Jedro

Za odločitev v predmetni zadevi je pravno pomembno le, ali je obdolženec nadaljeval z vožnjo motornega vozila po tem, ko mu je bila z zakonito odredbo policista, izdano v predhodnem postopku zaradi drugega prekrška, nadaljnja vožnja izrecno prepovedana.

Odločba o prekršku se izvrši, ko postane pravnomočna in ko za izvršitev ni zakonskih ovir. Tako se tudi odločitev sodišča, da se zaseženo vozilo vrne obdolžencu, izvrši po pravnomočnosti sodbe o prekršku. Sodišče sicer lahko z odredbo zaseženi predmet vrne lastniku še pred pravnomočnostjo sodbe o prekršku, vendar tega ni dolžno storiti, saj ga k temu izrecno ne zavezuje nobena zakonska določba. Odločitev sodišča prve stopnje, da se vozilo vrne šele po pravnomočnosti sodbe o prekršku pa tudi ne pomeni, da je sicer zakonito opravljen zaseg samo zaradi tega postal nezakonit in da zaradi tega stroški hrambe od tedaj dalje ne bremenijo več obdolženca, ki je bil spoznan za odgovornega storitve očitanega mu prekrška.

Izrek

Ob reševanju pritožbe obdolženčeve zagovornice se izpodbijana sodba o prekršku sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni v odločitvi o sankcijah tako, da se po I. odst. 112. čl. ZP-1 obdolžencu v izrečeno globo všteje čas, ko je bil pridržan in sicer od dne 4.12.2008 od 23.55 ure do dne 5.12.2008 do 9.30 ure, kar šteje za 20,00 EUR in je tako dolžan plačati 480,00 EUR globe.

Sicer se pritožba obdolženčeve zagovornice kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenih delih izpodbija sodba o prekršku sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za odgovornega storitve uvodoma navedenega prekrška in mu izreklo globo v višini 500,00 EUR ter 6 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, obdolžencu pa je naložilo tudi plačilo stroškov postopka in sicer povprečnine v znesku 70,00 EUR ter stroškov hrambe vozila, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo le ti znani. Glede zaseženega vozila znamke S., tip R., reg. št. ... pa je prvostopenjsko sodišče odločilo, da se to vozilo obdolžencu vrne po pravnomočnosti izpodbijane sodbe o prekršku.

Proti takšni sodbi o prekršku se pritožuje obdolženčeva zagovornica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zelo splošno in netočno povzelo obdolženčev zagovor. Obdolženec je v svojem zagovoru namreč pojasnil najprej to, da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z vsebino kot v spisu, sploh ne ustreza dejanskemu stanju poteka postopka tiste kritične noči, da mu policist ni odredil prepovedi vožnje, da mu policist ni odredil preizkusa z etilometrom, da mu ni izročil zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, temveč zgolj plačilni nalog in da po eni uri postopka ni bilo ne zapisnika ne česar drugega. V nadaljevanju pritožbe obdolženčeva zagovornica obširno pojasnjuje okoliščine v zvezi s postopkom preizkusa alkoholiziranosti in sestavljanjem zapisnika o opravljenem preizkusu, ki jih je obdolženec že podal v svojem zagovoru, in tako ponavlja, da ga policist pred opravljanjem preizkusa ni vprašal, ali najmanj 15 minut pred preizkusom ni pil alkoholnih pijač, da je bila zato ta rubrika v zapisniku napačno izpolnjena, zaradi česar se z zapisnikom ni strinjal in zapisnika ni hotel podpisati, da policist, ki je izpolnjeval zapisnik, ni hotel v zapisnik vnesti njegovih pripomb,da je celoten postopek trajal več kot 50 minut, pa se kljub temu še vedno ni zaključil, da mu ni bil odrejen preizkus z etilometrom, niti izrečena prepoved nadaljnje vožnje. Policist bi moral obdolžencu v tistem trenutku, ko se ta ni v celoti strinjal z zapisnikom, vnesti v zapisnik vzrok odklonitve podpisa in obdolžencu odrediti ali preizkus z etilometrom ali strokovni pregled. Zato je povsem verjeti obdolžencu, da ni bilo govora niti o etilometru, kot tudi ne o prepovedi vožnje. Policist očitno ni vedel, kako naj izpolni zapisnik in kako naj nadalje ravna, saj 50 minut resnično ni imel kaj početi v postopku z obdolženim. Obdolženi je vendarle toliko razgledan človek, da bi vsekakor spoštoval policistovo odredbo o prepovedi nadaljnje vožnje in odredbo o etilometru, če bi ta bila izrečena in njegov namen nikakor ni bil ta, da bi se na vsak način peljal domov, kot je to izpovedal policist in je povzelo sodišče. Obdolženi je policistu celo predlagal, da gredo na policijsko postajo, ki je v bližini in da nadaljujejo in zaključijo postopek, ker se ta očitno v eni uri ni zaključil. Tudi zaslišani P. je izpovedal, da postopek ni bil zaključen, ker je obdolženi z vožnjo nadaljeval oz. da bi postopek bil zaključen, če ne bi obdolženi nadaljeval z vožnjo. Obdolženi stanuje v bližini, kjer je bil ustavljen in v kolikor bi držalo, da mu je policist nadaljnjo vožnjo prepovedal, bi se obdolženi brez vsakih težav sprehodil do doma, kar je približno 600 metrov hoje. Ker postopek z obdolženim resnično ni bil zaključen in ker obdolžencu, preden se je odpeljal, ni bil odrejen etilometer in ne prepovedana nadaljnja vožnja, tudi ne vročen zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, mu ni mogoče očitati, da ni ravnal po odredbi policista oz. da je kljub prepovedi z vožnjo nadaljeval. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti je obdolženi prvič dobil v roke šele na P. p. Š. p. J., kjer je bil v pridržanju. Šele takrat je videl, da je zapisnik v celoti izpolnjen in da je pod opombami navedeno, da mu je nadaljnja vožnja prepovedana in da je odločno odklonil preizkus z etilometrom. Ob pravilno vodenem postopku bi moral policist vse, kar je ugotovil v postopku, v zapisnik ustrezno vnesti in zapisnik takoj izročiti obdolžencu. Tako se izkaže, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti pisan naknadno in da ne odraža dejanskega stanja, kar pomeni, da obdolženi ni kršil prepovedi nadaljnje vožnje in da prekrška po III. odst. 122. čl. ZVCP-1 ni storil. Njegovo ravnanje, ko se je odpeljal z namenom, da gredo vsi skupaj na policijo, ni bilo naklepno in storjeno z namenom, da pride na vsak način domov, saj glede na dejstvo, da mu nadaljnja vožnja ni bila prepovedana, takšne prepovedi niti ni mogel kršiti. Tako se tudi ni mogel zavedati, da je njegovo ravnanje protipravno. Podane so torej okoliščine, ki izključujejo odgovornost za prekršek, kar je sodišče zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja prezrlo in kršilo materialno pravo v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo odgovornost za prekršek. S tem, ko je sodišče vrnitev zaseženega vozila vezalo na pravnomočnost sodbe, je po mnenju obdolženčeve zagovornice bila storjena kršitev 137. čl. ZP-1, ki določa, da se predmeti, ki so bili zaseženi pred izdajo sodbe o prekršku, vrnejo glede na okoliščine zadeve lastniku ali tistemu, ki so mu bili zaseženi, če se postopek ustavi oz. če ni razlogov, da se odvzamejo. Ker je sodišče presodilo, da ni razlogov za odvzem vozila, tudi ni nobenega razloga, da bi bila vrnite predmeta vezana na pravnomočnost sodbe. To je izredno pomembno zaradi stroškov hrambe vozila. Ker po sodbi razlogov za odvzem vozila ni, je najkasneje od 29.12.2008 dalje zaseg vozila nezakonit in zato tudi stroškov hrambe od tedaj dalje ni mogoče naložiti obdolžencu. Vrnitev zaseženega predmeta ne sme biti v nobeni povezavi s pravnomočnostjo sodbe, temveč bi moralo sodišče odrediti vrnitev vozila takoj po tistem, ko je razsodilo, da ni razlogov za odvzem predmeta oz. vozila. Obdolženčeva zagovornica je tako predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek zoper obdolženca ustavi.

Pritožba ni utemeljena, vendar je pritožbeno sodišče ob pregledu zadeve v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe o prekršku po čl. 159 ZP-1 ugotovilo, da je v postopku na prvi stopnji bila storjena kršitev materialnega prava v škodo obdolženca po 6. tč. I. odst. 156. čl. ZP-1, zaradi česar je bilo potrebno izpodbijano sodbo o prekršku po uradni dolžnosti spremeniti tako, kot izhaja iz izreka te sodbe o prekršku.

V predmetni zadevi se obdolžencu očita storitev prekrška po III. odst. 122. čl. ZVCP-1, ki ga stori voznik motornega vozila, ki ne ravna po predpisanem znaku, s katerim ga policist ustavlja ali ne upošteva policistove odredbe o prepovedi nadaljnje vožnje. Iz navedenega je mogoče povzeti, da so za odločitev o odgovornosti za prekršek po III. odst. 122. čl. ZVCP-1 pravno pomembna naslednja dejstva: ali je vozniku motornega vozila bila s strani policista izrečena odredba o prepovedi nadaljnje vožnje, ali je bila takšna policistova odredba zakonita, ali je voznik motornega vozila po izdani policistovi odredbi nadaljeval z vožnjo.

Glede teh okoliščin pa je prvostopenjsko sodišče po podanem zagovoru obdolženca in izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo priči M. F. in A. P., policista, ki sta z obdolženim izvedla postopek, ter prebralo zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z dne 4.12.2008, potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja z dne 4.12.2008, potrdilo o zasegu predmetov in zapisnik o prevzemu in stanju vozila ter potrdilo prevzemu vozil dne 5.12.2008, ocenilo obdolženčev zagovor ter izvedene dokaze in tako ugotovilo: da je obdolženi dne 4.12.2008 ob 23.05 uri bil ustavljen kot voznik motornega vozila v cestnem prometu in da je bilo z elektronskim alkotestom ugotovljeno, da je obdolženec vozil motorno vozilo pod vplivom alkohola, saj je v času vožnje motornega vozila v cestnem prometu imel v organizmu najmanj 0,43 miligrama v litru izdihanega zraka, da obdolženec zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni hotel podpisati, da mu je policist M. F. prepovedal nadaljnjo vožnjo in mu tudi začasno odvzel vozniško dovoljenje, za kar mu je izdal potrdilo, da je obdolženec kljub izrečeni prepovedi nadaljnje vožnje, po zaključenem postopku sedel v avto in se odpeljal dalje v smeri proti T. V zvezi z zakonitostjo odredbe o prepovedi nadaljnje vožnje je na podlagi ugotovljenih dejstev prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je takšna odredba policista F. bila zakonita, saj je obdolžencu bila odredba o prepovedi nadaljnje vožnje izrečena v skladu z I. odst. 132. čl. ZVCP-1. Vsa ostala dejstva in okoliščine, ki jih je v postopku o prekršku zaradi obdolženčevega zagovora ugotavljalo in razčiščevalo prvostopenjsko sodišče, so za odločitev o odgovornosti za prekršek po III. odst. 122. čl. ZVCP-1 pravno nepomembna. V tem postopku tako ni pravno pomembno, kako dolgo se je sestavljal zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti in ali so podatki v tem zapisniku glede opozoril, danih obdolžencu pred opravljanjem preizkusa z elektronskim alkotestom, pravilni ali ne, kot tudi ne, zakaj policist ni hotel vnesti obdolženčevega razloga za nepodpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti. Takšne okoliščine bi lahko bile pomembne v postopku odločanja o prekršku zaradi vožnje pod vplivom alkohola po 130. čl. ZVCP-1 ali zaradi odklona preizkusa alkoholiziranosti po 132. čl. ZVCP-1, kar pa ni predmet tega postopka. Tudi ni pomembno, ali je policist obdolženemu odredil preizkus z etilometrom, saj se obdolženemu ne očita storitev prekrška po XIII. odst. 132. čl. ZVCP-1, niti ni pomembno, ali je policist obdolženemu zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, na katerem je tudi zapisano, da je obdolženemu bila prepovedana nadaljnja vožnja, izročil pred tem, ko je obdolženec nadaljeval z vožnjo, ali po tem, ko je bil drugič ustavljen in pridržan na P. p. Š. p. J. Iz II. odst. 122. čl. ZVCP-1 namreč izhaja, da ukazi oz. odredbe, razen tistih, za katere je predpisana pisna oblika, dajo policisti ustno, v 132. čl. ZVCP-1 pa ni posebej predpisano, da bi odredba o prepovedi nadaljnje vožnje morala obdolžencu biti sporočena v pisni obliki. Da je bila prepoved nadaljnje vožnje storilcu izrečena, pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo na podlagi prepričljive ocene obdolženčevega zagovora v povezavi z izpovedbami zaslišanih policistov, ki jih je prav tako sodišče dokazno ocenilo. Kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče pa so za predmetni postopek o prekršku tudi pravno nepomembne pripombe obdolženca glede domnevnih številnih nezakonitosti, ki naj bi bile storjene ob njegovem ustavljanju s strani policistov, saj to ni predmet postopka o prekršku, ki ga je dolžno obravnavati sodišče, ampak predmet posebnega postopka, ki se lahko sproži pri pristojni policijski postaji. Glede na navedeno vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejstva in okoliščine, ki za odločitev o odgovornosti za prekršek po III. odst. 122. čl. ZVCP-1 niso pomembne, zato jih pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi ni upoštevalo in se do njih tudi ni opredelilo.

Pritožbene navedbe, da obdolžencu nadaljnja vožnja s strani policista ni bila prepovedana in da obdolženčevo ravnanje, ko se je odpeljal z namenom, da bi skupaj s policistoma odšel na policijsko postajo in da se obdolženec tako ni zavedal, da je njegovo ravnanje protipravno, zaradi česar naj bi bile podane okoliščine, ki izključujejo odgovornost za prekršek, pa so po presoji pritožbenega sodišča neutemeljene. S takšnimi pritožbenimi navedbami obdolženčeva zagovornica napada dokazno oceno in dejanske zaključke prvostopenjskega sodišča, ki so po oceni pritožbenega sodišča jasni in prepričljivi ter jih zato tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Prvostopenjsko sodišče je dejstvo, da je bila obdolžencu prepoved vožnje izrečena, ugotovilo na podlagi izpovedbe policista F., ki je povedal, da je nadaljnjo vožnjo obdolženemu prepovedal, takšno izpovedbo pa je potrdil tudi policist P., saj je izpovedal, da je slišal, da je kolega F. obdolženemu prepovedal nadaljnjo vožnjo. Poleg tega pa je prvostopenjsko sodišče na podlagi izpovedb zaslišanih prič in obdolženčevega zagovora ugotovilo, da ni nobenega dvoma, da je obdolženemu ob tem tudi bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje. Glede na takšno oceno prvostopenjskega sodišča tudi pritožbeno sodišču ne dvomi, da je prepoved vožnje obdolženemu bila izrečena. Nobenega dvoma pa tudi ni, da je obdolženi potem, ko mu je bila izrečena prepoved nadaljnje vožnje, ponovno vozil osebni avtomobil, saj tega niti ni zanikal. Prvostopenjsko sodišče je razumljivo pojasnilo zakaj ni sledilo obdolženčevemu zagovoru, da je z vožnjo nadaljeval, da bi prišel do policijske postaje, kjer bi skupaj s policistoma zaključil postopek v zvezi s preizkusom alkoholiziranosti. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje takšen obdolženčev zagovor kot neprepričljiv, saj res ni nikakršnega logičnega razloga, da bi obdolženi želel zaključiti postopek na policijski postaji, poleg tega pa tudi ne izhaja, da bi mu policista to odredila ali dovolila. Glede na navedeno so pritožbene navedbe o tem, da je obdolženčeva odgovornost za storjeni prekršek izključena, ker se obdolženec zaradi neizrečene prepovedi nadaljnje vožnje ni zavedal protipravnosti svojega ravnanja, neprepričljive in neutemeljene.

Pritožba pa tudi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zaseženim vozilom, za katero je sodišče prve stopnje odločilo, da se obdolženemu vrne po pravnomočnosti izpodbijane sodbe o prekršku. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ne gre za kršitev 137. čl. ZP-1, saj ta le določa, kako lahko prvostopenjsko sodišče odloči o usodi zaseženih predmetov, ne nalaga pa sodišču, da bi moralo v primeru, ko presodi, da niso podani razlogi za odvzem zaseženega predmeta, tega tudi takoj vrniti obdolženemu. Odločitev sodišča prve stopnje o vrnitvi zaseženega vozila po pravnomočnosti izpodbijane sodbe o prekršku je tako pravilna, saj I. odst. 200. čl. ZP-1 določa, da se odločba, izdana v postopku o prekršku, izvrši, ko postane pravnomočna in ko za izvršitev ni zakonskih ovir. Sodišče prve stopnje bi sicer lahko z odredbo na podlagi VI. odst. 123. čl. ZP-1 obdolženemu vozilo vrnilo pred pravnomočnostjo izpodbijane sodbe o prekršku, vendar se za to možnost ni odločilo, česar tudi ni dolžno storiti. Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da od dneva izdaje sodbe dalje odvzem vozila ni zakonit, zaradi česar stroškov hrambe od tedaj dalje ni mogoče naložiti obdolžencu. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno presodilo, da so bili izpolnjeni pogoji po 2. tč. I. odst. in po III. odst. 238.a čl. ZVCP-1, ki policiste pooblašča za zaseg vozila, zaradi česar je zaseg vozila bil utemeljen in zakonit. Na zakonitost zasega pa ne vpliva dejstvo, da prvostopenjsko sodišče kljub temu, da ni izreklo sankcije odvzema motornega vozila, ni odredilo takojšnje vrnitve vozila obdolžencu, temveč je vrnitev vozila pridržalo do pravnomočnosti odločbe o prekršku, saj je glede na okoliščine zadeve očitno ocenilo napadeno odločitev kot edino primerno.

Ob preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so te bile obdolženemu izrečene v zakonsko predpisanih mejah. Za prekršek kot ga je storil obdolženec je v III. odst. 122. čl. ZVCP-1 predpisana globa najmanj 500,00 EUR ter stranska sankcija 6 kazenskih točk v cestnem prometu. Sodišče prve stopnje je obdolženemu izreklo predpisano število kazenskih točk in tudi globo v najmanjšem predpisanem znesku, kljub pretežnosti obteževalnih okoliščin. V okviru uradnega preizkusa izrečenih sankcij pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pri izreku globe sodišče prve stopnje storilo kršitev materialnega prava iz 6. tč. I. odst. 156. čl. ZP-1, ko ni uporabilo določbe I. odst. 112. čl. ZP-1, ki določa, da se čas, ko je obdolženec pridržan preden je bila izdana sodba o prekršku, obdolžencu všteje v globo, pri čemer se pridržanje, ki je trajalo 12 ur ali manj, všteje v globo v višini 20,00 EUR, pridržanje, ki je trajalo več kot 12 ur pa šteje za 40,00 EUR globe. Kot izhaja iz obdolžilnega predloga je obdolžencu bila odvzeta prostost in odrejeno pridržanje, ki je trajalo od 4.12.2008 od 23.55 ure do 5.12.2008 do 9.30 ure. Ker tega prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi o prekršku ni upoštevalo, je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo o prekršku spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe o prekršku. Tako bo pri izvrševanju glavne sankcije potrebno upoštevati, da je obdolženec dolžan plačati le 480,00 EUR in ne 500,00 EUR globe. Ker zagovornica v pritožbi izrečeni globi in kazenskim točkam ni izrecno ugovarjala, je pritožbeno sodišče svoj preizkus opravilo v okviru 165. čl. ZP-1. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi VII. odst. 163. čl. ZP-1 izpodbijano sodbo o prekršku sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe o prekršku, pritožbo obdolženčeve zagovornice pa v skladu s III. odst. 163. čl. ZP-1 kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo o prekršku sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.