Jedro

Pravica do spremljevalca pripada samo tistim otrokom, katerim je določen program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ali pa v vzgojno-izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, ne pripada pa tistim, ki so usmerjeni v druge programe. Glede na besedilo tretjega odstavka 10. člena ZUOPP-1 pripada spremljevalec le za čas izvajanja vzgojno-izobraževalnega dela, torej tudi pri tistih otrocih, ki jim spremljevalec pripada, se ta pravica ne razteza na to, da bi bil spremljevalec otroku določen tudi na poti v šolo in iz šole.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo otroka tožnikov A. A. usmeril v prilagojen izobraževalni program devetletne osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom, odločil, da se ga vključi v Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Vipava, določil je, kateri pripomočki ter prilagoditve prostora in opreme mu pripadajo, da se odločba preveri po uradni dolžnosti maja 2021 in da stroški postopka niso nastali.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je v postopku izdaje akta prvostopenjski organ za mnenje zaprosil Komisijo za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri Zavodu RS za šolstvo in da je komisija v mnenju navedla, da gre za otroka s posebnimi potrebami s težjo gibalno oviranostjo in z zmerno motnjo v duševnem razvoju. Komisija je na podlagi ugotovitev predlagala, da se otroka usmeri v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom. Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Vipava je v postopku navedel, da izpolnjuje vse pogoje za izvajanje ukrepov, povezanih s posebnimi potrebami otroka.

3. Tožnika sta se zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V svoji odločbi navaja, da se tožnika pritožujeta iz razloga nedodelitve spremljevalca, zoper ostale ugotovitve komisije pri prvostopenjskem organu in nad samo odločitvijo pa se ne pritožujeta. Pritožba ni podana zaradi nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ampak gre izključno za pravno vprašanje. Pri svoji odločitvi se drugostopenjski organ sklicuje na tretji odstavek 10. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju ZUOPP-1), ki določa, da se težje iz težko gibalno oviranim ter slepim otrokom, ki so usmerjeni v programe za predšolske otroke in izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem z dodatno strokovno pomočjo, lahko za izvajanje fizične pomoči v času izvajanja vzgojno-izobraževalnega dela dodeli stalni ali začasni spremljevalec. Tožnika sta bila v pritožbenem postopku seznanjena s tem, da za tovrstno usmeritev, kot je bila sedaj določena otroku, spremljevalec ne pripada. Tudi sicer se spremljevalec lahko dodeli samo za izvajanje fizične pomoči v času izvajanja vzgojno-izobraževalnega dela, ne pa na poti od doma do šole.

4. Tožnika v tožbi in njeni dopolnitvi navajata, da otrok zaradi specifike svojih zdravstvenih težav ni sposoben iti sam na kombi in z njim v šolo in tudi v šoli ves čas potrebuje nekoga, ki mu bo v času šolanja, odmorov ter čakanja na kombi pomagal pri osnovnih potrebah. 10. člen ZUOPP-1 tožniku onemogoča imeti stalnega spremljevalca. Tožnika razumeta, da obstaja zakonski člen, ki to preprečuje. Menita, da je njunemu otroku kršena pravica do varnosti in tudi pravice iz 23. člena Konvencije o otrokovih pravicah. Trenutno otroka v šolo in nazaj spremlja mati in ga mora zaradi veljavnih epidemioloških ukrepov počakati izven šole. Tudi v strokovnem mnenju, ki predlaga napotitev otroka v CIRIUS Vipava, strokovni delavci predlagajo stalnega spremljevalca za otroka. Tožnika predlagata, naj sodišče odloči v sporu polno juriskidcije ter dodeli njunemu sinu spremljevalca.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je nesporno, da je usmeritev otroka v prilagojen izobraževalni program devetletne osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom zanj najustreznejša, sporno ostaja samo vprašanje pravice do zagotovitve stalnega spremljevalca. ZUOPP-1 v 10. členu določa, da pripada stalni ali začasni spremljevalec za izvajanje fizične pomoči v času izvajanja vzgojno-izobraževalnega dela, ne pa za prihod v šolo, težje ali težko gibalno oviranim ter slepim otrokom, ki so usmerjeni v programe za predšolske otroke in izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem z dodatno strokovno pomočjo. Ker je usmeritev otroka drugačna, gre za usmerjanje v prilagojen izobraževalni program devetletne osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom, niso izpolnjeni pogoji iz 10. člena ZUOPP-1 za dodelitev spremljevalca za izvajanje fizične pomoči. Zakonodaja tega ne dopušča in to tudi med strankama ni sporno glede na tožbene navedbe. To, da ni dodeljen spremljevalec, pa ne pomeni, da bo ostal brez potrebne pomoči pri izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela. Pri prilagojenem izobraževalnem programu devetletne osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom je delo izrazito individualizirano in poteka dosledno po individualiziranem programu za vsakega učenca. Predmetnik izhaja iz značilnosti in potreb učencev. Skupine učencev so manjše, s tem pa je zagotovljeno individualizirano in k posameznemu učencu usmerjeno delo strokovnih delavcev. V zvezi z navedbami tožnikov o kršitvi Ustave RS in 23. člena Konvencije o otrokovih pravicah pa tožena stranka izpostavlja, da se do tega ne more opredeliti zaradi nedorečenosti tožbenih navedb. 23. člen Konvencije o otrokovih pravicah zavezuje države članice, da prizadetemu otroku zagotavljajo polno in dostojno življenje, da mu priznavajo pravico do posebne skrbi in njemu ter tistim, ki skrbijo zanj, zagotavljajo ustrezno pomoč. Tožnika svojih pavšalnih navajanj nista z ničemer konkretizirala. Mnenje komisije prvostopenjskega organa za odločitev v konkretnem primeru ni relevantno, ker normativni predpisi ne dopuščajo dodelitve spremljevalca za potrebe prihoda v šolo za izvajanje vzgojno-izobraževalnega procesa otroku, ki je usmerjen v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporna sama odločitev o usmeritvi, torej ni sporno to, da se otroka tožnikov usmeri v prilagojen izobraževalni program devetletne osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom in da se ga vključi v Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Vipava, pač pa je sporno zgolj to, da mu ni dodeljen spremljevalec.

8. ZUOPP-1 v tretjem odstavku 10. člena določa, da se dodeli stalni ali začasni spremljevalec težje ali težko gibalno oviranim ter slepim otrokom, ki so usmerjeni v programe za predšolske otroke in izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem z dodatno strokovno pomočjo za izvajanje fizične pomoči v času izvajanja vzgojno-izobraževalnega dela. Pravica do spremljevalca torej glede na navedeno določilo pripada samo tistim otrokom, katerim je določen program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ali pa v vzgojno-izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, ne pripada pa tistim, ki so usmerjeni v druge programe (vrste programov so določene v 5. členu zakona). Glede na besedilo tretjega odstavka 10. člena ZUOPP-1 pripada spremljevalec le za čas izvajanja vzgojno-izobraževalnega dela, torej tudi pri tistih otrocih, ki jim spremljevalec pripada, se ta pravica ne razteza na to, da bi bil spremljevalec otroku določen tudi na poti v šolo in iz šole. Glede na navedeno zakonsko določilo torej niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista mogla odločiti drugače, kot sta odločila. Sicer pa tudi tožnika v tožbi sama navajata, da 10. člen ZUOPP-1 ne daje podlage za pravico do stalnega spremljevalca.

9. V zvezi z navedbami tožnikov, da naj bi bila otroku kršena pravica do varnosti ter pravica iz 23. člena Konvencije o otrokovih pravicah pa sodišče ugotavlja, da gre zgolj za posplošeno trditev, ki je tožnika nista konkretizirala. Sodišče pa samo tudi v ravnanju tožene stranke ni zaznalo, da bi kršila kakršnekoli pravice, saj je imela odločba tožene stranke podlago v zakonu, torej je ravnala zakonito, če pa ni elementov protipravnosti pa tudi ni mogoče govoriti o kršitvi pravic. V 23. členu Konvencije o otrokovih pravicah je govora o tem, da morajo duševno ali telesno prizadeti otroci uživati polno in dostojno življenje v razmerah, ki jamčijo dostojanstvo, spodbujajo samozavest in olajšujejo njihovo dejavno udeležbo v družbi. Navedeni člen tudi določa, da države pogodbenice otroku priznavajo pravico do posebne skrbi in v skladu z razpoložljivimi sredstvi spodbujajo in zagotavljajo, da so otrok, ki je do tega upravičen, in tisti, ki so odgovorni zanj, deležni pomoči, za katero so zaprosili in ki ustreza otrokovemu stanju ter zmožnostim staršev ali drugih, ki skrbijo zanj. Navedeni člen prizadetemu otroku zagotavlja tudi dostop in udeležbo pri izobraževanju, usposabljanju, storitev zdravstvenega varstva, rehabilitacije, priprave za zaposlitev in možnosti za razvedrilo na način, ki pospešuje kar največjo možno vključitev v družbo in otrokov osebnostni, vštevši kulturni in duhovni razvoj. V navedenem določilu ni konkretno določen obseg pravic. S tem, ko je otrok tožnikov dobil odločbo o usmeritvi, sta prvostopenjski organ in tožena stranka zadostilo zahtevam, ki izhajajo iz 23. člena Konvencije o otrokovih pravicah. Tožena stranka je s tem v zvezi v odgovoru na tožbo tudi pojasnila, da v prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom otrokom pripada individualiziran program, torej gre za program izobraževanja, ki je prilagojen posamezniku, zaradi česar po presoji sodišča otrok tožnikov ne bi smel biti prikrajšan, ker pri izvedbi izobraževanja ni določen spremljevalec. Glede spremstva na poti v šolo in iz nje pa je sodišče že pojasnilo, da ZUOPP-1 v nobenem primeru ne določa tovrstne pravice. Ta pravica ne pripada niti tistim, ki jim sicer pravica do spremljevalca pripada pri samem procesu vzgoje in izobraževanja.

10. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, tožba ni utemeljena in jo je zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je pri njej sporna le pravna presoja tistih dejstev, glede katerih je sodišče ocenilo, da med strankama postopka niso sporna. Tožena stranka namreč v ničemer ne oporeka tožbenim navedbam glede dejanskega stanja, torej glede zdravstvenega stanja otroka obeh tožnikov, temveč gre pri tem upravnem sporu zgolj za pravno vprašanje, ali pri takem programu usmeritve, kot je bil določen tožniku, po predpisih pripada pravica do spremljevalca ali ne. Kadar pa dejansko stanje ni sporno, pa prvi odstavek 59. člena ZUS-1 daje sodišču izrecno pooblastilo, da lahko odloči brez glavne obravnave, katere pa tudi ni zahtevala nobena od obeh strank.