Jedro

Tožnikov ugovor, da vloge ni podal, je po ZUP utemeljen, saj mora v skladu z določbo 66. člena ZUP vložnik vlogo podpisati. Tožena stranka tako ni imela podlage za izdajo izpodbijane odločbe, ker zaradi manjkajočega podpisa na vlogi ni obstajal zahtevek stranke, v obravnavanem primeru pa ne gre za postopek, ki bi se vodil po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 6160-435/2009/40 z dne 10. 6. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožnika s 1. 6. 2014 izbrisala iz razvida samozaposlenih v kulturi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnjuje, da je bil tožnik z odločbo istega ministrstva, št. 6160-435/2009/38 z dne 16. 5. 2014 vpisan v razvid samozaposlenih v kulturi z dnem 1. 6. 2014. Tožnik je dne 10. 6. 2014 zahteval izbris iz razvida samozaposlenih v kulturi in sicer z dnem 1. 6. 2014. Po določbi 88. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) se posameznik izbriše iz razvida samozaposlenih v kulturi na svojo zahtevo ali po uradni dolžnosti, če pristojno ministrstvo ugotovi, da ne izpolnjuje več pogojev. Ker so v obravnavanem primeru navedeni pogoji izpolnjeni, je tožena stranka vlogi tožnika ugodila.

V tožbi tožnik ugovarja, da ni podal zahteve oz. vloge, da se ga izbriše iz razvida samozaposlenih v kulturi, kar pomeni, da je izpodbijana odločba izdana brez njegove zahteve. V odločbi je tako navedena povsem protispisna ugotovitev, da je tožnik 10. 6. 2014 podal zahtevo za izbris iz razvida samozaposlenih v kulturi. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi, ker je ta nična, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je bila vloga tožnika za izbris podana 10. 6. 2014 po običajni elektronski poti, brez elektronskega podpisa s kvalificiranim potrdilom. Ker gre na podlagi statusa samozaposlenega v kulturi posledično tudi za njegove obveznosti plačevanja prispevkov za socialno varnost, je iz navedenega razloga tožena stranka hitro reagirala na zahtevo tožnika, zato je takšna odločitev tožniku v korist, saj bo obnovitev statusa samozaposlenega v kulturi za tožnika avtomatično pomenila tudi obveznosti iz naslova plačila prispevkov za socialno varnost za obdobje od 1. 6. 2014 dalje. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne, oziroma reši zadevo v dejansko korist tožeče stranke.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je izdala izpodbijano odločbo na podlagi vloge, ki jo je tožnik po elektronski poti posredoval toženi stranki. Po določbi drugega odstavka 63. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se vloga lahko vloži v pisni obliki. Pisna vloga je vloga, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana (vloga v fizični obliki), ali vloga, ki je v elektronski obliki in je podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom. V obravnavanem primeru vloga, ki je bila vložena po elektronski poti, ni bila podpisana z elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom, kar pomeni, da vloga ni bila podpisana. Navedena okoliščina v postopku tudi ni sporna.

Tožnikov ugovor, da vloge ni podal, je glede na navedene določbe ZUP utemeljen, saj v skladu z določbo 66. člena ZUP mora vložnik vlogo podpisati. Tožena stranka tako ni imela podlage za izdajo izpodbijane odločbe, ker zaradi manjkajočega podpisa na vlogi ni obstajal zahtevek stranke, v obravnavanem primeru pa ne gre za postopek, ki bi se vodil po uradni dolžnosti. Tožena stranka bi morala po prejemu vloge, ki je nepopolna, ravnati po 67. členu ZUP in od tožnika zahtevati, da pomanjkljivosti odpravi, z opozorilom, da če pozivu ne bo sledil, bo vloga zavržena.

Ker gre za bistveno kršitev pravil postopka, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ravnati v skladu z določbo 67. člena ZUP, ki določa postopanje organa z nepopolno vlogo, ter nato ponovno odločiti o zadevi. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Tožnik je v tožbi zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v pavšalnem znesku, ki v skladu s 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu znaša 285,00 EUR, glede na to, da je sodišče o zadevi odločilo na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.