Jedro

V skrajšanem postopku je pripor izjemen ukrep in se sme iz pripornega razloga begosumnosti odrediti le, če je podana očitna, torej bolj izražena nevarnost bega.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega D.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novem mestu je z v uvodu navedenim sklepom zoper obdolženega D.R. odredilo pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v katerega mu je vštelo pridržanje od 1.10.2004 od 12. ure dalje. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 8.10.2004 pritožbo zagovornice obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno.

Dne 19.10.2004 je zagovornica vložila zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da naj vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi in obdolžencu odpravi pripor.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Pripor je v skrajšanem postopku sicer res izjemen ukrep, vendar po so v obravnavanem primeru pogoji za njegovo odreditev podani. S tem, da je sodišče z izpodbijanim sklepom spremenilo pravno osnovo za odvzem obdolženčeve prostosti, ni ravnalo nezakonito, še posebej, ker je čas odvzema prostosti po razveljevitvenem sklepu vštet v nov sklep o odreditvi pripora.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitve določb postopka, ki jih uveljavlja zagovornica, niso podane. Zoper obdolženca je sodišče sicer res že 15.2.2002 odredilo pripor iz drugega razloga, in sicer na podlagi 2. odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Po prijetju obdolženca dne 1.10.2004 (na podlagi razpisane tiralice) se je zagovornica obdolženca zoper navedeni sklep pritožila in s pritožbo uspela, saj je bila odločba o odreditvi pripora s sklepom z dne 4.10.2004 razveljavljena. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na predlog okrožnega državnega tožilca, podanem na zapisnik o zaslišanju obdolženca v zakonitem roku (24 ur od razveljavitve), ponovno odločilo ter zoper obdolženca odredilo pripor iz pripornega razloga begosumnosti. S tem, ko sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu o odreditvi pripora ni posebej utemeljevalo odvzema prostosti za čas od 1.10. do 4.10.2004 (ko je bila obdolžencu odvzeta prostost po razveljavitvenem sklepu) ni ravnalo nezakonito, saj je ugotovilo vse okoliščine, pomembne za odreditev pripora, to je obstoj utemeljenega suma ter obstoj pripornega razloga, poleg tega pa je, upoštevalo kot je razvidno iz sklepa, čas ko je bila obdolžencu dejansko odvzeta prostost. Tudi okoliščina, da naj obdolžencu ne bi bil vročen prvotni sklep o odreditvi pripora na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa ne more vplivati, ne glede na to pa je bil obdolženec s tem prvotnim sklepom seznanjen, njegovi zagovornici pa je bil očitno tudi vročen, saj se je zoper njega pritožila in, kot je bilo že pojasnjeno, s pritožbo uspela.

Z nadaljnimi navedbami v zahtevi, da priporni razlog begosumnosti ni podan, da je sodišče o tem odločilo preuranjeno ter da, kolikor so bili eventualno podani razlogi za pripor v začetku, ta vsaj ni bil več neogibno potreben potem, ko je bil obdolženec zaslišan, pa zagovornica uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Res je, da je v skrajšanem postopku pripor izjemen ukrep ter da se sme iz pripornega razloga begosumnosti odrediti le, če je podana očitna, torej bolj izražena nevarnost bega. V konkretni kazenski zadevi je sodišče te okoliščine ugotovilo in je o obstoju pripornega razloga begosumnosti sklepalo ne samo na podlagi okoliščin, ki jih navaja zagovornica v zahtevi, to je dejstva, da obdolžencu vabila na zaslišanje ni bilo mogoče vročiti ter da že dlje časa ne živi več v Sloveniji, temveč je upoštevalo predvsem dejstvo, da je bila za njim, preden mu je bila odvzeta prostost, več kot dve leti razpisana tiralica, nadalje pa tudi okoliščino, da je vse svoje nepremično premoženje v Sloveniji prodal in da tu tudi nima zaposlitve.

Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica v zahtevi.