal A.A., delovodja na gradbišču, ki je tožniku odredil delo. Sodišče prve stopnje je tožniku verjelo, saj sta njegovo izpoved glede odsotnosti navodil za varno delo potrdila F.F., ki je spornega dne delal s tožnikom, in A.A. Zgolj dejstvo, da je tožnik zaradi izkušenj v gradbeništvu v splošnem poznal pravila o varnosti pri delu, pa ne pomeni, da ga tožena stranka ni bila dolžna poučiti o varnem opravljanju konkretnega dela kot to neutemeljeno navaja tožena stranka v pritožbi.

13. Glede na ugotovitve, da tožena stranka tožniku ni zagotovila ustreznega delovnega sredstva in ni dokazala, da ga je poučila o varnem opravljanju konkretnega dela, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je s tem kršila 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011, s spremembami) in določbe Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premožnih gradbiščih. V obravnavanem primeru so tako izpolnjeni vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke, protipravno ravnanje tožene stranke, krivda, vzročna zveza med opustitvijo varnostnih ukrepov in nastalo škodo ter nastanek škode.

14. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je tožnik prispeval k nastanku nezgode. Sodišče prve stopnje se je v 16. in 17. točki obrazložitve sodbe opredelilo do okoliščin, ki jih je tožena stranka zatrjevala kot tožnikov soprispevek k nezgodi (tožnikove izkušnje v gradbeništvu in dejstvo, da bi lahko tožnik odklonil opravljanje dela, če je menil, da lestev ni primerna za delo) in pravilno ocenilo, da te okoliščine ne zmanjšujejo odškodninske odgovornosti tožene stranke. Delavec ima po določbi 52. člena ZVZD-1 le pravico, da delo odkloni, nima pa te dolžnosti, zato k nastanku škodnega dogodka s svojim ravnanjem ni prispeval. Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z oceno sodišča prve stopnje, da glede na to, da je tožnik tujec, ki ne govori slovensko, in je prava nevešča oseba, niti ni bil v položaju, da bi lahko ugovarjal navodilom nadrejenega.

Glede višine nepremoženjske škode:

15. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke prof. dr. D.D. ugotovilo, da je tožnik utrpel zlom levega zapestja (koželjnice). Po klasifikaciji po Fischerju gre za poškodbo II (I - najlažja poškodba, VI - najtežja poškodba). Tožbenemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode je delno ugodilo in presodilo, da znaša primerna odškodnina za telesne bolečine in prestane nevšečnosti med zdravljenjem 2.000,00 EUR in za strah 650,00 EUR, kar skupno znaša 2.650,00 EUR. Tožniku odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni priznalo, ker je ugotovilo, da gre za lažjo poškodbo, ki ni pustila trajnih posledic.

16. Pravična denarna odškodnina je pravni standard, v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) pa so določena izhodišča za uporabo tega standarda. Upoštevati je treba okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, pri čemer odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj vsak človek specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Glede drugega načela pa je treba pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati okvire sodne prakse v podobnih primerih.

17. Sodišče prve stopnje je prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem utemeljilo na ugotovitvah sodnega izvedenca in izpovedi tožnika. Pravilno je upoštevalo telesne bolečine glede na intenzivnost in trajanje ter tudi vse druge težave in nevšečnosti, ki jih je tožnik utrpel med zdravljenjem, in sicer je ob zlomu levega zapestja trpel en dan hude bolečine, nato pa je trpel še dva dni občasne hude bolečine. Po tridnevnem obdobju hujših bolečin je imel lahke bolečine sedem dni, po preteku tega obdobja pa je imel do 24. 2. 2016 občasne lahke bolečine. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo tudi bodoče občasne lahke bolečine. V tem delu je sodišče prve stopnje tožnikovo subjektivno izpoved glede bolečin, ki jih ima še danes, pravilno relativiziralo z upoštevanjem izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da ima tožnik po zaključenem zdravljenju (24. 2. 2016) občasne lahke telesne bolečine ob spremembi vremena. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje, niso utemeljene. Ob upoštevanju trajanja in obsežnosti bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 2.000,00 EUR (kar predstavlja približno 1,84 - kratnik zadnje objavljene povprečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji) primerna, pritožbeno zavzemanje tožene stranke za njeno znižanje pa ni utemeljeno.

18. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija odmerjeno odškodnino zaradi prestanega strahu. Tudi pri odmeri odškodnine iz tega naslova je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca in tožnikovo izpoved. Zaključilo je, da tožnik primarnega strahu ni trpel. Trpel pa je sekundarni strah, to je strah za izid zdravljenja, ki je trajal do zaključka zdravljenja pri travmatologu, tj. do 3. 2. 2016. Glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča odškodnina v znesku 650,00 EUR (kar je 0,6-kratnik zadnje objavljene povprečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji) predstavlja ustrezno satisfakcijo za prestani strah. Dejstvo, da je tožnik uveljavljal plačilo odškodnine za primarni in sekundarni strah v višini 650,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je ta znesek v celoti priznalo, kljub temu, da je ugotovilo, da tožnik primarnega strahu ni trpel, ne pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da že pretrpljeni strah za izid zdravljenja (sekundarni strah), ki ga je tožnik trpel do 3. 2. 2016, utemeljuje prisojo odškodnine v višini 650,00 EUR. Nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke so neutemeljene.

19. Celotna odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo, do katere je upravičen tožnik, v obravnavanem primeru znaša 2.650,00 EUR. Prisojena odškodnina tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravilno zapolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine, saj je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa zajema vse individualne značilnosti primera (prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 582/2007 in II Ips 62/2009).

20. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

21. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožniku pa je tožena stranka ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča RS o povračilu stroškov odgovora na pritožbo v zadevi VIII Ips 164/2018 z dne 12. 3. 2019 dolžna povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo. Ti ob upoštevanju vrednosti pritožbenega predmeta znašajo 375 točk (tar. št. 15/4 OT) oziroma 225,00 EUR, z upoštevanjem materialnih stroškov v višini 12,00 EUR pa skupaj 237,00 EUR. Ta znesek je tožena stranka dolžna povrniti toženi stranki, v primeru zamude 15‑dnevnega izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.