Jedro

Ravnanje stečajnega upravitelja v stečajnem postopku, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov, ima enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku in je zato gledano celovito oba postopka, treba šteti, da je tožeča stranka preko priznanja terjatve v stečajnem postopku z zahtevkom zoper toženko v tej pravdi uspela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklep o izvršbi VL 96293/2012 z dne 2. 7. 2012 razveljavilo v prvem, tretjem in četrtem odstavku izreka in tožbo zavrglo. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 1.026,46 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

2. Zoper sklep o stroških pod II. točko izreka se pritožuje toženka, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da prvostopenjsko sodišče nima prav, ko zatrjuje, da je priznanje terjatve v stečajnem postopku mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku. Po priznanju terjatve s strani stečajnega upravitelja v osebnem stečaju nad toženko, bi morala tožeča stranka umakniti tožbo, vendar tega ni storila, zato je moralo sodišče tožbeni zahtevek zavreči. Tožnik je dejansko uspel v stečajnem postopku, vendar gre za drug postopek in niti ZPP niti ZFPPIPP ne dajeta podlage za odločanje o stroških na podlagi uspeha v drugem postopku. Tožeča stranka bi bila upravičena do stroškov po prvem odstavku 158. člena ZPP, če bi tožbo umaknila takoj po prenehanju pravne koristi s priznanjem terjatve v stečajnem postopku. Ker tožbe ni umaknila, je s svojo malomarnostjo povzročila pravno situacijo, da je sodišče tožbeni zahtevek moralo zavreči, kar ima za posledico, da mora toženki povrniti pravdne stroške. Ker je sodišče stroške naprtilo pritožnici, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s pritožbenimi navedbami pravilno navedlo, da ima ravnanje stečajnega upravitelja v stečajnem postopku, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov, enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku in je zato gledano celovito oba postopka, treba šteti, da je tožeča stranka preko priznanja terjatve v stečajnem postopku z zahtevkom zoper toženko v tej pravdi uspela, takšno stališče je sodna praksa zavzela že v več primerih, ki jih je v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje tudi navedlo.

6. Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožeča stranka, ko ni umaknila tožbe, s svojo malomarnostjo povzročila pravno situacijo, da je sodišče zahtevek moralo zavreči in mora zato toženki povrniti pravdne stroške, v primeru, da bi tožbo umaknila takoj po prenehanju pravne koristi, pa bi bila upravičena do stroškov po prvem odstavku 158. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP. Glede na to, da prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, se tudi takšne trditve tožene stranke izkažejo za neutemeljene, saj zahtevek v konkretnem primeru ni bil izpolnjen. Pritožba se sicer sklicuje na odločbo VDSS Pdp 983/2013, ki je zavzela drugačno stališče, vendar posamična odločba še ne pomeni ustaljene sodne prakse, na katero bi bilo sodišče vezano.

7. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je v konkretnem primeru terjatev za plačilo pravdnih stroškov nastala z odločitvijo sodišča v predmetnem sklepu in zato odpust obveznosti na to terjatev ne učinkuje. Ker je tožeča stranka dejansko uspela (sodišče je pravilne razloge navedlo v 5. točki obrazložitve in se sodišče druge stopnje z njimi strinja), je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sodišče pravilno odločilo, da ji je tožena stranka dolžna povrniti njene potrebne pravdne stroške, višine pravdnih stroškov pa tožena stranka ne izpodbija. Neutemeljena je zato tudi navedba, da je s takšno odločitvijo sodišče storilo kršitev določb postopka.

8. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožeča stranka, saj odgovor na pritožbo ni bil potreben. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.