Jedro

Na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine. Gre za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi davčni oz. prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom naložila A. D. D. iz Ljubljane, da se zaradi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti tožnika sredstva v znesku 862.453,27 EUR, ki jih ima tožnik na računu, ki ga navaja, odprtem pri tej banki, ne izplačajo, pri čemer se smiselno upoštevajo omejitve iz 166. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2 (točka 1 izreka). Tožniku je prepovedala razpolaganje s sredstvi iz točke 1 izreka tega začasnega sklepa. Zavarovanje na podlagi tega začasnega sklepa velja do dneva izpolnitve davčne obveznosti, pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršitve sklepa (točke 2, 3 in 4 izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je davčni organ v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2 za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2014 pri tožniku, na podlagi podatkov ugotovil, da pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR in sicer znaša 862.453,27 EUR. Navedeno izhaja iz zapisnika DIN 0610-5192/2016-111-04-510-05 z dne 14. 11. 2016. Za plačilo davčnih obveznosti bo tožniku izdana posebna odločba. Na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če obračun davka ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Ker v predmetni zadevi pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR, je davčni organ še pred izdajo odločbe, davčni dolg zavaroval. Navaja 2. točko prvega odstavka 114. člena, 1. točko prvega odstavka 119. člena in drugi odstavek 166. člena ZDavP-2. 2. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in potrdil odločitev prvostopenjskega organa, ki jo je sprejel na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2. Pritožbeni organ pojasni, da ZDavP-2 v zvezi z začasnim sklepom za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti iz 111. člena ZDavP-2 izrecno ne določa, da bi moral biti obstoj obveznosti izkazan. Navedeno izhaja iz same zakonske ureditve ZDavP-2, po kateri davčni organ sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti lahko izda, oz. ga mora izdati v določenih primerih še pred izdajo odmerne odločbe in s tem pred pridobitvijo izvršilnega naslova. Stališče, da za izdajo začasnega sklepa za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti zadošča verjetno izkazana obveznost, pa podpira tudi ureditev iz Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), katerega določbe se v davčnem postopku subsidiarno uporabljajo, skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2. Smiselno enako je odločilo tudi že Upravno sodišče RS v sodbah: I U 1194/2012 z dne 4. 12. 2012, 1195/2012 z dne 4. 12. 2012 in I U 1597/2009 z dne 13. 10. 2010. Prvostopenjski organ je v izpodbijanem sklepu pojasnil, da je predmetni sklep izdal v okviru izvajanja inšpekcijskega nadzora nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2 za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2014, ter ugotovil, da pričakovana davčna obveznost znaša 862.453,27 EUR, kar izhaja iz zapisnika DIN z dne 14. 11. 2016. Tožnik se je z vročitvijo izpodbijanega sklepa seznanil tudi z zapisniškimi ugotovitvami, ki se nanašajo na obstoj zavarovane davčne obveznosti. Pritožbeni organ ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa dejansko skopa, vendar pa se prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje na zapisnik DIN. Tožnik je bil z navedenim zapisnikom seznanjen. Iz tega zapisnika je razvidno, katere podatke je prvostopenjski organ upošteval in da je tožnik v obdobju od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2014 razpolagal s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki znatno presega dohodke, ki jih davčnemu organu ni napovedal. Prvostopenjski organ ugotavlja davčno osnovo v višini 1.232.076,11 EUR. Iz zapisnika DIN je razvidno, da je tožnik pri različnih pravnih osebah dvigoval gotovino, kot izhaja iz tabele na strani 3 obrazložitve odločbe pritožbenega organa. Iz zapisnika DIN tudi izhaja, da je tožnik dvigoval gotovino iz svojih TRR pri družbah B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o., E. d.o.o. in ni dokazal, da bi ta sredstva predal dalje F.F. Prvostopenjski organ je pri ugotavljanju davčne osnove upošteval skupen znesek tožnikovih dvigov gotovine v višini 1.218.212,00 EUR in prirast neto vrednosti premoženja na dan 31. 12. 2014 v znesku 2.295,01 EUR. Kako je prvostopenjski organ ugotovil ta znesek, pa je podrobneje razvidno na straneh 37 in 38 zapisnika DIN. Upoštevana je bila razlika med premoženjem na 1. 1. 2012 in 31. 12. 2014, upoštevana so bila tožnikova osebna vozila, denarna sredstva in poslovni delež, in sicer: 5.536,22 EUR - odlivi iz TRR tožnika, zmanjšani za vrednost gotovinskih plačil vozil v višini 18.210,00 EUR - popravki z naslova nastalih izgub iz odtujitve prevoznih sredstev, 290,00 EUR - popravek iz naslova prejete kupnine za prodani motorni vozili. Skupaj navedeno znaša 1.244.543,23 EUR. Od tega zneska je davčni organ odštel znesek napovedanih dohodkov v višini 12.467,07 EUR in dohodke od katerih se davek ne plačuje v znesku 0,05 EUR. Navedeno predstavlja verjetno davčno osnovo v višini 1.232.076,11 EUR, pri čemer 70 % od te osnove znaša 862.453,27 EUR.

3. Iz vpogleda v zapisnik DIN pritožbeni organ ugotavlja, da iz obravnavanega obdobja izhaja dodatno ugotovljena davčna obveznost, ki presega 50.000,00 EUR ter bo za plačilo te izdana odločba. Za zavarovanje dolga zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna osnova, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejše od razlogov, ki govorijo proti, ter za to pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njeno končno višino. Odločitev je le začasna in jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob nastanku spremenjenih okoliščin spremeniti, to je ali zahtevati dodatno zavarovanje, ali pa zavarovanje sprostiti. Smiselno je o tem odločalo Upravno sodišče RS v sodbi I U 438/2015-20 z dne 22. 9. 2015. Iz zapisnika DIN izhaja verjetna davčna obveznost tožnika. Navedbe v zvezi z dejanskim obstojem davčne obveznostim in njeno višino pa tožnik v temu postopku ne more uspešno uveljavljati, to lahko stori le v pritožbi zoper odmerno odločbo, ki sledi DIN (84. člen ZDavP-2). Iz podatkov, s katerimi razpolaga pritožbeni organ, pa je razvidno, da je bila tožniku že izdana odmerna odločba, tožnik se je zoper njo pritožil, pri čemer se postopek s pritožbo vodi ločeno od predmetnega postopka.

4. Glede tožnikovega predloga, da se izpodbijani sklep izreče za ničnega, pritožbeni organ ugotavlja, da tožnik ni navedel nobenih razlogov za ničnost izpodbijanega sklepa. Svojo vlogo je tudi naslovil kot pritožbo. Tudi sicer pritožbeni organ ob upoštevanih določb ZUP ničnostnih razlogov ne ugotavlja. Pritožbi tudi ni bilo predloženo posebno pooblastilo, kot ga določa drugi odstavek 59. člena ZUP.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da izpodbija predmetni sklep in odločbo pritožbenega organa v celoti. V izpodbijanem sklepu je prvostopenjski organ naložil A. d.d. da zaradi zavarovane izpolnitve davčne obveznosti tožnika, sredstva v znesku 862.453,27 EUR ne izplača. Tožniku pa se prepove razpolaganje s temi sredstvi. Tožnik uvodoma navaja, da je davčni organ ravnal v nasprotju s procesnimi pravili in načeli, saj prvostopenjski akt ni obrazložen tako konkretno, da bi omogočal preizkus pravilnosti in zakonitosti. Davčni organ je obrazložil izpodbijani sklep zgolj, da gre za dokaze izvedene v postopku DIN nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2 za obdobje 1. 1. 2012 do 31. 12. 2014 in da na podlagi zbranih podatkov v DIN pričakovana davčna obveznost presegala 50.000,00 EUR in znaša 862.453,27 EUR, kar izhaja iz zapisnika DIN z dnem 14. 11. 2016. Tožnik ugovarja, da davčni organ svoje odločitve iz izreka izpodbijanega sklepa ni obrazložil. Davčni organ se v svoji obrazložitvi zgolj sklicuje na neko drugo dejanje davčnega organa in sicer na zapisnik DIN z dne 14. 11. 2016, ki pa ni sestavni del obrazložitve, niti sestavni del izreka izpodbijanega sklepa. Ugotovitev iz zapisnika DIN z dne 14. 11. 2016, davčni organ niti ne povzema v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Zaradi navedenega je izpodbijani sklep neobrazložen in ga tožnik ne more preizkusiti. Davčni organ bi moral sklep ustrezno obrazložiti in svojo odločitev ustrezno pojasniti. V skladu s pravili ZUP in ZDavP-2 mora organ navesti, katera dejstva šteje za dokazana in odločiti po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka. To predstavlja temeljno načelo in sicer načelo proste presoje dokazov. Kadar upravni organ po načelu proste presoje dokazov kakšnega dejstva ne more ugotoviti zanesljivo, oz. kadar pride do spoznavne krize, nima podlage za to, da bi takšno dejstvo štel v škodo davčnega zavezanca. Načelo proste presoje dokazov pomeni le, da upravni organ pri svojem odločanju ni vezan na formalna dokazna pravila in ne pomeni, da lahko odloča arbitrarno, saj je takšno odločanje prepovedano glede na ustavno varovano načelo zakonitosti, ki je prav tako konkretizirano v materialnih predpisih davčnega prava. Upravni organ je pri svoji odločitvi o tem, katera dejstva šteje za dokazana in katera ne, vezan na splošna pravila logike, psihologije, znanosti in splošna izkustva. Dokazno oceno ne more utemeljiti ali argumentirati na načelih, ki niso racionalno splošna. Obrazložitev odločbe je osnovni instrument, s katerimi upravni organ seznani stranko o razlogih, zakaj je določena dejstva štel za dokazana in kakšne pravne zaključke je na tej pravni podlagi napravil. S tem je obrazložitev tudi osnovni instrument, ki zagotavlja možnost kontrole pravilnosti odločitve.

6. Tožnik se v tožbi sklicuje na 25. člen Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja pravice do pritožbe. Če je obrazložitev odločbe pomanjkljiva, ali če posamezni segmenti odločbe niso obrazloženi, so pravna sredstva zagotovljena le formalno in navidezno. Tožnik uveljavlja, da v obravnavanem primeru davčni organ ni ravnal v skladu z načelom zakonitosti, ravnal pa je tudi v nasprotju s procesnimi pravili in načeli. Zaradi navedenega razloga se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, v povezavi s 4. točko prvega odstavka 237. člena ZUP, v povezavi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju z ZUS-1). Obrazložitev izpodbijanega sklepa bi morala zadostiti pogojem iz 214. člena ZUP.

7. Davčni organ nadalje ni pojasnil, na podlagi katerih podatkov je zaključil, da so v obravnavani zadevi podani razlogi za sum o premalo obračunanih obveznih dajatvah, na področju plačevanja dohodnine. Odločba davčnega organa je v tem delu neobrazložena, v posledici česar ne mogoča preizkusa, s čimer je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, v povezavi s 4. točko prvega odstavka 237. člena ZUP, v povezavi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Obrazložitev bi morala zadostiti pogojem 214. člena ZUP. Pravico do pravnega sredstva je učinkovita le, če je odločba obrazložena na način, ki omogoča presojo o pravilnosti. s splošnostjo in praznostjo obrazložitve izpodbijanega sklepa davčni organ krši tožnikovo ustavno pravico do učinkovitega pravnega sredstva, kar pojasni. Tožnik ne more preizkusiti, na kakšni podlagi je davčni organ sprejel ugotovitev, s kakšnimi sredstvi je tožeča stranka razpolagala v obdobju 1. 1. 2012 do 31. 12. 2014, kakšna sredstva je v tem obdobju porabila za privatno potrošnjo in tudi ne, na kakšen način je davčni organ izračunal, da je pričakovana obveznost tožnika 862.453,27 EUR. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, s čimer je kršena 2. točka prvega odstavka 237. člena ZUP, v povezavi s 3. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1, ter v posledici kršena 1. točka prvega odstavka 237 člen ZUP, v povezavi s 1. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1, saj je bil pri izdaji odločbe materialni prepis napačno uporabljen, oz. ni bil uporabljen.

8. Davčni organ bi moral pri izdaji izpodbijanega sklepa upoštevati, da gre v tej fazi davčnega postopka za razloge za sum o premalo obračunanih obveznih dajatvah na področju plačevanja dohodnine. ZDavP-2 razlogov za sum ne opredeljuje. Gre za dokazni standard, ki ga opredeljuje Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Drugi odstavek 111. člena ZDavP-2 določa, da davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe, ali po poteku roka za predložitev obračuna. Pričakovana davčna obveznost je dokazni standard, ki je zgolj verjetnost in ki se približa gotovosti. Odločba davčnega organa je tudi v tem delu neobrazložena, v posledici česar je ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, v povezavi s 4. točko prvega odstavka 237. člena ZUP, v povezavi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1, ter v posledici tudi kršitev iz 1. točke prvega odstavka 237. člena ZUP, v povezavi s 1. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1, saj je bil pri izdaji odločbe materialni predpis napačno uporabljen, oziroma ni bil uporabljen. Naslovni organ je izdal izpodbijani sklep neutemeljeno, saj tožnik v inšpiciranem obdobju ni razpolagal z nobenimi dohodki, ki jih nebi prijavil davčnemu organu in od katerih nebi plačal dajatev. Davčni organ je v tem delu nepopolno ugotovil dejansko stanje, s čimer je ponovno zgrešil že navedene kršitve. Ob upoštevanju navedenega, tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep in odločbo pritožbenega organa odpravi, ter toženi stranki tudi naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep ter odločbo pritožbenega organa odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje, toženi stranki pa tudi naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene ugovore in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe pritožbenega organa. Tožena stranka ne navaja, da ni potrebno izkazovati verjetnega obstoja davčne obveznosti. Vendar pa vsebuje določba 248. člena ZUP pooblastilo, da če ob odločanju o pritožbi spozna, da je izrek v odločbi organa prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, da navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne. V konkretni zadevi je bila tožeča stranka dovolj podrobno seznanjena z razlogi za ugotavljanje verjetnega obstoja davčne obveznosti, iz zapisnika DIN na katerega se obtožena stranka tudi sklicuje. Toženka naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita iz razlogov, ki jih v obrazložitvi svoje odločbe navaja pritožbeni organ. Sodišče se s temi razlogi strinja ter jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

12. Med strankama v predmetni zadevi je sporno ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito z izpodbijanim začasnim sklepom tožnikovi banki in tožniku zaradi zavarovanja izpolnitve sporne davčne obveznosti prepovedal razpolagati s sredstvi v višini 862.453,27 EUR.

13. Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če davčni obračun ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Tako prvostopenjski, kot tudi pritožbeni organ kot pravno podlago za svojo odločitev navajata drugi odstavek 111. člena ZDavP-2, ki sta ga po presoji sodišča v konkretnem primeru tudi pravilno uporabila.

14. Sodišče se strinja z navedbo pritožbenega organa, da je izpodbijani sklep izredno skopo obrazložen, zato jo je povsem pravilno s svojo obrazložitvijo v skladu s pooblastili iz 248. člena ZUP pritožbeni organ dopolnil z obrazložitvijo svoje odločbe, ki pa je po presoji sodišča vsebuje vse elemente iz 214. člena ZUP in tudi omogoča preizkus. Po presoji sodišča so po povedanem neutemeljeni tožnikovi tožbeni ugovori glede pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločitve in s tem bistvene kršitve pravil postopka ter 25. člena Ustave RS.

15. Davčni organ na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50 000,00 EUR. Pri tem lahko davčni organ bodisi zahteva predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja, bodisi zavezancu za davek z začasnim sklepom za zavarovanje omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem, med drugim z vsem tistim premoženjem, ki je predmet obravnavanega sklepa (114. člen in 119. člen ZDavP-2), kar je davčni organ v predmetni zadevi tudi storil. Po določbah 111. člena ZDavP-2 je davčni organ dolžan zavarovati davčni dolg v vsakem primeru, čim presega znesek 50.000,00 EUR. V tem primeru davčni organ nima pravice do prostega preudarka, kot to napačno ugovarja tožnik v tožbi, marveč je na podlagi zakonske določbe dolžan izvesti zavarovanje davčne obveznosti. Odločitev o zavarovanju davčne obveznosti davčni organ mora sprejeti, če je obstoj davčne obveznosti verjetno izkazan, še preden je obveznost ugotovljena z odločbo in če pričakovana davčna obveznost presega znesek 50.000,00 EUR.

16. Ključni pogoj za zavarovanje je torej pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan tako obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, kot tudi višina te obveznosti. Oboje mora davčni organ izkazati v obrazložitvi sklepa (tretji odstavek 111. člena ZDavP-2), kar je po presoji sodišča davčni organ tudi storil ob upoštevanju dopolnitve obrazložitve s strani pritožbenega organa. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa davčnega organa, ki jo je ustrezno dopolnil pritožbeni organ z argumentirano in logično obrazložitvijo svoje odločbe, je po presoji sodišča v obravnavani zadevi verjetno izkazan tako obstoj davčne obveznosti tožnika, kot tudi verjetna višina. Da pričakovana davčna obveznost v konkretnem primeru presega 50.000,00 EUR in sicer znaša 862.453,27 EUR, izhaja iz zapisnika DIN 0610-5192/2016-111-04-510-05 z dne 14. 11. 2016, za katerega pa tožnik ne ugovarja, da z njim ni bil seznanjen. Iz zapisnika DIN, kot tudi iz navedb davčnega in pritožbenega organa v obrazložitvi odločbe izhaja, da je bila v citiranem postopku DIN ugotovljena verjetna davčna osnova v višini 1.232.076,11 EUR, pri čemer 70 % od te osnove znaša 862.453,27 EUR, kar v konkretnem primeru predstavlja pričakovano davčno obveznost, ki nesporno presega 50.000,00 EUR. Ugotovitve iz postopka DIN ugotavljanja nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2 vsebuje zapisnik DIN z dne 14. 11. 2016, na katerega se sklicuje prvostopenjski organ, pritožbeni organ pa jih v obrazložitvi svoje odločbe povzema. Obrazložitev izpodbijanega sklepa in obrazložitev odločbe pritožbenega organa, s katero slednji dopolnjuje obrazložitev prvostopenjskega organa pa po presoji sodišča omogoča preveritev pričakovane davčne obveznosti, ki ji tožnik v upravnem sporu konkretno ne ugovarja. Tožnik zgolj pavšalno navaja, da v inšpiciranem obdobju ni razpolagal z nobenimi dohodki, ki jih nebi prijavil davčnemu organu in od katerih nebi plačal dajatev. V konkretni zadevi je bil po mnenju sodišče tožnik dovolj podrobno seznanjena z razlogi za ugotavljanje verjetnega obstoja davčne obveznosti Po povedanem tožnik z ugovori, ki se nanašajo na bistveno kršitev pravil postopka, na nepravilno uporabo materialnega prava in na napačno ugotovljeno dejansko stanje ter na kršitev določb Ustave RS, ne more biti uspešen.

17. Pri tem je potrebno glede na tožbene ugovore posebej poudariti, da po citiranem drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen ZDavP-2) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen ZDavP-2). Zato že pritožbeni organ glede na ugotovitve, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, tožnikove ugovore glede višine pričakovane davčne obveznosti utemeljeno zavrne. V predmetni zadevi pa je imel tožnik tudi vse možnosti predlagati zamenjavo oz. nadomestitev zavarovanja. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ je izpodbijana odločitev le začasna in jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob nastanku spremenjenih okoliščin spremeniti, to je ali zahtevati dodatno zavarovanje, ali pa zavarovanje sprostiti.

18. Z ugovori, ki se nanašajo na samo zadevo (ugotavljanje obveznosti) tožnik v tem postopku ne more biti uspešen, saj je premet tega postopka zgolj preizkus pravilnosti in zakonitosti sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti in ne sama odmer davka po 68.a členu ZDavP-2. Tovrstne ugovore lahko tožnik uveljavljala v pritožbi zoper odločbo, ki sledi opravljenemu postopku DIN. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz odločbe pritožbenega organa pa je po presoji sodišča v zadostni meri razvidno, iz katerih podatkov je davčni organ izhajal, ko je ugotavljal verjetno davčno osnovo. V dejanskem pogledu pa tožnik v tožbi ne pove nič konkretnega. S podatki, s katerimi davčni organ razpolaga, je bil tožnik v davčnem postopku tudi seznanjen in pozvan k dajanju podatkov in pojasnil. 19. Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita iz razlogov, ki jih v obrazložitvi odločbe navaja pritožbeni organ, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic in tudi ne kršitev določb postopka, poleg navedenega pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Ker gre v danem primeru za enostavno dejansko in pravno stanje, je sodišče odločalo po sodnici posameznici na podlagi tretje alineje prvega odstavka 13. člena ZUS-1. 21. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (59. člen v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

22. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.