Jedro

Tožeča stranka je dolžna podlago tožbe jasno navesti in ni mogoče kot njenih navedb upoštevati tistega, kar je, zaslišan kot stranka, izpovedal njen zakoniti zastopnik - direktor.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Sežani, opr.št. I Ig 162/96 z dne 5.6.1996, v 1. točki izreka za glavnico v višini 523.089,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 395.514,00 SIT od 5.7.1995 do plačila ter od zneska 127.575,00 SIT od 20.9.1995 do plačila ter v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 12.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.6.1996 do plačila. Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo zaradi napačno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in s tem v zvezi napačne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno spremembo oz. razveljavitev. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da je bila tožena stranka po predračunu št. 3151 dolžna plačati tudi davek v znesku 123.210,00 SIT, česar pa ni storila, vendar je ne glede na to zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo, kljub temu, da je tožeča stranka na obravnavi pojasnila, da je prišlo pri zapisu računa do pomote in da gre dejansko za razliko, ki je bila dogovorjena po predračunu. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene takšne kršitve določb pravdnega postopka, ki bi jo moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je namreč dolžno presojati utemeljenost zahtevka, ki ga uveljavlja tožeča stranka v pravdi, na podlagi trditev, ki jih ta poda v tožbi, podkrepljenih z ustreznimi dokaznimi predlogi. Glede na to je v obravnavanem primeru sicer treba pritrditi tožeči stranki, kolikor v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka po predračunu št. 3151 z dne 28.4.1995, ki je glasil na znesek 2.589.910,00 SIT, dejansko plačala le 2.467.200,00 SIT in da torej ni plačala prometnega davka v višini 123.210,00 SIT; vendar je treba v zvezi s tem tožečo stranko opozoriti, da v tej pravdi ni uveljavljala plačila prometnega davka v prej navedeni višini, ampak je bil njen zahtevek jasno uperjen na plačilo provizije za posredovanje pri prodaji opreme (račun št. 95020 v znesku 127.575,00 SIT) in na plačilo carinskih uslug za carinjenje opreme (račun št. 95010 v znesku 395.514,00 SIT). Zato sodišče prve stopnje ni moglo njenemu zahtevku iz naslova neplačanega prometnega davka ugoditi, ker ga ni uveljavljala; kolikor pa se v zvezi s tem sklicuje na to, da naj bi na obravnavi pojasnila, da je prišlo pri zapisu računa do pomote in da naj bi šlo dejansko za razliko, ki je bila dogovorjena po predračunu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je direktor tožeče stranke M.P. zaslišan kot stranka povedal, da so toženi stranki nameravali dejansko izstaviti račun za prometni davek, ne pa za provizijo, pri čemer pa da gre za znesek v enaki višini. Slednje sicer ne drži, ker se zneska provizije in prometnega davka nekoliko razlikujeta, pomembno v zvezi s tem pa je, da tožeča stranka v tem smislu ni spremenila tožbe in do zaključka obravnavanja zadeve na prvi stopnji od tožene stranke ni uveljavljala plačila prometnega davka oz. razlike po prej navedenem predračunu. Glede na gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.