Jedro

Za uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka imela pravno podlago v 111. členu ZDR. Izredno odpoved je sodišče kasneje razveljavilo zgolj zato, ker tožena stranka tožnika ni odjavila iz sistema socialnih zavarovanj in mu zaključila delovno razmerje že z dnem vročitve izredne odpovedi, temveč je ravnala v korist tožnika in mu je delovno razmerje zaključila kasneje, šele z zaključkom bolniškega staleža. Sodna razveljavitev izredne odpovedi sama po sebi še ne pomeni, da je delodajalec zato odškodninsko odgovoren. O odškodninski odgovornosti za nepremoženjsko škodo, ki naj bi nastala zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi bilo mogoče govoriti kvečjemu tedaj, če bi bila izdaja nepravilne izredne odpovedi posledica bodisi naklepnega bodisi nevestnega ravnanja tožene stranke, zaradi katerega bi se morala ta že ob sprejemu odpovedi zavedati, da bo za njeno izdajo tožniku neupravičeno povzročila škodo. Obstoja takšnih okoliščin na strani tožene stranke sodba sodišča prve stopnje ne ugotavlja. Zato tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 10.800,00 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2009 dalje in da mu je dolžna povrniti pravdne stroške (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.240,50 EUR v roku 8 dni od pravnomočnosti in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo sojenje. Navaja, da so razlogi in zaključki v izpodbijani sodbi protispisni in tudi sami s seboj v nasprotju, kakor tudi, da izpodbijane sodbe ni možno vsebinsko preizkusiti. Odškodninska odgovornost tožene stranke je zakonska obveznost, ki nastane, ko so izpolnjeni zakonski pogoji. Tožena stranka je ravnala protipravno, ko je tožniku podala nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato tožnik uveljavlja sodno varstvo v predmetnem delovnem sporu, ker je bil v tem času brez vseh dohodkov in mu tožena stranka ni zagotavljala dela, kot bi ga morala v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Razlogi v izpodbijani sodbi so kontradiktorni, ko sodišče zaključuje, da je tožena stranka podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki pa je bila nepravilna in nezakonita, vendar pa ta nepravilnost in nezakonitost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni temelj same odškodninske odgovornosti tožene stranke, ker naj bi bila ta nezakonitost "ne prevelika". Tovrstne okoliščine bi se sicer lahko upoštevale pri odločanju o sami višini postavljenega tožbenega zahtevka, nikakor pa ne glede ugotavljanja temelja odškodninske odgovornosti. Tožena stranka je ravnala protipravno, ker je tožniku izdala nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je ugotovljeno v individualnem delovnem sporu opr. št. I Pd 1671/2009 z dne 2. 9. 2010 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1266/2010 z dne 9. 12. 2010, zato je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s sodno odločbo razveljavljenja. Dejstvo obstoja nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je imela svoj neposredni učinek že z dnem njene izdaje, je zelo negativno posegla v sfero tožnika, vplivala pa tudi na poslabšanje psihičnega in fizičnega zdravja tožnika. To se je odražalo v nastanku nepremoženjske škode in sicer nastanek novih psihičnih težav tožnika, poslabšanje obstoječe čustvene lege tožnika, potrebe tožnika po zdravstveni oskrbi, hude duševne bolečine, kar izhaja iz njegove zdravstvene dokumentacije in iz mnenja izvedenke medicinske stroke.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana pavšalno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, podano pa tudi ni nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ni podana tudi smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. V kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - da je tožena stranka dne 15. 10. 2009 podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (po 1. in 2. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji); - da je bila s pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 1671/2009 z dne 2. 9. 2010 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 1266/2010 z dne 9. 12. 2010 izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovljena kot nezakonita. Do ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi je torej prišlo izključno iz razloga, ker tožena stranka tožnika ni odjavila iz sistema obveznih zavarovanj oziroma mu ni zaključila delovnega razmerja z dnem vročitve izredne odpovedi, temveč je tožniku delovno razmerje zaključila z zaključkom bolniškega staleža, v katerem je bil tožnik ob vročitvi odpovedi; - tožena stranka je po pravnomočnosti sodbe opr. št. I Pd 1671/2009 le-to izvršila v celoti in je tožniku vzpostavila delovno razmerje ter mu izplačala vse obveznosti; - da je bil tožnik ob reintegraciji v postopku pred invalidsko komisijo, zato je tožena stranka (zaradi čakanja na podatke o sposobnosti tožnika za delo), tožniku odredila čakanje na delo, ob tem pa mu je izplačala 100 % nadomestilo plače; - da je bil tožnik z odločbo ZPIZ z dne 16. 5. 2011 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti z dne 1. 5. 2011. Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti oziroma zlorabe instituta pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je tožnikov odškodninski zahtevek zavrnilo.

Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava (1. odstavek 184. člena ZDR). Temeljne predpostavke odškodninske obveznosti, ki morajo biti podane kumulativno, so: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, ter odgovornost povzročitelja (131. in nadaljnji členi Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati že prvega od elementov odškodninske obveznosti, to je protipravnega ravnanja, zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Za uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka imela pravno podlago v 111. členu ZDR. Izredno odpoved je sodišče kasneje razveljavilo zgolj zato, ker tožena stranka tožnika ni odjavila iz sistema socialnih zavarovanj in mu zaključila delovno razmerje že z dnem vročitve izredne odpovedi, temveč je ravnala v korist tožnika in mu je delovno razmerje zaključila kasneje, šele z zaključkom bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sodna razveljavitev izredne odpovedi sama po sebi še ne pomeni, da je delodajalec zato odškodninsko odgovoren. O odškodninski odgovornosti za nepremoženjsko škodo, ki naj bi nastala zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi bilo mogoče govoriti kvečjemu tedaj, če bi bila izdaja nepravilne izredne odpovedi posledica bodisi naklepnega bodisi nevestnega ravnanja tožene stranke, zaradi katerega bi se morala ta že ob sprejemu odpovedi zavedati, da bo za njeno izdajo tožniku neupravičeno povzročila škodo. Obstoja takšnih okoliščin na strani tožene stranke sodba sodišča prve stopnje ne ugotavlja. Iz nje izhaja ravno nasprotno: nezakonito postopanje tožene stranke, ki bi predstavljalo protipravno ravnanje ni podano, vsi postopki med strankama so potekali brez namere škodovati tožniku (tožena stranka je ravnala v korist tožnika in mu delovno razmerje zaključila šele z zaključkom bolniškega staleža).

Ko pogodba o zaposlitvi preneha veljati na nezakonit način, ima delavec na voljo sistem pravnih sredstev, ki omogočajo, da v rokih in po postopku, določenem v zakonu, doseže ugotovitev nezakonitosti in odpravo njenih posledic (reintegracijo in reparacijo ali razvezo pogodbe in odškodnino). Tožnik je v sodnem postopku dosegel ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo ter reparacijo. Tožena stranka je sodno odločbo v celoti izvršila, tožnika pozvala nazaj na delo in mu povrnila celoten reparacijski zahtevek. Tožena stranka ni ravnala protipravno s tem, ko tožniku po reintegraciji, do ugotovitve invalidnosti I. kategorije (od 28. 1. 2011 do 1. 5. 2011), ni zagotavljala dela. Tožnik je bil v invalidskem postopku, njegova sposobnost za delo pri toženi stranki pa ni bila znana, zato mu je pravilno odredila čakanje na delo in mu hkrati zagotavljala enako plačilo, kot če bi delal, v višini 100 % nadomestila plače. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da za zdravstvene težave, ki naj bi bile posledica nezakonite odpovedi, tožena stranka ni odgovorna. Pritožbeno navajanje, da je tožena stranka ravnala protipravno že zato, ker je ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi, je neutemeljena. Vsaka nezakonita odločitev delodajalca še ne pomeni protipravnosti. Tožena stranka ni ravnala arbitrarno ali samovoljno, temveč je do nezakonitosti prišlo, ker je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na napačen način. Takšna napačna presoja pa ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi imelo za posledico odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.