Jedro

Zadružnika sta dolžna plačati le dejanske stroške priprave in opreme zemljišča. Ob tem, ko sta zadružnika pravočasno poravnala te stroške, se tožeča stranka ne more sklicevati na zamudo ostalih članov. "Parametrska metoda" za obračun teh stroškov po razveljavitvi Odloka o stavbnih zemljiščih ne pride v poštev.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženca dolžna plačati tožeči stranki 10.374,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.5.1990 do plačila in ji povrniti 29.589,50 SIT pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper tako sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, ki v svoji pritožbi predlagata v izpodbijanem delu razveljavitev oziroma ustrezno spremembo. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da svojih obveznosti zaradi prepoznega nakazovanja s strani zadružnikov ni izpolnila v določenem roku. Dokončna višina stroškov urejanja stavbnega zemljišča je bila določena v aneksu 2 z dne 25.5.1988, ki ga je tožeča stranka podpisala po predhodnem sklepu gradbenega in upravnega odbora zadruge, v katerem so sodelovali predstavniki graditeljev. Nepravilna je ugotovitev zaradi tega, da so stroški ureditve zemljišča plačani in da tožena stranka iz tega naslova ničesar ne dolguje in je pri tem sodišče prve stopnje spregledalo peto alineo 1. člena pogodbe, da je prispevek k stroškom urejanja izračunan že na podlagi nastalih stroškov odkupa zemljišča za javne površine, priprave stavbnega zemljišča in predvidenih stroškov projektne dokumentacije za komunalne naprave. Nadalje tožeča stranka navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi bili dejanski stroški za ureditev zemljišča ugodnejši od parametrske metode, pri čemer se je sodišče ponovno oprlo na napačno izvedensko mnenje. Glede stroškov opremljanja stavbnega zemljišča tožeča stranka sodbi ne oporeka, saj se ugotovitev sodišča v celoti ujema s trditvami tožene stranke, vendar kljub temu poudarja, da so zaračunani stroški za upravljanje zemljišča po parametrski metodi za toženo stranko bistveno bolj ugodni kot pa bi bili dejanski stroški.

Tožena stranka ne more zahtevati različnega obračuna, saj so bili stroški plačevanja sprejeti v paketu s pogodbo z ZIL.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče spregledalo, da sta toženca znesek po aneksu 1 v celoti poravnala 9.11.1987 in sicer takratnih 214.852,00 din in bi moralo sodišče zavrniti tožbeni zahtevek v celoti. Tožena stranka še vedno uveljavlja ostale dokaze, ki jih je navedla v pripravljalnih spisih.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo v zadostni meri in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. V čem je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožbi ne povesta, niti v tej smeri ne predlagata nikakršnih dokazov. Pravna podlaga za rešitev spora je, kot že pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pogodba o graditvi stanovanjske hiše, sklenjena med pravdnima stankama, s katero sta se toženca kot zadružnika zavezala med drugim financirati komunalno opremo parcele, gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjskega objekta in gradnjo stanovanjskega objekta.

Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na izvedenca gradbene stroke, ki je glede na pripombe pravdnih strank kar trikrat dopolnjeval mnenje in ki je svoje mnenje izdelal na podlagi pregleda celotne razpoložljive dokumentacije. Tožeča stranka vtožuje od tožencev stroške priprave zemljišča in stroške opreme zemljišča. Iz ugotovitev izvedenca izhaja, da sta toženca stroške priprave zemljišča plačala, še predno je tožeča stranka sklenila aneks 2, na podlagi katerega je potem od zadružnikov terjala plačilo stroškov priprave zemljišča. Ker sta kot že omenjeno toženca iz tega naslova plačala vse že pred sklenitvijo aneksa, tožeča stranka iz tega naslova od njiju nima kaj terjati. Zmotno je stališče tožeče stranke, da sta toženca dolžna poravnati te stroške zaradi zamude drugih zadružnikov. Sodišče prve stopnje se je ob tej ugotovitvi izvedenca odveč ukvarjalo, po kateri metodi bi bila toženca dolžna plačati stroške priprave zemljišča in katera metoda je cenejša (dejanski stroški ali parametrska metoda). Glede stroškov opreme zemljišča se tožeča stranka ne pritožuje, toženca pa le trdita, da tudi tega zneska nista dolžna plačati ter se sklicujeta, da sta sporni znesek plačala 9.11.1987 v znesku 214.852 din, pri čemer toženca za te trditve nista predložila nikakršnih dokazov. Ker toženca sami višini izračuna izvedenca ne ugovarjata (njun dolg 16.6.1989 znaša 1.063,70 SIT), bosta morala ta znesek tožeči poravnati. Pritožbeni predlog, da naj se trditve iz vlog v postopku štejejo za sestavni del pritožbe, ne more biti upošteven. ZPP namreč določa, da sodišče druge stopnje preizkusi odločitev sodišča prve stopnje le v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi (1. odst. 365. čl. ZPP). V skladu s to določbo ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le glede ugovorov, ki sta jih pravdni stranki v pritožbi uveljavljali, po uradni dolžnosti pa še glede morebitnega obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka čl. 354 ZPP in pravilne uporabe materialnega prava.

Ker teh kršitev ni ugotovilo, niti ni podan nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov, je bilo pritožbo obeh pravdnih strank zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).