Jedro

Ker toženka v obdobju od 11. 5. 2013 do 7. 5. 2014 ni imela sklenjene pogodbe s tožečo stranko, dobavljeno električno energijo pa je vseeno koristila, je bila neupravičeno obogatena. Porabljeno električno energijo je zato tudi dolžna plačati. Ker tožbeni zahtevek v tem delu temelji na določilu prvega odstavka 190. člena OZ, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je ugovor zastaranja terjatve potrebno obravnavati na podlagi določila 346. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 154718/2015 z dne 11. 12. 2015 glede glavnice v znesku 401,36 EUR in stroškov, odmerjenih v višini 77,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 2.346,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka) ter povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 600,70 EUR (točka III. izreka).

2. Toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Podredno predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče dopolnitev oziroma spremembo tožbe, ki jo je tožeča stranka vložila 4. 5. 2016, dopustilo. Odločitev sodišča se ne more preizkusiti. Na ugovorne navedbe sodišče ni odgovorilo in ni navedlo razlogov, zaradi katerih ugovorov ne sprejema. Sledilo je navedbam tožeče stranke, da za smrt M. J. ni vedela, zato ob ponovnem priklopu toženkinega merilnega mesta od nje ni zahtevala plačila obveznosti v višini 2.346,17 EUR. Zaključek je protispisen in v nasprotju s Splošnimi pogoji. Tožeča stranka je beležila neporavnano porabljeno električno energijo na merilnem mestu 3-48545. Prav za to merilno mesto sta pravdni stranki 10. 10. 2014 sklenili pogodbo. Tožeča stranka ob podpisu pogodbe ne bi priklopila elektrike, če ne bi bile poravnane obveznosti za nazaj. Ko se je oglasila pri tožeči stranki zaradi ponovnega priklopa, je bila obveščena, da ima še neporavnane stroške ter stroške ponovnega priklopa. Te stroške je plačala, zato je upravičeno štela, da so vse obveznosti za merilno mesto 3-48545 poravnane. Sodišče je v nasprotju z zakonom zavrnilo ugovor zastaranja terjatve. V 355. členu Obligacijskega zakonika (OZ) je določen enoletni zastaralni rok. Prvi odstavek navedenega člena izrecno določa, da v enem letu zastarajo terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo. Sodišče je napačno uporabilo določbo 346. člena OZ, ko je odločilo, da terjatev tožeče stranke v obdobju od 11. 5. 2013 do 26. 8. 2014 ni zastarala, ker gre za neupravičeno obogatitev, za katero velja petletni zastaralni rok. Sodišče je spregledalo določilo zakona, da se ta zastaralni rok uporabi, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. V konkretnem primeru je drugačen rok določen v 355. členu OZ. Ob zaslišanju je sicer potrdila, da je Splošne pogoje tožeče stranke prejela, vendar iz vsebine njene izpovedbe izhaja, da s Splošnimi pogoji dejansko ni bila seznanjena. Tožeča stranka ji Splošnih pogojev ni predložila, kar izhaja tudi iz pogodbe z dne 10. 10. 2014. V pogodbi ni navedeno, da se sklepa s Splošnimi pogoji, niti da so ti sestavni del pogodbe in so ji priloženi.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe z dne 4. 5. 2016 dovolilo s sklepom z dne 15. 11. 2016. Presodilo je, da je sprememba tožbe, kljub toženkinemu nasprotovanju, smotrna za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama (158. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Toženka je imela zoper navedeni sklep možnost vložitve pritožbe, ki pa je ni izkoristila. Sklep o dovolitvi spremembe tožbe je postal pravnomočen. Sedanji pritožbeni očitki glede dovoljene spremembe tožbe so zato neupoštevni.

6. Ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka in dolžnostjo toženke za plačilo vtoževanih terjatev so pravilne in dokazno podprte. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in podani dokazni oceni. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh ugovorov in trditev toženke. Na podlagi toženkine izpovedbe je zaključilo, da je bila toženka edina lastnica in uporabnica hiše na naslovu R. in merilnega mesta št. 3-48545 ter porabnica električne energije. Ker v obdobju od 11. 5. 2013 do 7. 5. 2014 ni imela sklenjene pogodbe s tožečo stranko, dobavljeno električno energijo pa je vseeno koristila, je bila neupravičeno obogatena. Ker je prvotna sopogodbenica tožeče stranke, M. J., umrla že v letu 1997, ni dvoma, da je električno energijo v letih 2013 in 2014 dejansko koristila toženka. Ker gre za obdobje po smrti M. J., za te dolgove ne odgovarjajo dediči, ampak uporabnica, to je toženka. Porabljeno električno energijo je zato tudi dolžna plačati. Tega ne spremenijo pritožbeni očitki, da bi morala tožeča stranka plačilo zapadlih obveznosti za obdobje od 11. 5. 2013 do 7. 5. 2014 v višini 2.346,17 EUR od toženke zahtevati že ob podpisu pogodbe dne 10. 10. 2014. Tožeča stranka je prepričljivo pojasnila, sodišče prve stopnje pa je temu utemeljeno sledilo, da ob podpisu pogodbe s toženko ni vedela za smrt M. J., ter da je bila toženka dejanska porabnica električne energije. Dejstvo, da tožeča stranka od toženke ni zahtevala plačila zneska 2.346,17 EUR že dne 10. 10. 2014, ne vpliva na toženkino obveznost do povrnitve koristi, za katero je bila neupravičeno obogatena.

7. Toženka je dolžna poravnati tudi znesek 401,36 EUR za obdobje od 10. 10. 2014 do 16. 7. 2015. V tem času je bila s tožečo stranko v pogodbenem razmerju in zavezana k plačevanju porabljene električne energije, kot tudi vseh stroškov povezanih z njeno dobavo (omrežnina, prispevek za energetsko učinkovitost, prispevek za delovanje operaterja trga, itd.). O deložaciji bi morala obvestiti tožečo stranko, a tega ni nikoli storila. Pri tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da s Splošnimi pogoji ni bila seznanjena. Ob zaslišanju je toženka sama potrdila, da je Splošne pogoje prejela. Da je temu tako, izhaja tudi iz pogodbe z dne 10. 10. 2014 (priloga A1 spisa), ki v točki 1. določa, da se pogodba (med drugim) sklepa na podlagi Splošnih pogojev, ki so sestavni del te pogodbe, odjemalec (toženka) pa s podpisom pogodbe izrecno potrjuje, da je seznanjen z njihovo vsebino. Ker toženka tožeče stranke ni obvestila o svoji deložaciji, kot ji to veleva sklenjena pogodba v zvezi s Splošnimi pogoji, odgovarja za plačilo obveznosti v celotnem obdobju od 10. 10. 2014 do 16. 7. 2015. 8. Sodišče prve stopnje pri presoji ugovora zastaranja ni napačno uporabilo materialnega prava. Ker tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na dveh različnih pravnih podlagah, je različen tudi tek zastaralnih rokov. Terjatev tožeče stranke za obdobje od 11. 5. 2013 do 7. 5. 2014 ne temelji na izdanih računih za dobavo električne energije, temveč na toženkini neupravičeni obogatitvi. Ker tožbeni zahtevek v tem delu temelji na določilu prvega odstavka 190. člena OZ, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je ugovor zastaranja terjatve potrebno obravnavati na podlagi določila 346. člena OZ. Ta določa, da terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. Ker za terjatve iz naslova neupravičene obogatitve zakon ne določa posebnega roka, velja za te terjatve splošni petletni zastaralni rok.

9. Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanje sodbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), kar je izkazano v zavrnilnem delu izreka.