Jedro

Zagovornikove navedbe, ko dvomi v zakonito delo inšpektorja, po svoji vsebini pomenijo le očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Pritožbeno sodišče s tem, ko je v odločbi o stroških postopka navedlo le, da je pri odmeri povprečnine upoštevalo kriterije, navedene v 3. odstavku 92. člena ZKP, ni kršilo določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Pri presoji dejanskih okoliščin, pomembnih za določitev višine povprečnine (premoženjske razmere na strani tistega, ki je stroške dolžan plačati), je namreč vezano na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, razen če se te okoliščine po izreku sodbe spremenijo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sklepom, navedenim v uvodu sodbe, obsojenemu S.J. na podlagi 65. člena KZ izreklo ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 3. v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ter kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ v zvezi s členi 22 in 1. odstavkom 16. člena tega zakona. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca po 3. odstavku 16. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe (2. odstavek 371. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani odločbi spremeni tako, da zavrne predlog okrožnega državnega tožilca za izrek varnostnega ukrepa oziroma ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti delno utemeljena. V zahtevi uveljavljane kršitve določb ZKP so namreč utemeljene le v delu, kjer zagovornik izpodbija odločbo pritožbenega sodišča glede stroškov - odmerjene povprečnine v znesku 120.000 SIT. V tem delu namreč odločba pritožbenega sodišča ni obrazložena in je tako podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V ostalem delu pa Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi očita sodišču naslednje kršitve določb ZKP:

1. Kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP; a) Ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do bistvenih pritožbenih navedb in sicer do navedbe, da odločba komunalnocestnega inšpektorja Občine R/K z datumom 21.2.2001, dne 22.2.2001, ko se je opravljala izvršba, ni bila izvršljiva, ker obsojencu še ni bila osebno vročena. Pisni izvod odločbe mu je bil namreč vročen šele naslednjega dne (23.2.2001). Navedeno je po mnenju zagovornika pomembno še posebej glede na to, da pri inšpekcijskem ogledu, ki se je opravljal dne 21.2.2001, stranke niso bile navzoče. Ustno odločanje Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) sicer dopušča, vendar to po mnenju zagovornika pomeni odločanje (izdaja odločbe in ustni izrek) na kraju samem, torej ob ogledu, ne pa po telefonu, kot je bilo to v obravnavanem primeru.

b) Ker v sodbi pritožbenega sodišča ni obrazložena višina odmerjene povprečnine.

2. Kršitev pravice do obrambe; Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obrambe za zaslišanje M.S., ki bi zanikal obstoj pravno relevantnega telefonskega pogovora obsojenca J. z inšpektorjem J.L. med službo dne 21.2.2001. Ad 1/a V konkretni kazenski zadevi je sodišče ugotovilo, da je inšpektor dne 21.2.2001 potem, ko je bil obveščen o ponovni postavitvi ovir na javni cesti, ki poteka mimo parcele J.-jeve izvenzakonske partnerke, opravil ogled stanja in sestavil zapisnik. Istega dne, nekoliko kasneje, pa je inšpektorja po telefonu poklical obsojenec iz službe in ob tej priložnosti mu je inšpektor po telefonu sporočil, da mora kamenje odstraniti in v kolikor ga ne bo odstranil sam, bo naslednjega dne izvršba za odstranitev ovir na cesti. O tej ustni izdaji odločbe po telefonu je inšpektor J.L. napravil uradni zaznamek, odločbo pa je kasneje izdal tudi pisno ter v njej izrecno navedel, da je bila stranki izdana ustna odločba po telefonu dne 21.2.2001. Pisni izvod odločbe je obsojenec prejel dne 23.2. tega leta. Izvršba je bila opravljena dan po vročitvi, to je 22.2.2001. Sodišče prve stopnje je postopanje inšpektorja ocenilo kot pravilno in zakonito, stališču sodišča prve stopnje pa je v celoti pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je poudarilo še, da iz izreka pravnomočne odločbe inšpektorja izhaja, da mu je bila odločba vročena ustno.

Inšpektor je vodil postopek v skladu z odločbo komunalnocestnega inšpektorata, ki mu je dovoljevala tudi poseg v zasebno zemljišče. Izpodbijana pravnomočna sodna odločba glede na navedeno vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, oziroma je sodišče glede tega, ali je inšpektor postopal zakonito ali ne, zavzelo stališče, s katerim pa se zagovornik v zahtevi očitno ne strinja. Njegove navedbe, ko dvomi v zakonito delo inšpektorja po svoji vsebini pomenijo le očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavlja razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati. Niso pa te navedbe takšne narave, da bi vnesle občuten dvom v pravilnost zavzetega stališča sodišča v izpodbijanih odločbah.

Upravni organ lahko namreč pod pogoji, določenimi v 144. členu ZUP, postopa po pravilih skrajšanega postopka. Tako bo odločal med drugim tudi tedaj, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena, ali vsaj verjetno izkazana. Bistvo skrajšanega postopka je v tem, da se v njem lahko izvede ugotovitveni postopek brez udeležbe strank in hkrati opravi odločanje o upravni stvari. Prvi odstavek 211. člena ZUP pa določa, da v tem primeru lahko pristojni organ odloči tudi ustno. Ustna odločba se torej lahko izda ne glede na formalno obliko sporočanja, ravno zaradi nujnosti zadeve oziroma potreb nujnega ukrepanja v javnem interesu. Telefonski razgovor ima učinek odločbe, vročene v ustni obliki in učinkuje že s takšno "vročitvijo". Odločba postane takoj izvršljiva (2. odstavek istega člena). Stranka ima v takem primeru sicer pravico zahtevati izdajo pisne odločbe in jo je na njeno zahtevo upravni organ dolžan izdati. Zoper takšno odločbo pa je dovoljena pritožba, rok za pritožbo pa teče od vročitve pisnega izvoda odločbe.

V konkretni kazenski zadevi je inšpektor L., kot je bilo že povedano, postopal po navedenih določilih. Na ogledu, ki ga je opravil dne 21.2.2001 ob 9.30. uri, je namreč odločil, da bo stranki ponovno izdal odločbo za odstranitev cestnih ovir (list. št. 61 spisa) ustno po telefonu obsojencu še istega dne ob 11.30. uri, ter mu za tem vročil še pisni izvod.

Ad 1/b Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da pritožbeno sodišče s tem, ko je v odločbi o stroških postopka navedlo le, da je pri odmeri povprečnine upoštevalo kriterije, navedene v 3. odstavku 92. člena ZKP, prav tako ni kršilo določb 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Pri presoji dejanskih okoliščin, pomembnih za določitev višine povprečnine (premoženjske razmere na strani tistega, ki je stroške dolžan plačati), je pritožbeno sodišče namreč vezano na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, razen če se te okoliščine po izreku sodbe spremenijo. Drugače povedano, pritožbeno sodišče je pri presoji glede zmožnosti obdolženca, da plača stroške pritožbenega postopka samostojno, mora pa imeti za drugačno odločitev od odločitve v izpodbijani sodbi zanesljivo podlago v podatkih spisa.

V konkretni kazenski zadevi je pritožbeno sodišče razpolagalo le s podatki, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje (to je poleg trajanja in zamotanosti kazenske zadeve še z dejstvom, da je obsojenec zaposlen, da prejema 80.000 SIT osebnega dohodka in da je oče enega nepreskrbljenega otroka) in na tej podlagi odmerilo višino povprečnine. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da ne glede na to, da je obrazložitev višine stroškov v izpodbijani odločbi nekoliko skopa, vendar še do te mere razumljiva, da ne predstavlja v zahtevi očitane kršitve določb ZKP.

Zagovornikova nadaljnja navajanja, da bi bilo s plačilom stroškov, ki jih je obsojenec dolžan plačati po odločbah sodišča prve in druge stopnje ogroženo njegovo vzdrževanje in preživljanje njegovega mladoletnega otroka, pa pomenijo enako kot v prejšnjem primeru izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja in kot taka zahteva ne more biti uspešna.

Ad 2 Vrhovno sodišče slednjič ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo priče M.S., obdolžencu ni kršilo pravice do obrambe.

Kot se da razumeti vsebino izpodbijane odločbe, je sodišče ocenilo, da gre za očitno tak dokaz, ki ne more biti uspešen. Sodišče je sicer dolžno izvesti vse predlagane dokaze v obdolženčevo korist, ki bi po njegovih sklepčnih navedbah potrdili oziroma zanikali obstoj pravno relevantnih dejstev, ne bo pa izvajalo dokazov, za katere bo ocenilo, da ne prispevajo k razjasnitvi zadeve, temveč bi pomenili le nepotrebno zavlačevanje postopka. Sodišče je torej zaključilo, da četudi bi priča izpovedala tako, kot navaja obramba, to ne bi pripeljalo do drugačnega zaključka, ker v ugotovitvi sodišča, da je telefonski razgovor med obsojencem in inšpektorjem L. dne 21.2.2001 ob 11.30. uri potekal, oprlo ne samo na prepričljivo izpovedbo inšpektorja L., temveč predvsem na že omenjeno pravnomočno odločbo z dne 21.2.2001, ki temelji na ustni vročitvi, opravljeni po telefonu oziroma pomeni le pisni izvod ustno izdane odločbe. Gre torej za pogoj, ki bi se lahko kot temelj zakonitega odločanja pred upravnim organom presojal v tem (upravnem) postopku, vendar pa obsojenec tedaj pomislekov v zakonitost dela inšpektorja očitno ni imel, saj se zoper odločbo ni pritožil. Ker glede na vse navedeno v zahtevi uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (člen 425. ZKP), obsojencu pa je v skladu z določili členov 98.a in 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona (povprečnine), pri čemer je upoštevalo premoženjske razmere obsojenca po pravnomočnosti sodbe. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da že odmerjeni stroški predstavljajo za obsojenca hudo obremenitev, tako da mu je sodišče prve stopnje dovolilo odlog plačila povprečnine in že odmerjenih stroškov kazenskega postopka za čas treh mesecev.