Jedro

V primeru, ko je določena okoliščina konstitutivni element disciplinske kršitve, določene z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom, te iste okoliščine ni mogoče hkrati upoštevati kot kvalifikatorne okoliščine oziroma hujše posledice v smislu 89. člena Zakona o delovnih razmerjih.

Izrek

1. Revizija se zavrne kot neutemeljena. 2. Tožeča stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku F.V. tako, da je razveljavilo odločbo senata disciplinske komisije tožene stranke z dne 7.10.1991 št. 4/91 in odločbo Komisije za reševanje ugovorov z dne 28.11.1991, št. 4/91, na podlagi katerih je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ob ugotovitvi, da je bila tožniku sicer dokazana kršitev delovne obveznosti iz 29. točke 7. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev tožene stranke (protipravna prisvojitev ali odtujitev lastnine delniške družbe), storjena s tem, da si je dne 16.8.1991 prisvojil 2,53 kg zmrznjenega svinjskega mesa v vrednosti 361,00 SIT, ni pa bil izkazan obstoj kvalifikatornih okoliščin iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih, je na podlagi omilitvenih določb omenjenega pravilnika tako poseglo v odločitev disciplinskih organov tožene stranke, da je ukrep prenehanja delovnega razmerja nadomestilo z javnim opominom. Sodišče je zaključilo, da določbe Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke ne dajejo podlage za izrek najstrožjega ukrepa. Hkrati je zavezalo toženo delniško družbo, da tožniku omogoči delo in mu za preteklo obdobje prizna pravice, izvirajoče iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku po napotilih iz sklepa VIII Ips 63/96 z dne 14.1.1997 revizijskega sodišča delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo odločitev prvostopnega sodišča tako, da je sicer vzdržalo v veljavi disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, njegovo izvršitev pa je odložilo za dobo enega leta. Ugotovilo je, da so bili za njegovo odložitev izpolnjeni pogoji iz 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 ZDR) oziroma 9. in 17. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke. V ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti pravnomočni odločbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP v zvezi s 370. členom, 362. členom in 373. členom ZPP (1. in 2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). Uveljavljena bistvena kršitev pravdnega postopka je, po mnenju revidenta, podana, ker je sodišče druge stopnje, ne da bi opravilo obravnavo, ugotovilo drugačno dejansko stanje in na njegovi podlagi zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno 9. člen Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke. Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ker je le na podlagi spisov, brez obravnave ugotovilo obstoj pogojev za odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožniku. Sodišče druge stopnje bi moralo okoliščine, ki pogojujejo uporabo inštituta pogojne odložitve, ugotoviti na podlagi obravnave, oceniti njihovo težo ter natančno presoditi, na podlagi katerih pričakovanj bo dosežen namen kaznovanja. Drugostopno sodišče je pogojno odložitev izvršitve izrečenega ukrepa utemeljevalo z ugotovitvijo prvostopnega sodišča o obstoju olajševalnih okoliščin, ki pa jih pritožbeno sodišče ni preizkušalo in ocenjevalo. Pri tem pa je prezrlo, da je tožnik v svojem zagovoru minimaliziral svoje nedopustno ravnanje, zanemarilo pa je tudi ugotavljanje tožnikovega soprispevka za uvedbo in izvedbo disciplinskega postopka zoper sodelavca. Ker sodišče druge stopnje ni utemeljilo domneve, da bo pogojno odložena sankcija po šestih letih vzgojno vplivala na tožnikovo nadaljnje ravnanje, niti ni ugotovilo okoliščin, ki bi obstoj take domneve potrjevale, je kršilo določbo 9. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila v postopku pred izdajo pravnomočne sodbe, storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka z 10. točke 2. ostavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti.

Tudi ni mogoče pritrditi reviziji, ki sodišču druge stopnje očita, da je v nasprotju z določbo 1. točke 373. člena ZPP spremenilo dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji in s tem zagrešilo (relativno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je namreč le sledilo dokaznemu sklepanju sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo obstoj olajševalnih okoliščin na strani tožnika - relativno majhno vrednost prisvojenega mesa, njegovo predhodno nekaznovanost, skrb za otroke in slabo socialno stanje. Sodišče druge stopnje je ustrezno obrazložilo svoje stališče, da obstajajo pogoji za odložitev izvršitve tožniku izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Utemeljilo pa je tudi svojo odločitev, da ugotavljanje obstoja obteževalne okoliščine o soprispevku tožnika na izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa njegovemu sodelavcu, ne terja dopolnitve dokaznega postopka. Pri tem je kot razlog opustitve izvedbe dokazov v smislu določila prvem odstavka 377. člena v zvezi s 399. členom ZPP navedlo odmaknjenost tožniku očitanega dejanja. Po presoji revizijske stopnje so ti razlogi neodločilni, saj obravnava vprašanja, na katero je opozorilo revizijsko sodišče v svojem sklepu, opr. št. VIII Ips 63/96 z dne 14.1.1997, v ponovnem postopku ni pravno pomembna. Že ugotovitev sodišča druge stopnje v odločbi z dne 7.2.1996 opr. št. Pdp 2048/94-3 o obstoju obteževalne okoliščine, ki ni bila upoštevana pri odmeri disciplinskega ukrepa disciplinskih organov tožene stranke, pravno sploh ne obstoja, saj jo izključuje prepoved iz 374. člena ZPP v zvezi s takrat veljavnim drugim odstavkom 24. člena Zakona o sodiščih združenega dela (Ur. list SFRJ, št. 38/84 - ZSZD).

Ker očitana opustitev procesnih dejanj iz prej omenjenih razlogov ni vplivala ali mogla vplivati na izdajo zakonite in pravilne drugostopne sodne odločbe, je revizijsko sodišče ugotovilo, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Revizijsko sodišče pa ugotavlja, da materialno pravo v izpodbijani sodbi ni bilo pravilno uporabljeno. Uvodoma je potrebno opozoriti, da revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev o obstoju okoliščin, ki vplivajo na samo izbiro disciplinskega ukrepa (olajševalnih in obteževalnih) ali na pogojno odložitev njegove izvršitve. Vse naštete okoliščine pomenijo dejanske ugotovitve, v katere pa revizijskemu sodišču zaradi prepovedi iz določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno več posegati.

Revizijsko sodišče ne sprejema razlogov sodišča druge stopnje, da je kot hujšo posledico iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki pogojuje izrek najstrožjega ukrepa, upoštevati okoliščino določeno v zadnji alinei 15. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke kot "hujšo kršitev, ki ima značaj protipravnega prilaščanja". Ta okoliščina je namreč konstitutivni element tožniku očitane hujše kršitve iz 29. točke 7. člena omenjenega pravilnika opredeljene kot: "protipravna prisvojitev oziroma odtujitev lastnine delniške družbe". V primeru, ko je določena okoliščina konstitutivni element disciplinske kršitve, določene z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom, te iste okoliščine ni mogoče hkrati upoštevati kot kvalifikatorne okoliščine oziroma hujše posledice v smislu 89. člena Zakona o delovnih razmerjih. Kot obteževalno ali olajševalno okoliščino je sicer mogoče v takem primeru šteti večjo ali manjšo intenzivnost posamezne sestavine disciplinske kršitve, ki se kaže zlasti v stopnji ogrožanja ali kršitve v 89. členu ZDR zavarovane dobrine. Čeprav je sodišče druge stopnje pri presoji zakonitosti izrečenega najstrožjega ukrepa tožniku zmotno uporabilo določbo pete alinee 15. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke v zvezi z 89. členom ZDR, je revizijsko sodišče njegovo odločitev vzdržalo v veljavi. Z njeno spremembo bi namreč poseglo v pravni interes revidenta, varovanega z določbo 374. člena ZPP v zvezi z določbo 399. člena ZPP, saj sodišče ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožeče stranke pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških postopka odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

Določbe ZPP in ZSZD, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporablja na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).