Jedro

Sodišče prve stopnje je glede parcele 2224/1 zmotno ugotovilo dejansko stanje in je delno zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbo 2. in 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, ko ni ugotovilo, da to zemljišče v razmerju do stavbe predstavlja preteklo rabo in sedanjo rabo, da uporabniki stavbe vstopajo v stavbo pri vhodu na njeni vzhodni strani in vstopajo ter vozijo na njeno pripadajoče zemljišče na notranjem dvorišču. Prvi nasprotni udeleženec ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje: da je bila stavba med 25. 7. 1997 v dejanski etažni lastnini in njeni deli v lastništvu različnih pravnih in fizičnih oseb na podlagi nakupov delov stanovanja v letih 1970, 1986 in po SZ med letoma 1991 in 1993, da je njegov pravni prednik Ž. d.o.o. moral vedeti, da je v času prenehanja družbene lastnine z uveljavitvijo ZLNDL 25. 7. 1997 zemljišče pripadalo stavbi in njenim vsakokratnim (etažnim) lastnikom in ne le njemu, prvi nasprotni udeleženec pa je kot prevzemna družba pridobil lastninsko pravico od tega pravnega prednika, da se prvi nasprotni udeleženec poslovno ukvarja z gospodarjenjem z objekti in mu pretekla nepremičninska zakonodaja ne more biti tuja. Glede na takšne neizpodbijane zaključke sodišča prve stopnje prvi nasprotni udeleženec zgolj z vztrajanjem v pritožbi, da je pridobil lastninsko pravico v dobri veri, ne more izpodbiti materialno pravne pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da mu je moglo in moralo biti znano, da dvorišče stavbe (vključno s pritožbeno spornimi zemljišči parc. št. od 2227/16 do 2227/51) v družbeni lastnini, ki je po namenu služilo stavbi in njenim vsakokratnim uporabnikom in lastnikom ob koncu družbene lastnine, ni izključno njegova lastnina.

Zmotna je trditev, da sta sedmi in osmi udeleženec dokazala lastništvo na garažah s predloženimi pogodbami. Dokaz o lastništvu nepremičnine je zemljiškoknjižni izpisek, saj je za pravno poslovno pridobitev lastninske pravice poleg pravnega posla (pogodbe) vseskozi potreben pridobitni način, to je vpis v zemljiško knjigo. Tako je določal 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij (z veljavnostjo od 1. 9. 1980 do 31. 12. 2002) in pred njim paragraf 431 Občega državljanskega zakonika (ODZ), od 1. 1. 2003 dalje pa tako določa 49. člen Stvarnopravnega zakonika. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da s predloženimi listinami (odločba Ministrstva za finance - DURS za odmero davka, odločba o uporabnem dovoljenju, sklep o dedovanju, izpis iz katastra) ni dokazana pridobitev lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožbi predlagateljice se ugodi in se izpodbijana odločitev v točki I/2 izreka sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da v tem delu poslej glasi: ″Ugotovi se, da je pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu A. trg 6, 7, in 8, X. s številko X-1280 nepremičnine k.o. X. parcela 2224/1 in se zato določi ter v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka za določitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1 z ID zaznambe Y. vpiše kot splošni skupni del stavbe s številko X-1280, in sicer v solastniških idealnih deležih, ki pripadajo vsakokratnim lastnikom posameznih delov stavbe: - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 1, ID znak X-1280-1, delež 41910/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 2, ID znak X-1280-2, delež 34510/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 3, ID znak X-1280-3, delež 22310/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 4, ID znak X-1280-4, delež 25710/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 5, ID znak X-1280-5, delež 27610/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 6, ID znak X-1280-6, delež 37110/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 7, ID znak X-1280-7, delež 29210/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 8, ID znak X-1280-8, delež 28610/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 9, ID znak X-1280-9, delež 12010/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 10, ID znak X-1280-10, delež 35110/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 11, ID znak X-1280-11, delež 34110/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 12, ID znak X-1280-12, delež 4910/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 13, ID znak X-1280-13, delež 2410/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 14, ID znak X-1280-14, delež 4410/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 15, ID znak X-1280-15, delež 6610/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 16, ID znak X-1280-16, delež 0/0, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 22, ID znak X-1280-22, delež 28810/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 23, ID znak X-1280-23, delež 29810/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 24, ID znak X-1280-24, delež 42410/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 25, ID znak X-1280-25, delež 34210/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 26, ID znak X-1280-26, delež 25010/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 27, ID znak X-1280-27, delež 37110/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 28, ID znak X-1280-28, delež 17010/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 29, ID znak X-1280-29, delež 5910/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 34, ID znak X-1280-34, delež 45110/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 35, ID znak X-1280-35, delež 58610/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 36, ID znak X-1280-36, delež 46110/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 37, ID znak X-1280-37, delež 31110/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 38, ID znak X-1280-38, delež 37810/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 39, ID znak X-1280-39, delež 42910/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 40, ID znak X-1280-40, delež 35810/1000, - za vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 41 ID znak X-1280-41, delež 61010/1000, - za vsakokratne lastnike posameznih delov številka 43, ID X-1280-43 in 44, ID znak X-1280-44, skupno delež 39210/1000, - za vsakokratne lastnika posameznih delov številka 45, ID znak X-1280-45 in št. 46, ID znak X-1280-46, skupno delež 25810/1000.″

II. Pritožbe prvega nasprotnega udeleženca in sedmega ter osmega udeleženca se zavrnejo in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je odločitev v točki I izreka glede parcel 2227/16 do vključno 2227/51. III. Predlagateljica, prvi nasprotni udeleženec, sedmi in osmi udeleženec ter prvi udeleženec krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopek.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: - v točki I. izreka je ugotovilo, da so pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu A. trg 6, 7 in 8, X. s številko X-1280 nepremičnine katastrska občina X., parcele, ki jih je določno navedlo in da se zato določijo ter v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka za določitev pripadajočega zemljiška po ZVEtL-1 z ID zaznambe Y. vpišejo kot splošni skupni deli stavbe s številko X-1280, in sicer v solastniških idealnih deležih, ki pripadajo vsakokratnim lastnikom posameznih delov stavbe, ki so v nadaljevanju izreka določno navedeni, - v točki II. izreka je zavrnilo predlog predlagatelja, da se nepremičnina katastrska občina X. parcela 2224/1 ugotovi kot pripadajoče zemljiške k stavbi A. trg 6, 7 in 8, X. s številko X-1280, - pod točko II/1 je odločilo, da so udeleženci postopka dolžni skupne stroške v znesku 1.200,38 povrniti na račun upravnika, ter nato določno navedlo kateri udeleženci so dolžni plačati in kolikšne zneske, - v točki II/2 pa je odločilo, da vsak udeleženec sam krije svoje stroške postopka.

2. Predlagateljica je s pritožbo izpodbijala odločitev v točki I/2 izreka, to je v delu, ko je sodišče zavrnilo predlog v delu, da se tudi nepremičnina katastrska občina X. parcela 2224/1 ugotovi kot pripadajoče zemljišče k stavbi A. trg 6, 7 in 8 X. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in predlagala ugoditev pritožbi tako, da tudi za to nepremičnino ugotovi, da je pripadajoče zemljišče k predmetni stavbi in da tudi ta pripada v solastniških deležih iz predhodnega dela točke I. izreka sklepa vsakokratnim etažnim lastnikom predmetne stavbe. Navajala je, da je razlogovanje sodišča v točki 48 razlogov sklepa protispisno, ker obstoji nasprotje med tem, kar se v razlogih sklepa navaja o tem, kakšne so bile navedbe predlagateljice in med dejanskimi navedba te, ko sodišče razloguje, da naj bi ta ne zatrjevala za kakšne namene in redno rabo naj bi ta parcela služila in da naj ne bi zatrjevala, da se tudi ta parcela za potrebe redne rabe stavbe redno uporablja. Predlagateljica je že v prvi vlogi, to je v predlogu v tretjem odstavku točke I. navedb kot pripadajoče zemljišče k predmetni stavbi izrecno navedla tudi nepremičnino parcelo 2224/1 ter nato v četrtem odstavku točke I. navedb tudi glede te parcele izrecno navedla, v čem je vsebina njene redne rabe. Predlagateljica nato v pritožbo povzema navedbe iz navedenih vlog. Navaja tudi, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, ko sodišče zaključuje, da se ta parcela ne uporablja za redno rabo predmetne stavbe in očitno napačno zaključi, da naj bi predlagateljica dejstva redne rabe te za uporabo predmetne stavbe ne izkazala. Sodišče je prezrlo na kakšen način je tudi samo prišlo do predmetne stavbe, ko je opravljalo ogled. Do stavbe in nato vhoda - podvoza, ki vodi skozi pritličje predmetne stavbe in naprej na notranje dvorišča stavbe je prišlo tako, da je z javnega dobra parcela 2224/2 in parcela 2220/2 k. o. X. (pločnik in glavna cesta) najprej prečkalo prav predmetno parcelo 2224/1, da je prišlo do stavbe in notranjega dvorišča te. S pločnika in z javne ceste na parc. št. 2224/2 in 2220/2 k. o. X. se najprej zapelje preko predmetne parcele 2224/1, ki je v zemljiški knjigi napačno vpisana kot lastnina Ž. d.o.o., saj kot dostopna površina stavbe predstavlja njeno pripadajoče zemljišče. Iz v spis že predloženih dokazov - mapne kopije ter javno dostopnega prikaza Google street view je razvidno, da sta avtomobilski uvoz v to stavbo in tudi peš vhod vanjo, to je glavni sprednji vhod A. trg 8, ki je eden od treh sprednjih vhodov v predmetno stavbo, z javnega dobra parcel 2224/2 in 2220/2 locirana tako, da z javnega dobra ni mogoče priti do njih, če se ne prečka obravnavane parcele 2224/1. Enostavno ni res, da bi šlo zgolj za cvetlično gredo ob stavbi, pač pa gre za dostopne - komunikacijske površine do stavbe. Cvetlična greda ob stavbi pa ni nič drugega kot zelena površina, ki pripada predmetni stavbi, saj bi sicer to stavbo od javnega dobra ločeval vmesni pas tuje lastnine, za kar ni nobene podlage, saj je tudi to zemljišče del gradbene parcele predmetne stavbe. Sodišče je prezrlo, da ta cvetlična greda ni javno dobro, pač pa sestavni del stavbe, ki se konča šele ob meji z javnim dobrom, kot je to pravilno ugotovila izvedenka. Za redno rabo predmetne stavbe je navedena parcela potrebna in se tudi ves čas uporablja za potrebe te stavbe, do parcel iz predhodnega dela točke I. izreka sklepa sploh ni mogoče priti na drug način. Tudi ugotovitev izvedenke, da stavba meji na javno dobro, narekuje ugoditev tej pritožbi. Zemljiškoknjižni lastnik te parcele je nezakonito vpisan, ta mu glede na pravno ureditev nikakor ne pripada, lahko kadarkoli prepreči etažnim lastnikom dostop do stavbe in s tem uporabo predmetne stavbe, zato je materialno pravo napačno uporabljeno, ko sodišče razloguje, da naj bi parcela 2224/1 ne predstavljala pripadajočega zemljišča k predmetni stavbi.

3. Prvi nasprotni udeleženec je s pritožbo izpodbijal sklep sodišča prve stopnje z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotna uporaba materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP), in sicer je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe 43. člena ZVEtL-1 ter zmotno ugotovilo dejansko stanje. V nadaljevanju povzema zaključek sodišča prve stopnje in navaja, da je predlogu predlagateljice vseskozi nasprotoval, nato pa pojasnjuje rabo kriterijev po 43. členu ZVEtL-1. Navaja, da je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da je celotno dvorišče funkcionalno za potrebe stavbe na naslovih A. trg 6, 7 in 8 glede na navedeno materialno pravno podlago in pisno mnenje izvedenke. Prvi nasprotni udeleženec je kot lastnik vseh s predlogom zajetih parcel, ki so nastale z delitvijo parcele 2227 nasprotoval predlogu kot pravni naslednik Ž. d.o.o. Dvorišče so v času pridobitve uporabljali delavci Ž. d.o.o. in uporabniki poslovnih prostorov in ne stanovalci A. trga, saj se stanovanja takrat niso prodajala. Tudi danes dvorišče uporabljajo najrazličnejši uporabniki, vključno z osebami, ki so nasledile uporabo garaž. Nasprotni udeleženec vztraja, da pripadajoče zemljišče ne more predstavljati celotne površine nekdanje parcele 2227, ampak del, ki ob pravilni uporabi določb 43. člena ZVEtL-1 predstavlja samo zemljišče, kot so dostopne poti, dovozi, parkirni prostori, prostori za smetnjake, prostori za igro in počitek, zelenico, upoštevaje preteklo redno rabo celotnega zemljišča in merila in pogoje s prostorskih aktov, ki so veljali ob izgradnji stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Pozidanega dela dvorišča (garaž) stanovalci niso nikoli uporabljali, to je pokazal dokazni postopek, dvorišče pa je bilo na razpolago tudi drugim uporabnikom. Za potrebe stanovalcev kot dostopna pot, parkirišča, prostor za smetnjake, lahko predstavlja le del prej parcele 2227, saj dvorišče obsega 1833 m2, garaže 545 m2 in travnik 123 m2. Zato upoštevaje preteklo rabo in dobrovernost nasprotnega udeleženca celotno dvorišče ne more pripadati etažnim lastnikom stavbe na naslovu A. trg 6, 7 in 8. Izvedenka ugotavlja, da parcela 2227/11 predstavlja dostop in dovoz do vhodov v stavbo in do asfaltiranih parkirnih mest tik ob fasadi stavbe, parcela 2227/12 predstavlja dostop in dovoz do vhodov v stavbo in deloma tlakovano površino tik ob fasadi stavbe, na kateri so bila ob ogledu parkirana vozila. Parcela 2227/10 predstavlja dostop in dovoz do vhodov v stavbo in deloma tlakovano površino ob fasadi stavbe s parkiranimi vozili in tudi dostop do garaž na parcelah 2227/16 do 2227/51. Preko te parcele se stavba in garažni nizi priključujejo na javno cestno omrežje ob zavoju v dostop do javne ceste se nahaja prostor za odpadke, iz zapisa ogleda izvedenke jasno izhaja, da zemljišča, kjer se nahajajo garaže uporabnikov, ki niso etažni lastniki, ni pripadajoče zemljišče k stavbi, da se je namenska vezanost garažnih nizov proti koncu družbene lastnine spremenila in so parcele prenehale predstavljati zemljišče za neposredno redno rabo predmetne stavbe. Zaslišane priče (garažisti) so jasno izpovedale, da so bili lastniki garaž tisti, ki so vzdrževali dovozne poti, čistili, posipali, sofinancirali postavitev zapornice na dvorišče in ne stanovalci ... trga, da pretekla raba zemljišča pod garažami nikoli ni bila namenjena potrebam stanovanjske stavbe, kar so vedeli tudi sami stanovalci. Predniki uporabnikov garaž so bili delavci Ž. d.o.o. in drugi nasledniki, ki niso bili etažni lastniki stavbe. Pretekla raba dvorišča (garaž) s strani drugih udeležencev, bivši zaposleni Ž. d.o.o. in drugi, ki niso etažni lastniki stavbe ter uporaba le dela spornega zemljišča, ki je neposredno namenjeno in potrebno za redno rabo stavbe, potrjuje dobrovernost nasprotnega udeleženca glede pridobitve lastništva na tem zemljišču. Sodišče zmotno ugotavlja, da je bilo nasprotnemu udeležencu lahko jasno, da naj bi celotno dvorišče pripadalo k stavbi. Nasprotni udeleženec je pristopil k parcelaciji in uporabnikom, ki so mu predložili tudi soglasja predhodnice za uporabo in iz katerih izhaja, da je lastnica prednica in pridobivajo samo pravico do uporabe, kasneje tudi odrekel soglasje za uporabo. Sodišče z izdanim sklepom nedopustno širi pojem pripadajočega zemljišča in s tem negira preteklo rabo ter pravice dobrovernega pridobitelja - nasprotnega udeleženca. Nujno je ločiti med pravicami etažnih lastnikov na spornem zemljišču v smislu potrebnega funkcionalnega zemljišča za potrebe stavbe in zemljišča, katerega pretekla raba in način pridobitve pravice nasprotnega udeleženca temu odločno nasprotujeta. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Sedmi in osmi udeleženec sta s pritožbo izpodbijala sklep sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP ter predlagala spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlog predlagateljice zavrne. V nadaljevanju pritožba povzema ugotovitve sodišča prve stopnje in nasprotuje stališču sodišča prve stopnje. Navaja, da je potrebno presoditi in ugotoviti, katero zemljišče je bilo neposredno namenjeno redni rabi stavbe, to je dejansko vprašanje. Nadalje je potrebno ugotoviti ali je lastnik stavbe na njem pridobil lastninsko pravico in jo obdržal do trenutka zaključka glavne obravnave. Sodišče mora dosledno in natančno podati dokazno oceno izvedenskega mnenja in mora presoditi vse relevantne okoliščine in se do njih opredeliti. Meni, da je potrebno stanje zemljišča in njegovo redno rabo presojati v času, ko je nepremičnina bila v lasti oziroma uporabi Ž. d.o.o., da je opredeljevanje redne rabe na podlagi predpisov, aktov in dokumentov izpred dobe družbene lastnine v tem primeru brezpredmetno. Pravilno bi bilo, da bi sodišče dejansko stanje ugotavljalo na podlagi izpovedi prič in upoštevanju dejstva, da so se garaže na obravnavani nepremičnini zgradile že v letu 1965, oziroma 1966 in so od takrat naprej v uporabi oseb, ki so jih postavile, oziroma oseb, ki so te garaže kupile. Bile so postavljene s strani delavcev Ž. d.o.o., ki so jih tudi uporabljali, kasneje pa so jih prodali drugim. Obravnavano zemljišče nikoli ni bilo v izključni uporabi lastnikov stavbe, gradnja se je izvajala z dovoljenjem Ž. d.o.o., gradili so jih zaposleni v tem podjetju in ne Ž. d.o.o. Le dva od delavcev sta v stavbi tudi dejansko prebivala, vsi ostali pa niso. Garažo in okolico so vzdrževali in urejali garažisti. Stanovalci zemljišča tudi niso vzdrževali, kar so izpovedale priče, temveč je bilo v pristojnosti lastnikov garaž. Parcela 2227, ki je obstajala pred sedanjo parcelacijo, je bila popolnoma samostojna in ločena parcela od parcele 2226, na kateri stoji stavba. V času izgradnje je res obstajala ena skupna parcela označena s parc. št. 2227, kasnejša ločitev parcel je bila posledica njune drugačne rabe in funkcionalne nepovezanosti s stavbo. Najmanj od časa zgraditve garaž stanovalci dejansko niso mogli uporabljati zemljišča, na katerem so stale garaže. Zgrešena je navedba sodišča, da je iz pogodbe z dne 20. 3. 1970 ter pogodbe z dne 14. 3. 1986 razvidno, da je predmet prodaje bil posamezni del stavbe in prenos uporabe zemljišča, da je dejansko nastala etažna lastnina. O obstoju etažne lastnine ne moremo govoriti, ta v času, na katerega se nanašata pogodbi, še ni bila vzpostavljena, niti ta institut ni obstajal. Tako je zmoten zaključek sodišča, da je z nakupom posameznih delov v letu 1970 in 1986 po samem zakonu kupec pridobil tudi pravico do uporabe zemljišča. Sodišče je zanemarilo dejstvo, da so pred temi nakupi na obravnavanem območju že stale garaže, ki niso bile namenjene in potrebne za redno rabo stavbe, uporabljali so jih zaposleni v Ž. d.o.o. Zmotno in nepopolno je ugotovilo tudi dejansko stanje in zmotno presojalo izpovedi prič, ko navaja, da iz njihove izpovedi izhaja, da so obravnavana zemljišča izključno služila kot dostopne in dovozne poti do zelenice in prostor za počitek, igro, kasneje pa tudi za parkiranje. Tega iz izpovedi prič ni mogoče razbrati, saj so vse skladno izpovedale, da so garaže in poti med njimi bile vselej uporabljene s strani drugih oseb in ne stanovalcev stavbe. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pavšalen je zaključek, da je v obdobju družbene lastnine Ž. d.o.o. obravnavana zemljišča uporabljala za svoje potrebe, oziroma potrebe stanovanj svojih delavcev. Bistveno je, da so garaže postavili delavci Ž. d.o.o. in ne Ž. d.o.o. sama, zato so imeli njeno dovoljenje, ti delavci niso v pretežnem delu stanovali v stavbi in obravnavano območje ni bilo namenjeno stanovanjem v tej stavbi, ampak izključno za potrebe drugih oseb, tako da obstaja nasprotje med odločilnimi dejstvi in med razlogi sodbe, ter je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Garaže na spornem zemljišču so uporabljali tudi tisti, ki niso bili stanovalci stavbe in s tem, ko ni nasprotovala prodaji garaž Ž. d.o.o., osebam, ki niso bili stanovalci stanovanjske stavbe, je pokazala, da se zemljišče pod na novo zgrajenimi stavbami – garažami ne potrebuje za uporabo te stavbe. Z izgradnjo novih stavb na zemljišču, za katere je bilo ugotovljeno, da imajo uporabno dovoljenje, se je namembnost spornega zemljišča v soglasju z imetnikom uporabe družbene lastnine spremenila. Zmotna je ugotovitev sodišča, da lahko etažni lastniki do stavbe pripeljejo svoja vozila le preko poti na dvorišču. Vsa vzhodna stran stavbe leži ob cesti, južni del stavbe je ob trgu, na katerega se je mogoče pripeljati z vozili. Tudi do tega trga se je mogoče pripeljati z vozili, je pa res, da neposredno ob zunanjem delu stavbe ni dovoljeno parkirati zaradi prometnega režima. Če je razumeti odločbo sodišča prve stopnje tako, da se dostopa do vhodov v stavbo le preko dvorišča, je tudi v tem delu dejansko stanje zmotno ugotovljeno, saj je dostop do stavbe mogoč tako z zunanje strani stavbe kot tudi z dvorišča. Zemljišče pod garažami in garaže etažnim lastnikom stavbe ne onemogočajo normalne uporabe stavbe na način, kot so jo uporabljali več kot zadnjih 50 let, še vedno lahko na dvorišču parkirajo svoja vozila, še vedno lahko imajo na dvorišču smetnjake. Ne drži zaključek sodišča, da dvorišče širši in javni uporabi ni bilo namenjeno, na dvorišču so parkirali tudi zaposleni v drugi stavbi, v stavbi P. in tudi drugi obiskovalci centra X. Zazidalni načrt S., ki je notranji kare predvidel kot skupen nedeljiv kare brez zidov med posameznimi dvorišči, pa ni bil nikoli izveden. Zaključek sodišča, da je bilo kupcem garaž znano, da so stale na zemljišču v družbeni lastnini, nima prave pravne teže. V tistem času je bilo praktično vse zemljišče v družbeni lasti, običajno se je lastnina prenašala na tak način, dokaz v zvezi s tem sta predložila udeleženca, iz listin pristojne davčne uprave je razvidno, da taki prenosi lastninske pravice niso bili nič neobičajnega in da so morali lastniki garaž plačevati davščine za garaže. Kot lastnike je lastnike garaž obravnavala tudi pristojna geodetska uprava, kar je razvidno iz priloženih izpisov iz katastra. Sodišče ni tehtalo navedb in dokazov udeležencev, niti ni dokazno ocenilo prič udeležencev in njihove izpovedbe, temveč je sledilo navedbam predlagatelja, ki ni ponudil nobenega dokaza. V nasprotju z izvedenimi dokazi je sodišče zapisalo, da tudi, če je katero od garaž dobil v uporabo zaposleni v Ž., ki ni bil stanovalec, to ne pomeni odločilne spremembe rabe dvorišča kot celote. Garaže v uporabo niso dobili ne stanovalci ne zaposleni. Garažo so si prvotni lastniki garaž zgradili sami, kasneje pa so ti le-te prosto prodajali na trgu, Ž. temu nikoli ni nasprotovala. S tem je podana kršitev določb ZPP, takšen zaključek sodišča pa je tudi v nasprotju s podanim izvedeniškim mnenjem. Iz ugotovitev izvedenke izhaja, da naj bi se namenska vezanost proti koncu družbene lastnine začela spreminjati, saj naj ne bi bile zgrajene garaže več namensko vezane na predmetno stavbo, meni, da 36 garaž ne predstavlja zemljišča za neposredno redno rabo predmetne stavbe. Glede na mnenje izvedenke pripadajoče zemljišče ne predstavljajo parcele od 2227/16 do 2227/51. Garaže so se uporabljale izključno za namene delavcev, ki pa niso stanovali v stavbi. Zaključek sodišča, da se je stavba delno uporabljala za poslovne namene in je tam parkiral tudi komercialni direktor, ne utemeljuje dejstva, da se je obravnavano zemljišče uporabljajo za namena stavbe. Garaže so bile zgrajene legalno ob dovoljenju Ž. d.o.o. in ne predstavljajo črne gradnje, ni jih bilo potrebno legalizirati, imajo tudi uporabno dovoljenje. Sodišče se do teh navedb udeležencev sploh ni izreklo, citirana listina in navedbe v zvezi s tem predstavljajo ključna dejstva predmetnega postopka, povezana s pravnim vidikom sprejete odločitve. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Predložene pogodbe predstavljajo veljaven pravni temelj za pridobitev lastninske pravice na spornih garažah, glede na kriterije iz 43. člena ZVEtL-1 ta zemljišča ne predstavljajo pripadajočega zemljišča k stavbi, sodna praksa zastopa stališče, da je pri določitvi funkcionalnega zemljišča potreben restriktivni pristop, v vsakem primeru posebej je treba ugotoviti, kdo je dejansko imel pravico uporabe na spornih nepremičninah. Sodišče ni obrazložilo svojega zaključka, da udeleženca nista pridobila lastninske pravice po prenehanju družbene lastnine, s tem je tudi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ni se opredelilo do ključnega razloga iz danega sklepa. V nasprotju z uradno listino Upravne enote X. sodišče zaključuje, da so bile garaže do leta 2017 črna gradnja in da je bila njihova gradnja kasneje legalizirana. Upravni organ je le ugotovil, da imajo garaže uporabno dovoljenje, s tem dokumentom je dokazano, da pri garažah ne gre za črno gradnjo, s takšnim zaključkom sodišča je odločba obremenjena s kršitvijo določb pravdnega postopka, razlogi so v nasprotju z listino v spisu. Kot pripadajoče zemljišče stavbe udeleženca razumeta le pas okoli te stavbe, ki se nahaja okrog nje in predstavlja zemljišče na parceli 2226. Mestna občina X. je izrecno navedla, da je to zemljišče namenjeno splošni in širši uporabi, to je sodišče enostavno obšlo in se postavilo na stališče, da se to ni realiziralo. Sodišče je na podlagi izpovedb prič ugotavljalo redno rabo zemljišča, vendar tega ni dokazno ovrednotilo, priče udeležencev je spregledalo in njihovih izjav ni upoštevalo, gre za bistveno kršitev določb postopka. Sodišče ni upoštevalo prostorskega akta Mestne občine X., da je to zemljišče v splošni rabi in ne v uporabi stavbe, predlagatelj ni navajal pretekle redne rabe celotnega zemljišča, ni navajal pretekle redne rabe zemljišča pod garažami za namen uporabe stanovanjske stavbe. Napačni so zaključki sodišča, da lastniki garaž niso pridobili lastninske pravice na zemljišču pod garažami, če bi takšna odločba vzdržala v veljavi, bi to pomenilo kršitev človekovih pravic do zasebne lastnine in dedovanja, zajamčenih z Ustavo RS.

5. Predlagateljica je odgovorila na pritožbi prvega nasprotnega udeleženca in sedmega ter osmega udeleženca, prerekala je njune trditve in predlagala zavrnitev obeh pritožb. 6. Prvi nasprotni udeleženec je odgovoril na pritožbi predlagateljice in sedmega ter osmega udeleženca. Prereka pritožbene navedbe predlagateljice glede zavrnilnega dela sklepa sodišča prve stopnje. Navaja, da parcela 2224/1 predstavlja pretežno cvetlično gredo ob stavbi na vzhodni strani stene stavbe, ne predstavlja njenega dvorišča, da gre za zemljišče, ki pripada k stavbi in se preko njega dostopa z javnega dobra do peš vhoda v sprednji del stavbe A. trg 8 in z vozili do dvorišča na notranjem delu stavbe, so nova pritožbena navajanja predlagateljice. Cvetlična greda, ki naj bi predstavljala zunanjo ureditev objekta, ne more biti pogoj za določitev te parcele kot pripadajočega zemljišča k stavbi. Pritrjuje sedmemu in osmemu udeležencu, da je potrebno stanje presojati z vidika dejanske redne rabe za potrebe stavbe, ne strinja pa se z njunima trditvama, da naj bi pogodbe o dovoljeni uporabi in razne druge pogodbe, ki so jih uporabniki garaž sklepali med sabo, predstavljale veljaven temelj za pridobitev lastninske pravice na zemljišču pod garažami. Zemljiškoknjižno stanje in lastništvo je jasno, uporabniki garaž so imeli do poziva za odstranitev garaž s strani prvega nasprotnega udeleženca soglasje za njihovo uporabo.

7. Prvi udeleženec je v odgovoru na pritožbo sedmega in osmega udeleženca prerekal njune pritožbene trditve kot zmotne in neutemeljene. Prerekal je njune trditve, da bi tretje osebe z uporabo garaž, ki hkrati niso bile lastnice posameznih delov stavbe, pridobile lastninsko pravico na delu zemljišča pod garažami. Tudi ne držijo pritožbene navedbe obeh udeležencev, da garaže niso bile v uporabi stanovalcev, razen gospoda G., izvedenka je v pisnem mnenju in dodatnem zaslišanju pojasnila, da parcele od št. 2227/16 do 2227/51 ne bi predstavljale pripadajočega zemljišča stavbi le, če bi bilo ob ugotavljanju redne pretekle rabe zemljišča ugotovljeno, da se je namenska vezanost garažnih nizov proti koncu obdobja družbene lastnine spremenila in da te niso več služile neposredni redni rabi. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka sodišče prve stopnje ni ugotovilo takšne spremembe. Pravilen in utemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo celotno zemljišče s parcelno številko 2227 ves čas v uporabi stanovalcev, oziroma uporabnikov stavbe in s tem torej namenjeno za redno rabo stavbe.

Odgovoril je tudi na pritožbo prvega nasprotnega udeleženca, prerekal je njegove pritožbene trditve.

**O utemeljenosti pritožbe predlagateljice**

8. Pritožbeno sodišče sprejema pritožbeno trditev, da je predlagateljica že v predlogu zatrjevala namen in redno rabo zemljišča parc. št. 2224/1 k. o. X. (v nadaljevanju parcela 2224/1). Iz podatkov v spisu izhaja, da je navedla v predlogu parcele 2227/10, 2227/11, 2227/12, 2227/13 in 2224/1 ter trdila, da vse te navedene parcele v naravi predstavljajo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake in so vseskozi v preteklosti, v prejšnjem družbeno lastniškem sistemu, ves čas doslej in še sedaj ta zemljišča uporabljali kot pripadajoče zemljišče stavbi na opisan način, da so preko teh parcel dostopali do vseh sprednjih in zadnjih vhodov v stavbo.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je prvi nasprotni udeleženec v odgovoru na predlog navajal, da ni lastnik parcele 2224/1 in da ne drži, da tudi parcele 2224/1 in 2227/10 do 2227/51 predstavljajo funkcionalno zemljišče stavbe, stoječe na parceli 2226 ter še, da parcela 2224/1 ni nastala iz prej enotne parcele 2227. V pripravljalni vlogi z dne 26. 6. 2017 je predlagateljica (list. št. 103-112) nasprotovala trditvam prvega nasprotnega udeleženca glede parcele 2224/1 in izrecno trdila, da je ta parcela nastala iz nekdanje parcele 2227 ter da prav tako predstavlja funkcionalno zemljišče k stavbi, za dokaz pravilnosti te trditve je predložila listine v prilogi A29. V nadaljnjih podanih trditvah, kot izhaja iz podatkov v spisu (pripravljalnih vlog in zapisnikov o narokih), prvi nasprotni udeleženec ni nasprotoval takim trditvam predlagateljice in torej ni prerekal njenih trditev glede uporabe parcele 2224/1. Prav tako v navedeni vlogi in nadaljnjih ni nasprotoval predlogu predlagateljice glede parcel 2227/3, 2227/11, 2227/12, 2227/13, 2227/14 in 2227/15, v vseh nadaljnjih svojih vlogah in trditvah je nasprotoval predlogu predlagateljice le glede parcel 2227/16 do 2227/51, kakor izpodbija odločitev sodišča prve stopnje le glede teh tudi s pritožbo, kar je razvidno iz zgoraj povzetih pritožbenih trditev prvega nasprotnega udeleženca. Preostali nasprotni udeleženci in udeleženci tega postopka pa nikoli niso prerekali trditev predlagateljice glede parcele 2224/1 in niso nasprotovali njenemu predlogu, da se tudi ta parcela določi kot zemljišče za redno rabo stavbe.

Tako se pokaže, da med udeleženci ni bila prerekana trditev predlagateljice, da parcela 2224/1 predstavlja zemljišče za redno rabo stavbe.

V točki 48. obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zapisalo, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da med letoma 1886 in 1888 zgrajena stavba na jugu in vzhodu meji na javno površino. Parcela 2224/1 je v naravi pretežno cvetlična greda, nahaja se ob stavbi na vzhodni strani stene stavbe in meji na javne površine ter ne predstavlja (notranjega) dvorišča stavbe.

Po povzetih ugotovitvah sodišča prve stopnje se torej med stavbo in površino v javni rabi parcela 2224/2 (pločnik) nahaja parcela 2224/1, ki ni v javni rabi, temveč je na njej vpisana lastninska pravica v korist (neobstoječega pravnega subjekta) pravnega prednika prvega nasprotnega udeleženca - Ž. d.o.o. Dokazne listine v prilogah: izris parcele (A41), fotografiji (A42) vzhodnega trakta oziroma vzhodnega dela stavbe, ki prikazujeta uvoz - dostopno pot na (notranje) dvorišče in vhod (tretji) v stavbo (A. trg 8) in prikaz parcele (C25) potrjujejo neprerekane trditve predlagateljice in njene pritožbene trditve, da preko parcele 2224/1 uporabniki stavbe z javne površine (cesta parc. št 2220/2 in pločnik parc. št. 2224/2) dostopajo po podvozu na skrajnem severovzhodnem delu stavbe na (notranje) dvorišče in v stavbo pri (tretjem) vhodu na vzhodnem delu stavbe.

Pritožbeno sodišče je lahko pravilno ugotovilo dejansko stanje na podlagi dokazne ocene zgoraj navedenih dokaznih listin brez izvedbe glavne obravnave na podlagi določbe prvega odstavka 355. člena in tretje alineje 358. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

9. Glede na zgoraj obrazloženo je presodilo, da je sodišče prve stopnje glede parcele 2224/1 zmotno ugotovilo dejansko stanje in je delno zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbo 2. in 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, ko ni ugotovilo, da to zemljišče v razmerju do stavbe predstavlja preteklo rabo in sedanjo rabo, da uporabniki stavbe vstopajo v stavbo pri vhodu na njeni vzhodni strani in vstopajo ter vozijo na njeno pripadajoče zemljišče na notranjem dvorišču. Ob obrazloženem je pritožbi predlagateljice prit0žbeno sodišče ugodilo in izpodbijano odločitev v točki I/2 izreka sklepa sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka točke I. tega sklepa (1. in 2. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in v zvezi s 37. členom ZNP).

10. Glede na zgoraj obrazloženo so neutemeljene trditve prvega nasprotnega udeleženca v njegovem odgovoru na pritožbo predlagateljice, da so pritožbene navedbe nedovoljena pritožbena novota in tudi, da sicer niso utemeljene, saj zgoraj povzeti dokazi potrjujejo resničnost trditev predlagateljice, da preko parcele 2224/1 poteka dovoz na notranje dvorišče stavbe in dostop do vhoda v stavbo na vzhodni strani (A. trg 8).

**O utemeljenosti pritožbe prvega nasprotnega udeleženca**

11. Iz izpodbijanega sklepa izhajajo ugotovitve: - da upravni organ odločbe o funkcionalnem zemljišču ali odločbe o gradbeni parceli k stavbi ni izdal, - da je bila stavba načrtovana in zgrajena okoli leta 1888 na podlagi izdelanih celostnih načrtov stavbe, načrtov notranje razporeditve, posameznih etaž in ostrešja, izrisa fasad ter z načrtom umestitve stavbe v njej namenjeno zemljišče, torej na podlagi verodostojne uradne dokumentacije, primerljive z današnjim upravnim dovoljenjem za gradnjo, kar je potrdilo tudi izvedensko mnenje, - da načrt situacije jasno in nedvomno določa, da je bilo k stavbi načrtovano in predvideno za njeno redno rabo celotno obravnavano območje, to je območje severno in zahodno od dvoriščnih sten zgradbe do zidu, ki to območje še danes razmejuje od preostalih okoliških stavb in dvorišč, - načrtovani in gradbeno izvedeni so bili trije simetrično postavljeni vhodi v stavbo z njene prednje strani kot tudi dvoriščne strani, skozi tri vhode z dvoriščne strani se je vstopalo preko zemljišča na zadnji strani stavbe, dostop na dvorišče stavbe in dostop v stavbo skozi zadnje vhode je mogoč, načrtovan in zgrajen samo skozi stavbo v pritličju, - parcela 227 je predstavljala celotno predmetno območje, obravnavano v tem postopku, na njej je stala stavba, preostali del je bilo dvorišče, ki je obsegalo v tem postopku obravnavano območje, stavbi je bila namenjena cela parcela 227, - na obravnavano območje se tudi sedaj dostopa z ulice skozi podhod pod stavbo, kot se je v preteklosti, vseskozi se uporablja dostop na dvorišče kot je bil načrtovan in izveden, - dvorišče je na severu in zahodu omejeno z zidom od izgradnje stavbe dalje in tudi v povojnem času družbene lastnine je celotno dvorišče, to je obravnavano zemljišče, predstavljajo dostopne poti, dovoze, parkirne (nepokrite ali pokrite) prostore, prostor za smetnjake, za igro, počitek, zelenico, vrtove, - dvorišče so uporabniki oziroma stanovalci stavbe skladno z njegovim namenom uporabljali ves čas v celoti in ga urejali, zlasti v povojnem obdobju družbene lastnine, etažni lastniki, stanovalci in uporabniki poslovnih prostorov pa še danes preko poti na dvorišču pripeljejo vozila, parkirajo, dostopajo do vhodov v stavbo z zadnje strani, imajo smetnjake, - namenska vezanost takratne parcele 227 se v naravi ni spremenila, dvorišče je v naravi še vedno v celoti ograjeno, ker v času družbene lastnine sprejet Zazidalni načrt S., ki je notranji kare predvidel kot skupen nedeljiv kare brez zidov med posameznimi dvorišči in izgradnjo garažne hiše, nikoli ni bil izveden, - dvorišče širši in javni uporabi ni bilo in ni namenjeno, - današnja parcela 2227/10 predstavlja delno utrjeno dostopno pot preko dvorišča do vseh zadnjih vhodov v stavbo in na dvorišču stoječih garaž, to zemljišče se je za namen dostopa uporabljalo vseskozi, sedaj se delno na tej parceli tudi parkira, - parceli 2227/11 in 2227/12 predstavljata asfaltirano površino ob severni dvoriščni fasadi stavbe, namenjeni sta uporabi za dostop do stavbe in za parkiranje uporabnikov stavbe, v tem delu ima večino svojih prostorov banka, - parcela 2227/13 je večja neasfaltirana delno zazelenjena in delno utrjena površina v osrednjem jugovzhodnem delu dvorišča, ki se v pretežni meri uporablja za parkiranje etažnih lastnikov, oziroma uporabnikov stavbe, v naravi so še vidni robniki bivšega peskovnika in igrišča na makadamskem in zazelenjenem delu, na jugovzhodnem vogalu pa raste drevje v višini stavbe, je v dejanski uporabi etažnih lastnikov, oziroma uporabnikov stavbe, - na parceli 2227/15 v zavoju dostopne poti se nahajajo zabojniki za smeti, - parcela 2227/3 je ozek pas zemljišča neposredno ob celotni zahodni in severni fasadi (dolžini) stavbe, - preostale parcele (od 2227/16 do 2227/51 – 36 parcel) v naravi predstavljajo zemljišče pod lesenimi ali zidanimi garažami s prostorom pred vstopom vanje, - trije nizi garaž na dvorišču so bili postavljeni v 60 letih prejšnjega stoletja, postavila jih je Ž. d.o.o., postavljene so bile za delavce Ž. d.o.o. in stanovalce v stavbi, v stavbi je imela Ž. d.o.o. poslovne prostore, - ob dostopu z ulice levo od dostopne poti so bile postavljene garaže za direktorja, komercialnega direktorja, oziroma za delavce, ki niso stanovali v stavbi, garaže so uporabljali in v njih parkirali tudi stanovalci stavbe, - z odseljevanjem stanovalcev (in delavcev) so se garaže prodajale in predajale v uporabo drugim osebam, ki niso bili niti delavci Ž. d.o.o. niti etažni lastniki niti stanovalci stavbe, od teh so garaže okoli leta 1980 pridobili oče sedmega udeleženca in oče osmega udeleženca, B. B. je garažo pridobil od C., ki je stanoval v stavbi (vhod A. trg 6), uporabniki garaž so občasno poskrbeli za ureditev dostopne poti na dvorišče in do garaž, - parcela 2227 (stavbišče, stavbe z garažami in drvarnicami, dvorišče, travnik) je bila družbena lastnina, pravico uporabe je imela Ž. d.o.o., - Ž. d.o.o. je z J. banko sklenila pogodbo z dne 20. 3. 1970, predmet prodaje oziroma nakupa je bil točno opredeljen posamezni del stavbe – stanovanje desno od vhodnega stopnišča s hišno številko B. trg 7 (sedaj A. trg 7) in je predstavljalo delež 1/25 parcele 2226 (stavbišče – stavba), s pogodbo je bil izrecno dovoljen prenos pravice uporabe zemljišča, - Ž. d.o.o. je 14. 3. 1986 sklenila kupoprodajno pogodbo z C. banko, predmet pogodbe je bil določno opredeljen del stavbe na vhodu s hišno številko B. trg 6 (sedaj A. trg 6), in sicer poslovne površine 1637,1 m2 ter kletni prostor v izmeri 350,80 m2, vse opredeljeno v deležu 12/25 nepremičnine parc. št. 2226, torej so že pred vzpostavitvijo etažne lastnine na stavbi bili v zemljiški knjigi vpisani nekateri kot solastniki idealnih solastniških deležev nepremičnine, s pridobljeno (so)lastninsko pravico na stavbi, oziroma njenih delih so pridobili tudi pravico uporabe zemljišča po zakonu, - kasneje so z nakupi posameznih delov stavbe v etažni lastnini tudi drugi etažni lastniki pridobili pravico uporabe zemljišča, namenjenega za redno rabo stavbe, - stavbo je Ž. d.o.o. uporabljala delno v poslovne namene, v njej so stanovali tudi njeni delavci, razen v letu 1970 odsvojenem delu, v 60. letih (prejšnjega stoletja) je Ž. d.o.o. na dvorišču na svoje stroške za svoje delavce in stanovalce stavbe že postavljala garaže, ne istočasno, nekatere so bile lesene, druge zidane, postavljene so bile na zemljišču v družbeni lastnini, uporabljali so jih uporabniki stavbe in v centru mesta stanujoči delavci Ž d.o.o., z odseljevanjem stanovalcev so garaže pridobivali tudi drugi uporabniki, tako so garaže pridobili udeleženci, iz listin v spisu - kupnih pogodb izhaja, da garaže stojijo na zemljišču v družbeni lastnini, da so na predmetnem dvorišču, to je bilo kupcem znano, za uporabnike garaž lastninska pravica na teh nepremičninah ni izkazana, dejstvo, da je bilo zemljišče družbena lastnina, izključuje pridobitev lastninske pravice, te niso pridobili, - imetnica uporabe parcele 2227 in 2224/1 Ž. d.o.o. je prenehala obstajati leta 1991, na podlagi določb ZLNDL je prenehala obstajati družbena lastnina pri parcelnih številkah 2227 in 2224/1 je bila vpisana lastninska pravica v korist pravnega prednika prvega nasprotnega udeleženca Ž. d.o.o. (na podlagi Pogodbe o razdružitvi skupnih nepremičnin), z dnem 18. 6. 2004 pa je bila Ž. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k prvemu nasprotnemu udeležencu kot prevzemniku družbe, - med letoma 1991 in 1993 so bila po Stanovanjskem zakonu (SZ) prodana nekatera stanovanja v stavbi, ko je družbena lastnina prenehala obstajati, je bila pri parceli 2227 in 2224/1 vpisana lastninska pravica na pravnega prednika prvega nasprotnega udeleženca, - prvi nasprotni udeleženec je moral vedeti, da je šlo za funkcionalno zemljišče stavbe, ki je pripadalo stavbi in vsakokratnim lastnikom delov stavbe, kot skupni del stavbe ni moglo biti v samostojnem pravnem prometu, pred koncem družbene lastnine 25. 7. 1997 je bila stavba v dejanski etažni lastnini, njeni posamezni deli pa v lastništvu različnih pravnih in fizičnih oseb, etažni lastniki, stanovalci in zaposleni v poslovnih prostorih stavbe pa so pripadajoče zemljišče stavbe redno tudi uporabljali.

- v času okrog leta 1899 izdelane geodetske podlage mesta X. je bila stavba že zgrajena in je stala na enotni parceli 227, ta je obsega zemljišče pod stavbo in celoten dvoriščni del, ki je predmet obravnavanega predloga, - po kasnejšem preštevilčenju zemljišča je stavba stala na parceli 2226 v izmeri 1499 m2, parcela 2227 pa je predstavljala dvorišče, leta 1975 je bila parcela 2227 družbena lastnina, imetnica uporabe pa Ž. d.o.o., obsegala je dvorišče 1833 m2, garaže 545 m2 in travnik 123 m2, - v letu 2014 je bila na predlog prvega nasprotnega udeleženca izvedena parcelacija in iz parcele 2227 so nastale nove parcele, in sicer 2227/1, 2227/2 in 2227/3, konec leta 2014 je prišlo do delitve parcele 2227/1 v nove parcele in sicer 2227/4 do 2227/9, - v letu 2017 so se parcele od 2227/4 do 2227/9 še razdelile, in sicer so iz le-teh nastale nove parcele od 2227/10 do vključno 2227/51, parcele od 2227/16 do vključno 2227/51 so zemljišča pod garažami ter del zemljišča pred vstopom v posamezno garažo, preostale novo nastale parcele pa predstavljajo preostali del dvorišča. 12. Prvi nasprotni udeleženec s pritožbo ne izpodbija zgoraj povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje. Stavba je glede na zgoraj povzete ugotovitve poslovno stanovanjski objekt, poslovni prostori in stanovanja so posamezni deli stavbe, ki so v etažni lastnini, etažni lastniki pa so pravne osebe in fizične osebe. Pred sklenitvijo prodajne pogodbe med Ž. d.o.o. in J. banko dne 20. 3. 1970 je bila lastnica celotne stavbe Ž. d.o.o., v stavbi pa so že takrat bili njeni poslovni prostori in stanovanja, v katerih so stanovali njeni delavci. Čeprav delavci Ž. d.o.o., ki so uporabljali garaže, niso bili hkrati tudi uporabniki stanovanj v stavbi, to ne pomeni, da niso bili uporabniki stavbe in s tem pripadajočega zemljišča, na katerem so stale garaže, saj so bili v poslovnih prostorih stavbe zaposleni. Tudi v poslovnih prostorih stavbe zaposleni delavci so bili kot uporabniki garaž uporabniki pripadajočega zemljišča, oziroma je bilo zemljišče, na katerem stojijo garaže, v uporabi uporabnikov stavbe.

Torej pretekla raba garaž in s tem dela dvorišča, ki je bilo na predlog prvega nasprotnega udeleženca v letu 2014 in 2017 razparcelirano v sedanje parcelno stanje parcel od 2227/16 do 2227/51, potrjuje dejstvo, da ta del dvorišča stavbe prav tako predstavlja njej pripadajoče zemljišče. 13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so stanovalci v stavbi in delavci, ki so bili uporabniki garaž in so se odselili, le-te predajali odplačno v uporabo drugim fizičnim osebam, ki niso bile, oziroma niso niti delavci Ž. d.o.o. niti stanovalci v stavbi. V nasprotju z ugotovljenim dejstvom, ki temelji na pravilni dokazni oceni izpovedb zaslišanih prič, je pritožbena trditev, da so zaslišane priče izpovedale, da pretekla raba zemljišča pod garažami nikoli ni bila namenjena potrebam stavbe. Tako stališče pritožbe je materialnopravno zmotno, ker so delavci Ž. d.o.o. tudi bili uporabniki stavbe kot zaposleni v njenih poslovnih prostorih in je s tem bila pretekla raba garaž brez dvoma namenjena potrebam stavbe, in sicer v zvezi s poslovno dejavnostjo Ž. d.o.o. v njenih poslovnih prostorih.

Prvi nasprotni udeleženec sicer priznava, da uporaba (dela) predmetnega zemljišča za parkiranje avtomobilov delavcev etažnih lastnikov (banka in drugi) predstavlja zemljišče, ki je potrebno za preteklo in sedanjo redno rabo stavbe.

14. Neizpodbijana je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili uporabniki garaž tudi delavci Ž. d.o.o., ki niso bili stanovalci v stavbi, čemur pravilno pritrjuje tudi odgovor prvega udeleženca na pritožbo prvega nasprotnega udeleženca in poudarja, da je tudi ta del zemljišča (torej parcele 2227/16 do 2227/51) bil dejansko ves čas namensko vezan na uporabo stavbe, torej je bila pretekla raba zemljišča, na katerem stojijo garaže, raba v času družbene lastnine in namenjena uporabnikom stavbe.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča iz podatkov v sodnem spisu ne izhaja, da je kateri od (vseh) udeležencev tega postopka podal navedbe o tem, koliko je uporabnikov in kdo so uporabniki garaž, ki so jih pridobili v uporabo od prvotnih uporabnikov – delavcev Ž. d.o.o. in stanovalcev, oziroma od leta 1991 dalje od etažnih lastnikov in ostalih uporabnikov stavbe in kdaj so jih pridobili. Prvi nasprotni udeleženec pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da sedmi in osmi udeleženec nista pridobila lastninske pravice na pridobljenih garažah, oziroma na zemljiščih pod njimi, niti niso pridobili lastninske pravice drugi v izpodbijanem sklepu navedeni uporabniki garaž (R. R., M. M., Č. Č.), niti kot kupci ali lastniki navedeni v pogodbah, ki se nahajajo v prilogah B 18, B 20, B 21, sodnem sklepu v prilogi B 19 ter v dopisu v prilogi B 22. Ob zgoraj obrazloženem je v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje in celo z lastnimi navedbami v pritožbi pritožbena trditev, da je dokazni postopek pokazal, da stanovalci niso nikoli uporabljali garaž.

15. Nihče od udeležencev tega postopka ni trdil, da bi navedene osebe pridobile kakšne druge pravice (najem) niti ni konkretizirano navedel, katere dele dvorišča stavbe, oziroma katere parcele z garažami (po parcelaciji v letu 2017), ki so v uporabi tretjih, so zemljišča, katerih raba se je spremenila tako, da ni bila več povezana z uporabo stavbe in od kdaj. Ker je ob obrazloženem relevantno tudi dejstvo, da so garaže uporabljali zaposleni v Ž. d.o.o., ki je imela v stavbi poslovne prostore, pritožba ne more izpodbiti ugotovitve, da so garaže uporabljali uporabniki stavbe. Ne gre spregledati dejstva, da je vsaj ena garaža (oziroma nedoločena parcela) še vedno v uporabi uporabnika stavbe, uporablja jo najemnik tretjega udeleženca.

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno presojo sodišča prve stopnje, da pretekla redna raba celotnega ograjenega dvorišča v času proti koncu družbene lastnine obsega tudi pritožbeno sporno zemljišče (parcele od 2227/16 do 2227/51).

16. Pred uveljavitvijo ZLNDL (25. 7. 1997) je bila na celotnem dvorišču stavbe parc. št. 2227 (in tudi 2224/1) vpisana družbena lastnina in pravica uporabe v korist Ž., po uveljavitvi ZLNDL pa je bila vpisana na tej nepremičnini lastninska pravica v korist pravnega prednika prvega nasprotnega udeleženca, to je Ž. d d.o.o. Vendar sta v skladu s pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS, št. 18/1991), ki je pričel veljati 19. 10. 1991 in ZLNDL ter veljavnim Zakonom o prometu z nepremičninami (ZPN, Ur. l. SRS, št. 19/1976) s pridobitvijo pravice uporabe na delu stavbe J. banka (20. 3. 1970) in L. banka (pravna prednica sedme nasprotne udeleženke, 14. 3. 1986) pridobili tudi pravico uporabe na zemljišču parc. št. 2227 (7. člen ZPN), prav tako po 6. ter 7. členu Zakona o pravicah na delih stavb (Ur. list SRS, št. 19/1976 z začetkom uporabe 31. 7. 1976 in prenehanjem uporabe 16. 7. 1995). Ob lastninjenju stanovanj v stavbi na podlagi SZ so pridobili kupci - lastniki stanovanj, oziroma etažni lastniki, solastninsko pravico na funkcionalnem zemljišču stavbe (12. člen SZ), katerega določen obseg v prvem odstavku 9. člena SZ je skoraj identičen določenemu obsegu v 2. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. 17. Prvi nasprotni udeleženec ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje: da je bila stavba med 25. 7. 1997 v dejanski etažni lastnini in njeni deli v lastništvu različnih pravnih in fizičnih oseb na podlagi nakupov delov stanovanja v letih 1970, 1986 in po SZ med letoma 1991 in 1993, da je njegov pravni prednik Ž. d.o.o. moral vedeti, da je v času prenehanja družbene lastnine z uveljavitvijo ZLNDL 25. 7. 1997 zemljišče pripadalo stavbi in njenim vsakokratnim (etažnim) lastnikom in ne le njemu, prvi nasprotni udeleženec pa je kot prevzemna družba pridobil lastninsko pravico od tega pravnega prednika, da se prvi nasprotni udeleženec poslovno ukvarja z gospodarjenjem z objekti in mu pretekla nepremičninska zakonodaja ne more biti tuja. Glede na takšne neizpodbijane zaključke sodišča prve stopnje prvi nasprotni udeleženec zgolj z vztrajanjem v pritožbi, da je pridobil lastninsko pravico v dobri veri, ne more izpodbiti materialno pravne pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da mu je moglo in moralo biti znano, da dvorišče stavbe (vključno s pritožbeno spornimi zemljišči parc. št. od 2227/16 do 2227/51) v družbeni lastnini, ki je po namenu služilo stavbi in njenim vsakokratnim uporabnikom in lastnikom ob koncu družbene lastnine, ni izključno njegova lastnina.

18. Prvi nasprotni udeleženec odločitve o stroških postopka ni izpodbijal, v pritožbi tudi ni uveljavljal pritožbenega razloga bistvena kršitev določb postopka. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu bil obremenjen s katero od tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in v zvezi s 37. členom ZNP).

Glede na vse zgoraj obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva in je pravilno uporabilo določbo 43. člena ZVEtL-1, obseg pripadajočega zemljišča k stavbi 1077-1280 je ugotovilo z upoštevanjem vseh štirih točk prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Pritožba prvega nasprotnega udeleženca ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s tretjim členom ZVEtL-1 ter v zvezi s 37. členom ZNP).

**O utemeljenosti pritožbe sedmega in osmega udeleženca**

19. Pritožba ni utemeljena.

Glede na zgoraj povzete pritožbene trditve sedmi in osmi udeleženec enako kot prvi nasprotni udeleženec izpodbijata sklep sodišča prve stopnje v delu glede odločitve, da zemljišča pod garažami parc. št. 2227/16 do 2227/51 predstavljajo zemljišče, namenjeno redni rabi stavbe.

20. Pritožbeno sodišče se v zvezi s trditvijo, da je potrebno stanje zemljišča in njegovo redno rabo presojati v času, ko je bila v uporabi Ž. d.o.o. in da je vprašanje rabe dejansko vprašanje, v celoti sklicuje na že obrazloženo zgoraj. Ponovno poudarja, da ni pravno odločilna uporaba garaž in s tem zemljišča pod njimi zgolj s strani lastnikov stavbe, temveč je potrebno upoštevati vse uporabnike stavbe: stanovalce in zaposlene v poslovnih prostorih stavbe.

21. Ne drži, da je brezpredmetno opredeljevanje redne rabe na podlagi predpisov, aktov, dokumentov izpred dobe družbene lastnine in da je presoja sodišča prve stopnje na podlagi teh napačna ter ni bistvena. Vsi kriteriji po določbi 43. člena ZVEtL-1 so enakovredni, torej je kriterij iz 1. točke prvega odstavka enakovreden ostalim in zato pravno upošteven. Parcela 2227 je res bila samostojna in ločena od stavbišča 2226, vendar s tem ni izgubila povezanosti s stavbo, kot zmotno meni pritožba. Stavba bi sicer bila brez dostopov in dovozov do vhodov z dvoriščne strani in do garaž v sami stavbi, ki so bili načrtovani in zgrajeni prav za ta namen. S pogodbo pridobljeno pravico uporabe idealnega dela stavbe pa je uporabnik tega pridobljenega dela pridobil tudi pravico do pripadajočega zemljišča na podlagi določb ZNP, kot je bilo obrazloženo že zgoraj.

22. Dovoz na severovzhodnem delu stavbe, ki vodi na dvorišče stavbe, je za uporabnike stavbe edini dostop z avtomobili in hkrati za peš dostop do dvoriščnih vhodov v stavbo. Z južne strani (pri vhodih s številko A. trg 6 in 7 je mogoče v stavbo vstopati le peš. Drugačna pritožbena trditev je povsem napačna in zato neutemeljena.

23. Zmotna je trditev, da sta sedmi in osmi udeleženec dokazala lastništvo na garažah s predloženimi pogodbami. Dokaz o lastništvu nepremičnine je zemljiškoknjižni izpisek, saj je za pravno poslovno pridobitev lastninske pravice poleg pravnega posla (pogodbe) vseskozi potreben pridobitni način, to je vpis v zemljiško knjigo. Tako je določal 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij (z veljavnostjo od 1. 9. 1980 do 31. 12. 2002) in pred njim paragraf 431 Občega državljanskega zakonika (ODZ), od 1. 1. 2003 dalje pa tako določa 49. člen Stvarnopravnega zakonika. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da s predloženimi listinami (odločba Ministrstva za finance - DURS za odmero davka, odločba o uporabnem dovoljenju, sklep o dedovanju, izpis iz katastra) ni dokazana pridobitev lastninske pravice. Tudi predlagateljica, prvi nasprotni udeleženec in prvi udeleženec v svojih odgovorih na pritožbo sedmega in osmega udeleženca pritrjujejo temu stališču in presoji sodišča prve stopnje.

24. Tudi ni v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključek sodišča prve stopnje, da dvorišče ni bilo namenjeno širši in javni rabi. Predvidevanje Zazidalnega načrta Staro mestno jedro, ki ni bil nikoli izveden, ni pravno odločilno, neizvedenega zazidalnega načrta izpred časa uveljavitve ZLNDL ni bilo potrebno upoštevati. Dejstvo je, da zidovi na zahodni in severni strani dvorišča niso bili porušeni in ni bil vzpostavljen notranji skupen nedeljiv kare in tudi ni bila zgrajena garažna hiša. Če pa so na dvorišču občasno parkirali (in še vedno parkirajo) obiskovalci centra mesta (P. ima svoje ograjeno dvorišče in parkirišče, kamor se dostopa skozi drugi ločen vhod) in jim etažni lastniki ter uporabniki stavbe tega niso preprečevali, pa to ne pomeni širše javne rabe zemljišča na dvorišču, oziroma spremenjene (pretekle) rabe.

25. Na tem mestu pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da sedmi in osmi nasprotni udeleženec niti nista konkretizirala trditve o spremembi uporabe zemljišča v času proti koncu družbene lastnine, saj nista konkretizirala spornih zemljiških parcel, oziroma garaž in nista določno navedla njihovih uporabnikov, nista navedla niti, katero od spornih parcel, oziroma garaž, uporabljata sama, čeprav bi to glede na leta 2017 izvedeno parcelacijo (sedanje stanje) lahko storila. Ob zgoraj obrazloženem je z izpodbijanega sklepa mogoče določno (po imenu) ugotoviti le 9 uporabnikov garaž, ki niso uporabniki prostorov v stavbi (sedmi in osmi udeleženec, M. M., Č. Č., F. F., K. K., B. B., R. R., I. I.). Garaž je 36, ob upoštevanju, da eno izmed teh uporablja najemnik etažnega lastnika G. G. Za preostalih 26 garaž nihče od udeležencev ni določno navedel uporabnikov.

26. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je garaže zgradila Ž. d.o.o., saj to dejstvo potrjujejo izpovedbe prič R. R., V. V., tretjega udeleženca G. G., smiselno pa tudi izpovedba zakonitega zastopnika prvega nasprotnega udeleženca N. N. in izpovedba priče Z. Z., ki jih je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo. Priča M. M. in priča Č. Č. pa o dejstvu, kdo je garaže zgradil, nista izpovedala. Ob obrazloženem je neutemeljena pritožbena trditev, da so razlogi izpodbijanega sklepa v nasprotju z izvedenimi dokazi.

27. Neutemeljena, ker je v nasprotju z izvedenimi dokazi, je pritožbena trditev, da garaže v uporabo niso dobili ne stanovalci ne zaposleni pri Ž. d.o.o. Ta trditev je celo v nasprotju s pritožbeno trditvijo, da so garaže postavili delavci Ž. d.o.o. Prav tako je sama s seboj v nasprotju pritožbena trditev, da je dejansko rabo potrebno presojati v luči današnje uporabe, saj pred tem pritožba trdi, da je v zvezi z dejstvom, ali obravnavane nepremičnine predstavljajo pripadajoče zemljišče, pomembno le obdobje proti koncu družbene lastnine.

Glede na zgoraj v točki 23 te obrazložitve navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče ni izreklo do navedb udeležencev o legalno zgrajenih garažah, ki imajo uporabno dovoljenje. Posledično je tudi očitek o storjeni bistveni kršitvi določb postopka (ki je pritožba ne konkretizira), neutemeljen, niti niso razlogi sodišča prve stopnje v nasprotju z listino v spisu (potrdilom UE X.), kot to trdi pritožba.

28. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev o storjeni bistveni kršitvi določb postopka, ker sodišče prve stopnje naj ne bi odgovorilo na trditve sedmega in osmega udeleženca, kot jih ponavljata v 8. alinejah na zadnji strani svoje pritožbe. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do pravno pomembnih trditev, ni pa bilo dolžno opredeliti se do pravno nepomembnih trditev, takšne pa so po presoji pritožbenega sodišča izpostavljene trditve obeh udeležencev, kakor je obrazloženo v nadaljevanju.

Četudi Ž. d.o.o. ni nasprotovala prodaji garaž, to ob izostanku trditev o konkretni identifikaciji le-teh na spornih parcelnih številkah in konkretnih uporabnikov le-teh ni pravno relevantno dejstvo. Prav tako glede na vse zgoraj obrazloženo niso pravno relevantne trditve o priznanju lastninske pravice na garažah njihovim uporabnikom s strani Ž. d.o.o., Davčne uprave in Geodetske uprave. Pripadajoče zemljišče k stavbi ni moglo biti odmerjeno že do (začetka) tega nepravdnega postopka, ker o tem po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje ni (bilo) odločbe o odmeri funkcionalnega zemljišča. Namen in cilj tega nepravdnega postopka je prav določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, predhodno izvedena parcelacija prej enotne parcele 2227 v letih 2014 in 2017 na predlog prvega nasprotnega udeleženca, ki je le eden od etažnih lastnikov in upravnik stavbe, je pravno neupoštevna.

Ob neizpodbijani ugotovitvi, da so bile garaže zgrajene brez upravnega dovoljenja, je nasprotna pritožbena trditev brezpredmetna. Da pridobitev uporabnega dovoljenja ne pomeni naknadne legalizacije, kot trdi pritožba, pa je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Z ugotovitvijo, da je garaže zgradila Ž. d.o.o. za svoje zaposlene in stanovalce v stavbi, se je sodišče prve stopnje opredelilo do trditev, povzetih v 6. in 8. alineji pritožbenih navedb na zadnji strani pritožbe. Ugotovilo je, da jih niso zgradili zaposleni in se je opredelilo do nasprotne trditve 7. in 8. udeleženca.

Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, ker je dokazno podprta, da so garaže uporabljali stanovalci stavbe in zaposleni pri Ž. d.o.o., ki je imela v stavbi poleg stanovanj za svoje delavce tudi svoje poslovne prostore, je pravno nepomembno dejstvo, da so (nekateri) uporabniki (ne lastniki, kot ves čas pravno zmotno poimenuje pritožba uporabnike garaž) garaž stanovali drugje.

Pogodbe, ki ne vsebujejo intabulacijske klavzule, so le pravni posli, k niso izvedljivi v zemljiški knjigi, saj ne omogočajo vpisa lastninske pravice, ta pa se pridobi le z vpisom v zemljiško knjigo, kot je obrazloženo že zgoraj.

Sklep o dedovanju je ugotovitvena, deklaratorna odločba, ne vsebuje nobenega izpolnitvenega oziroma dajatvenega zahtevka, po njegovi pravnomočnosti sodišče odredi po uradni dolžnosti, da se v zemljiški knjigi opravijo potrebni vpisi glede nepremičnin, in sicer vpis lastninske pravice dediča kot tudi vpis pravic, ki pomenijo omejitve ali obremenitve lastninske pravice na nepremičnini (tako Komentar Dedno pravo, 3., spremenjena in dopolnjena izdaja, avtorjev dr. Karla Zupančiča in dr. Viktorije Žnidaršič Skubic, stran 163). Torej tudi sklep o dedovanju ni dokaz o imetništvu lastninske pravice, če ne vsebuje odredbe sodišča za vpis lastninske pravice na ime in v korist dediča in ta odredba ni izvršena v zemljiški knjigi.

29. Ker sedmi in osmi udeleženec nista lastnika (nedoločene) garaže, oziroma (nedoločenega) zemljišča izmed zemljišč parc. št. 2227/16 do 2227/51, jima z izpodbijano odločitvijo ni bila kršena pravica do zasebne lastnine.

30. Sedmi in osmi udeleženec s pritožbo nista izpodbijala odločitve o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobene od tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in v zvezi s 37. členom ZNP.

31. Ob obrazloženem je pritožba sedmega in osmega udeleženca v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s tretjim členom ZVEtL-1 ter 37. členom ZNP).

32. Po presoji pritožbenega sodišča je glede na ugotovljena dejstva o izmeri tlorisa stavbe, skupni izmeri tlorisa površine prostorov v stavbi 5425,93 m2, kar potrjuje izpisek iz zemljiške knjige v prilogi A 4, o izmeri ograjenega notranjega dvorišča in upoštevanju števila samostojnih delov stavbe, ki jih je glede na prilogo A 4 46 ter stanja, kot ga prikazuje digitalni orto foto posnetek na list. št. 31 spisa, je izpodbijani sklep materialnopravno pravilen in življenjsko logičen.

33. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 35. člena ZNP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1.