Jedro

Da bi bilo „sodelovanje“ pravdnih strank pri nastajanju scenarija filma mogoče šteti kot del pogajanj v smislu 30. člena ZOR, bi bilo treba, da bi se stranki pogajali tudi o pravnih vidikih njunega razmerja, torej o oblikovanju celotne vsebine njunih pravic in obveznosti v določenem pravnem poslu, katerega naj bi sklenili. Značilno za pogajanja pred sklenitvijo pogodbe v smislu 30. člena ZOR je tudi, da stranka ve, s kom kot pogodbeno stranko se pogaja in o kakšni pogodbi (vsebinsko gledano) se z njim pogaja.

Izrek

I. Pritožbama tožene stranke se ugodi ter se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek: Tožena stranka E. B. je dolžna tožeči stranki C. d.o.o. iz naslova materialne škode plačati odškodnino v višini 27.189,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.6.2003 do prenehanja obveznosti, v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.658,85 EUR v 15 dneh, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

se zavrne.

Tožeča stranka C. d.o.o. je dolžna povrniti toženi stranki E. B. pravdne stroške v znesku 4.750,16 EUR v roku 15 dni.“ Tožeča stranka C. d.o.o. je dolžna povrniti toženi stranki E. B. stroške pritožbenega postopka v znesku 1.374,34 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 27.189,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.6.2003 do prenehanja obveznosti, poleg tega pa ji tudi povrniti pravdne stroške v znesku 2.658,85 EUR.

Zoper to sodbo je toženec najprej vložil pritožbo po odvetniku J. H.. V tej pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pogovore pravdnih strank o snemanju filma obravnavalo kot nekakšen trgovski posel. Sodišče prve stopnje ni doumelo bistva zadeve, saj pogovori niti za trenutek niso prišli v položaj, za katerega bi bilo mogoče reči, da gre za nekakšne poslovne dogovore, zaradi katerih sama pogajanja silijo udeležence k sklenitvi pogodbe. Vsaj za toženca drži, da je šlo pri teh pogovorih za prizadevanja za uresničitev umetniškega izdelka. Pogovori so bili povsem neformalni. Toženec je formalizirano sodelovanje, ki bi pripeljalo v končni fazi do sklenitve pogodbe, jasno pogojeval s svojim aktivnim sodelovanjem v vseh fazah nastajanja scenarija. Do takšnega sodelovanja s tožečo stranko pa ni nikoli prišlo. Tožeča stranka ni vključila toženca v nastajanje samega scenarija, čeprav je bil toženčev pogoj, da sodeluje pri pisanju scenarija, preden pristane na nadaljnje sodelovanje pri izvedbi projekta. Tožeča stranka toženca tudi ni obveščala, da zbira denarna sredstva. Ni bilo govora o tem, kolikšen naj bi bil toženčev honorar, in tožencu tudi ni nikoli plačala nobenih stroškov v zvezi s sestanki. O finančnih ali drugih obveznostih ene ali druge strani ni bilo nikoli besede, kar je nerazumljivo, če bi šlo za resna pogajanja. Toženec se je seznanil z direktorjem tožeče stranke prvič šele v P.. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo med pravdnima strankama za pogajanja, je zmotna. Tudi ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je toženec seznanil z vsebino scenarija še pred srečanjem v P., ko je prejel od tožeče stranke „draft“ scenarij. S scenarijem se je toženec seznani šele po njegovi izročitvi v P. in ko so mu ga prebrali doma. To izhaja tudi iz izpovedi P. P.. Toženec je imel podrejen položaj pri tem projektu, saj mu je tožeča stranka celo prikrivala posamezne faze scenarija. Ko je bil tožencu „draft“ scenarij prebran, je ugotovil, da gre za izdelek, ki je v popolni opreki z njegovim razmišljanjem in čustvovanjem ter zanj kot umetnika povsem nesprejemljiv. Zato je imel vso moralno pravico, da je odklonil nadaljnje sodelovanje s tožečo stranko, saj pogovori med strankama nikoli niso prišli do tega, da bi toženca zavezovali k nadaljnjemu sodelovanju. Scenarij tožeče stranke je prikazal usodo pisatelja B. P. v koncentracijskem taborišču S. v zmaličeni podobi. Pogovore toženca s tožečo stranko v gostinskih lokalih je moč primerjati z nekakšnim intervjujem, pri čemer intervjuja ni mogoče objaviti, če ga intervjuvanec ne avtorizira in ne dovoli objave. Toženec je šele ob prejemu scenarija v P. izvedel, da filma ne bo posnela RTV Slovenija, ampak tožeča stranka. Toženec je bil ves čas prepričan, da se pogovarja s predstavniki RTV Slovenija. Pogovori, v katerih je toženec zaupal tožeči stranki svoje ideje v zvezi s snemanjem filma o B. P., niso bili pogajanja v smislu 30. člena ZOR. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do pomembne okoliščine, ki se tiče sodelovanja B. P. pri izvedbi tega projekta. Tožeča stranka bi morala pridobiti njegovo soglasje, da bi lahko sploh prišlo do snemanja filma. Tega soglasja pri njem sploh ni iskala, B. P. pa je tudi izjavil, da ne bi pristal na takšno obdelavo, kakršna izhaja iz scenarija tožeče stranke. Toženec je vtoževani terjatvi v celoti ugovarjal po temelju, zato se v posamezne postavke terjatve sploh ni spuščal. Tožeča stranka tudi ni predložila dokazov, da so bile posamezne postavke iz njenega zahtevka oziroma predračuna plačane. Sodišče je kršilo postopek tudi s tem, ker je sodbo vročilo pooblaščencu tožene stranke brez prepisa sodbe v Braillovo pisavo. Takšno postopanje nasprotuje odločbi Ustavnega sodišča v zvezi s pravicami slepih in slabovidnih oseb do dostopa do sodnih pisanj v pravdnem postopku.

Po prejemu odpravka sodbe sodišča prve stopnje v Braillovi pisavi (v skladu z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-146/07 z dne 13.11.2008) je toženec vložil pritožbo zoper sodbo še po odvetniku A. P.. Tudi v tej pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo ter tožbo zavrže. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je svojo odločbo oprlo na nedovoljena razpolaganja strank. Sodišče je ves čas postopka priznavalo razpolaganja tožeče stranke, ki grobo nasprotujejo moralnim pravilom. Toženec na nobeni obravnavi v postopku ni podpisal zapisnika, ki bi mu bil prebran. Toženčeva slepota je bila ves čas postopka uporabljana v njegovo škodo in v korist tožeče stranke. Sodnik in pooblaščenec tožeče stranke se tožencu na obravnavah nista nikoli predstavila. Nobenega dokumenta ali listine, na katere se sklicuje sodba oziroma tožeča stranka, toženec ni prejel v njemu znani pisavi in jih zato tudi ni mogel oceniti tako, kot mu to pripisuje sodba. Sodišče vrednoti toženčevo podajanje idej scenaristu za osnutek scenarija kot pogajanja z namenom sklenitve pogodbe, kar ne vzdrži logičnega preizkusa. Tožencu je bilo delovanje tožeče stranke nepoznano. V nobeni fazi stikov s P. P. in I. P. toženec ni niti slišal niti videl nobenega od dokumentov. Tožencu listine niso bile nikoli predočene v Braillovi pisavi. Sodišče je zmotno ocenilo pogovore o vsebini umetniškega dela kot pogajanja o sklenitvi pogodbe. Toženec izpodbija tudi višino tožbenega zahtevka, saj ta temelji na predračunu tožeče stranke, ki ni podkrepljen s konkretnimi zneski izdatkov.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbi predlagala njuno zavrnitev.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je zavzelo stališče, da je med pravdnima strankama prišlo do pogajanj v smislu 30. člena ZOR, da je toženec kazal namen skleniti pogodbo in da je ta namen opustil brez utemeljenega razloga, zaradi česar je tožeči stranki povzročil škodo. Toženec med drugim izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju pogajanj med pravdnima strankama.

Značilno za pogajanja je, da si stranki bodočega pogodbenega razmerja v medsebojnih kontaktih pred sklenitvijo pogodbe izmenjujeta stališča o okoliščinah posameznega pravnega posla, katerega želita skleniti. Te okoliščine se nanašajo na ureditev njunih pogodbenih pravic in obveznosti z vidika pravno pomembnih sestavin tistega konkretnega pravnega posla, glede katerega sklenitve se stranki pogajata. V tem pogledu je bistveni oziroma značilni del pogajanj posredovanje ponudb in nasprotnih ponudb med strankami (fizičnimi osebami oziroma kadar so v pogajanjih udeležene pravne osebe, med njihovimi zastopniki ali pooblaščenci). V okviru pogajanj stranka s svojimi dejanji izraža drugi stranki namen skleniti konkretno pogodbo. Medsebojno dajanje ponudb in nasprotnih ponudb vključuje tudi izmenjavanje in usklajevanje stališč do različnih sestavin konkretnega pravnega posla. Za obstoj pogajanj je tako potrebno tudi to, da stranka izraža svojo željo o sklenitvi določenega pravnega posla z določeno stranko.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je obstajalo med pravdnima strankama takšno sodelovanje, da je šlo za pogajanja v pomenu 30. člena ZOR. Po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi temu zaključku sodišča prve stopnje. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je v letu 2000 RTV Slovenija ob toženčevem sodelovanju posnela dokumentarno gradivo o komemoraciji nekdanjih taboriščnikov v koncentracijskem taborišču S., kjer je bil zaprt tudi pisatelj B. P. (v povezavi z njegovim romanom, v katerem je opisal to svojo življenjsko izkušnjo). Nesporno je bilo tudi, da je toženec tedaj napram delavcem RTV Slovenija izrazil željo, da bi v kontekstu teh doživljanj B. P., opisanih v romanu, posnel film o B. P., ter da je bila RTV Slovenija tej toženčevi ideji naklonjena (do zamenjave urednice izobraževalnega programa B. L. – izpoved P. P.). Sodišče prve stopnje ugotavlja obstoj pogajanj med pravdnima strankama predvsem na podlagi zaključka, da je toženec aktivno sodeloval pri nastajanju scenarija filma, ki naj bi bil posnet v produkciji tožeče stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno posredno sklepalo iz posameznih dejstev na obstoj drugih dejstev, ko zaključuje, da je bil toženec vsaj delno seznanjen z vsebino scenarija že pred srečanjem z direktorjem tožeče stranke I. P. v P. (in da je toženec tako imel možnost dajanja pripomb na scenarij, kar naj bi dokazovali njegovi dopisu scenaristu P. P.). Pritožba pri tem pravilno opozarja na izpoved P. P., da tožencu pred izdelavo „draft“ scenarija, ki je bil tožencu izročen na srečanju v P., ni dajal posameznih delov scenarija v pregled. Ker sta I. P. in toženec skladno izpovedala, da sta se srečala le dvakrat, in sicer v P. in še enkrat (I. P. omenja Ljubljano, toženec se kraja tega srečanja ni spomnil, pri čemer je izpovedal, da je šlo za njuno drugo srečanje, oba pa sta izpovedala, da je bil „draft“ scenarij izročen tožencu na srečanju v P.), pravila logičnega sklepanja vodijo do zaključka, da se je toženec pogovarjal z I. P. o scenariju na njunem drugem srečanju, ki je bilo po srečanju v P., saj toženec pred prvim srečanjem ni bil seznanjen z draft scenarijem.

Dopisi toženca P. P. (A2-A4 oz. A5) ne morejo pomeniti toženčevih pripomb na vsebino scenarija, kot je sodišče prve stopnje nekritično sledilo trditvam tožeče stranke, in s tem tudi ne nekakšne toženčeve aktivne vloge pri nastajanju scenarija v okviru „pogajanj“ (kot je smiselno štelo sodišče prve stopnje, glede na razloge svoje sodbe na 9. in 10. strani). Iz izjave B. P. z dne 15.9.2007 izhaja (tožeča stranka je imela možnost obravnavanja tega dokaza v postopku pred sodiščem prve stopnje), da je bila komemoracija v taborišču S. 13.6.2000. Dopis toženca z dne 13.4.2000 - priloga A2 (še pred snemanjem te komemoracije s strani RTV Slovenija, ko tožeče stranke še ni bilo zraven) zato ne more imeti nobene povezave s scenarijem filma kot projektom tožeče stranke. Razen tega pa je iz vsebine teh toženčevih dopisov P. P. razvidno, da gre (očitno še v povezavi z aktivnostmi RTV Slovenija v zvezi s snemanjem v S.) v njih za toženčeva razmišljanja in poglede v zvezi z željenim snemanjem filma o B. P. (o njegovem življenju v taborišču S.) na idejni, filozofski in umetniški ravni (in tudi širše, na primer toženčevi pogledi na vprašanja zaznavanja slepih ljudi), ne pa za podajanje konkretnih pripomb ali osebnih pogledov na nek scenarij tožeče stranke v nastajanju, v povezavi s pogajanji o sklenitvi pogodbe v pomenu 30. člena ZOR. Toženčevi dopisi P. P. tako niso mogli predstavljati toženčevih odgovorov na poglede P. P. pri ustvarjanju filmskega scenarija oziroma izmenjave njunih stališč o vsebini scenarija, saj toženec z njim sploh ni bil seznanjen.

Za pogajanja pred sklenitvijo pogodbe je, kot že rečeno, značilno, da si stranki izmenjavata predloge, ki se tičejo pravne ureditve vseh sestavin konkretnega pravnega posla. Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki (1. odstavek 148. člena ZOR). Pogodba tako predstavlja pravni vir za presojo vsebine pravic in obveznosti strank določenega pogodbenega razmerja oziroma pravnega posla. Da bi v obravnavani zadevi bilo mogoče šteti „sodelovanje“ pravdnih strank pri nastajanju scenarija filma (če bi že bila pri tem res izkazana toženčeva aktivna vloga v celotnem procesu ustvarjanja scenarija) kot del pogajanj v smislu 30. člena ZOR, bi bilo zato potrebno, da bi se stranki pogajali tudi o pravnih vidikih njunega razmerja, torej o oblikovanju celotne vsebine njunih pravic in obveznosti v določenem pravnem poslu, katerega naj bi sklenili. Iz izpovedi I. P. izhaja, da v tej zadevi ni bilo tako, saj je bila njegova naloga ureditev pogodbenega razmerja med strankama (torej vsebine medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank), o tem pa se pravdni stranki nista nikoli pogajali. S tem v zvezi velja še pripomniti, da je toženec v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da je svoje sodelovanje v projektu pogojeval s svojim soglasjem s predlogom filmskega scenarija, te trditve pa tožeča stranka ni obrazloženo prerekala.

Toženec je pred sodiščem prve stopnje še zatrjeval, da je šele v drugi polovici leta 2002 zvedel, da film pripravlja tožeča stranka, ne pa RTV Slovenija (ki je že posnela določeno filmsko gradivo o B. P. v S. v letu 2000), kot je sam ves čas mislil in da se je prvič srečal z I. P. v P. šele v oktobru ali decembru 2002 (ko je od njega prejel „draft“ scenarij in predlog pogodbe, tožeča stranka pa tudi sama navaja, da se je ob prvem srečanju s tožencem, oziroma ko sta se pravdni stranki spoznali, predstavila kot neodvisni producent). Tudi teh toženčevih trditev tožeča stranka ni opredeljeno prerekala in zato veljajo za priznane ter jih ni treba dokazovati. Toženec tako pred srečanjem v P. ni imel nobenih kontaktov s tožečo stranko, saj je imel stike le s P. P.. Slednji ni bil delavec tožeče stranke, ampak ves čas zaposlen pri RTV Slovenija. Tožeča stranka ne trdi, da bi bil P. P. njen zastopnik oziroma pooblaščenec in da bi bil z njene strani pooblaščen za pogajanja s tožencem pred sklenitvijo pogodbe. Že zato stiki P. P. s tožencem ne bi mogli pomeniti „pogajanj“ s tožencem v tožničinem imenu (če bi vsebinsko gledano res šlo za pogajanja v smislu 30. člena ZOR). Značilno za pogajanja pred sklenitvijo pogodbe v smislu 30. člena ZOR je tudi, da stranka ve, s kom kot pogodbeno stranko se pogaja in o kakšni pogodbi (vsebinsko gledano) se z njim pogaja. Tega v obravnavanem primeru ni bilo, zato tudi iz tega razloga stikov med tožencem in P. P. ni mogoče opredeliti kot pogajanj pred sklenitvijo pogodbe. Ob ugotovitvi, da med pravdnima strankama ni prišlo do pogajanj v smislu 30. člena ZOR pa tudi ni mogoče govoriti o obstoju toženčeve odškodninske odgovornosti iz 2. oziroma 3. odstavka navedenega člena.

Pritožba utemeljeno tudi opozarja, da sodišče prve stopnje v materialnopravnem pogledu ni presojalo (neprerekanih) toženčevih trditev v postopku na prvi stopnji o (ne)sodelovanju B. P. (da tožeča stranka glede scenarija, ki obravnava B. P. v zvezi z njegovim romanom in njegovim doživljanjem v koncentracijskem taborišču S., ni kontaktirala s pisateljem in da B. P. ne bi pristal na tak scenarij – vse relevantne trditve in dokazne predloge v tem pogledu je toženec z vidika 1. odstavka 286. člena ZPP, v zvezi z zgoraj citirano odločbo Ustavnega sodišča, podal pravočasno, kot je razvidno iz podatkov spisa). Po toženčevih trditvah (tudi teh tožeča stranka ni prerekala oziroma je tako izpovedal tudi P. P.) naj bi šlo za snemanje filma o filmu (kako toženec snema film o življenju B. P. v taborišču S.) kot osnovno idejo v pogovorih med tožencem in P. P.. Za realizacijo tega projekta bi morala tožeča stranka pritegniti k sodelovanju tudi B. P. (v filmu bi šlo tudi za prikaz dela njegovega življenja in njegove osebnosti) in pridobiti njegov pristanek. Iz izjave B. P. z dne 15.9.2007 izhaja, da je pristal na snemanje ob komemoraciji v S. za RTV Slovenija v juniju 2000, da pa ni bil seznanjen z namero tožeče stranke, da del posnetega gradiva RTV Slovenija iz junija 2000 uporabi v svojem načrtovanem filmu, ter da sam tudi ne bi pristal na prikaz njegove osebnosti in književnega dela po obravnavanem scenariju tožeče stranke. Brez pristanka B. P. na sodelovanje v tem projektu tožeča stranka ne bi mogla posneti filma (tako tudi izpoved P. P.), tudi tedaj ne, če bi prišlo med pravdnima strankama do sklenitve pogodbe o sodelovanju v tem projektu. Zato tudi iz tega razloga v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o obstoju toženčeve odškodninske odgovornosti.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče zato ugodilo utemeljenima pritožbama toženca ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (3. in 4. alineja 358. člena ZPP).

Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje. Ker tožeča stranka ni uspela v sporu, je dolžna povrniti tožencu njegove pravdne stroške v postopku na prvi stopnji, enako pa velja tudi za pritožbeni postopek (1. odstavek 154. člena in 2. odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je odmerilo stroške zastopanja v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, tožencu pa je priznalo tiste stroške prevozov, katere je izkazal. Po višini so priznani stroški razvidni iz posamičnih postavk specificiranih stroškovnikov tožene stranke v spisu (list. št. 163 d, 165, 193 in 217). Pritožbeno sodišče je v okviru stroškov zastopanja upoštevalo le stroške, potrebne za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP).