Jedro

Z zakupnim razmerjem sta prostovoljno nadaljevali, v takšnem primeru pa pride v skladu z določbo prvega odstavka 615. člena OZ do sklenitve nove zakupne pogodbe pod enakimi pogoji za nedoločen čas. Iz Obligacijskega zakonika s komentarjem (posebni del), M Juhart, 3. knjiga, stran 714, izhaja, da prvi odstavek 615. člena OZ določa posebno domnevo, da obstaja soglasje volj za sklenitev zakupne pogodbe, na kar je mogoče sklepati iz ravnanja obeh strank pogodbe, ki je pred tem prenehala (na eni strani uporaba stvari - na drugi strani pa dopuščanje njene uporabe).

Izrek

1. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da ostane sklep o izvršbi Os v L VL z dne 13. 4. 2011 v prvem in tretjem odstavku izreka v celoti v veljavi. V točki II izreka sklepa je odločilo o stroških pravdnega postopka. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) jih je dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v znesku 1.759,31 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki urejajo zakupno pogodbo.

2. Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

3. Ne glede na (ne)relevantnost vprašanja lastništva stebrov javne razsvetljave, na katerega je toženka opozarjala ves čas postopka, in v zvezi s čimer je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek, pri tem pa ugotovilo, da vsi stebri javne razsvetljave niso v lasti tožnice, je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje o odločilnem dejstvu, do kdaj je pogodba med pravdnima strankama veljala. Na tej podlagi je sprejelo tudi zmotni materialnopravni zaključek.

4. Toženka je zatrjevala, da je od pogodbe odstopila že v letu 2009, ko je začela prejemati odločbe različnih občin, da je dolžna plačati občinske takse za postavljene reklamne panoje. Prvo takšno odločbo je prejela v sredini leta 2009. Takrat se je zakoniti zastopnik toženke Ž.K. začel zanimati, zakaj mora dajatve plačevati. Ugotovil je, da večina stebrov javne razsvetljave ni last tožnice. Toženka se je torej že v letu 2009 skušala s tožnico dogovoriti, da bi obstoječo pogodbo ustrezno korigirali. Želela je, da pogodbo v bistvenih sestavinah spremenita, saj toženka po izteku najemnega razmerja, ki je bil določen z aneksom št. 3 (31. 12. 2009) ni imela več volje za sklenitev pogodbe pod pogoji, ki jih je vsebovala obstoječa pogodba. Toženka ni soglašala z bistvenimi sestavinami pogodbe, z njenim predmetom in pogodbeno ceno. Da je temu tako, izhaja tudi iz izpovedbe zakonitega zastopnika toženke in izpovedb zaslišanih prič P in J. Zakoniti zastopnik toženke je v svoji izpovedbi poudaril, da po izteku najemnega razmerja (31. 12. 2009) nove pogodbe oziroma aneksa k obstoječi pogodbi ni želel več podpisati. To sicer ni izrazil v pisni obliki, je pa njegovo nestrinjanje z obstoječimi pogoji pogodbe in odsotnost volje za podaljšanje obstoječe pogodbe, jasno izhajalo iz njegovih ravnanj - vseh dogovarjanj med sedanjima pravdnima strankama, ki pa niso privedla do soglasja strank glede bistvenih sestavin pogodbe. Tožnica je bila tako z dejstvom, da na strani toženke z iztekom pogodbe z dne 31. 12. 2009 ne obstoji več volja za sklenitev pogodbe pod obstoječimi pogoji, brez dvoma seznanjena. Glede na to v nobenem primeru ni mogoče šteti, da je bila obstoječa pogodba molče ali s konkludentnimi dejanji podaljšana. Da pogodbeni stranki glede cene najema nista (več) dosegli soglasja, izhaja tudi iz izpovedb zaslišanih prič.

Toženka torej po izteku pogodbe (31. 12. 2009) ni več želela (ni imela volje) podpisati aneksa oziroma nove pogodbe pod obstoječimi pogoji. Želela je, da se pogoji spremenijo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer pravilno izpostavilo, da je v zadevi odločilno vprašanje, ali sta stranki veljavnost pogodbe po izteku aneksa številka 3 s konkludentnimi dejanji podaljšali ali ne, v nadaljevanju pa zmotno zaključilo, da je toženka s tem, ko je imela tudi po poteku časa, za katerega je bila pogodba sklenjena, na stebrih javne razsvetljave nameščene reklamne panoje, s tožečo sklenila novo pogodbo za nedoločen čas in pod enakimi pogoji, kot jih je vsebovala prejšnja pogodba. Takšni zaključki so v nasprotju z dokazi, izvedenimi v postopku. Kot je že bilo navedeno, med sedanjima pravdnima strankama najkasneje v letu 2010, ko toženka nove pogodbe pod obstoječimi pogoji ni podpisala, več ni bilo soglasja volj o bistvenih sestavinah pogodbe (številu reklamnih panojev na stebrih javne razsvetljave, ki so v lasti tožnice in o višini najemnine). Manjkajoče volje toženke ne more nadomestiti navzven zaznavno ravnanje, da je toženka panoje uporabljala oziroma imela nameščene, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje v točki 23 obrazložitve. Glede na navedeno tožnica ni imela podlage za izdajo računov, zato je njen zahtevek (vsaj v delu, v katerem zahteva plačilo najemnine po izdanih računih za obdobje od 1. 1. 2010 dalje), neutemeljen.

Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrne, v korist toženke pa odloči tudi o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena procesna kršitev, upoštevna po uradni dolžnosti.

5. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in na tej podlagi sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sedanji pravdni stranki sta v letu 2005 sklenili zakupno (najemno) pogodbo za obdobje dveh let, z veljavnostjo od 1. 12. 2005 (tožnica je toženki dovolila nameščanje kovinskih konstrukcij za reklamiranje na stebre javne razsvetljave, toženka pa se je zavezala za to plačevati „odškodnino“). Z aneksom št. 1 sta zakupno razmerje podaljšali za eno leto, z začetkom veljavnosti od 1. 1. 2008, z aneksom št. 3 pa sta ga podaljšali (še) za eno leto, z začetkom veljavnosti od 1. 1. 2009. V točki 2 tega aneksa sta se dogovorili tudi, da se lahko zakupno razmerje molče podaljša še za eno leto, če se pred tem ne sklene nov aneks k pogodbi ali pogodba preneha.

7. Gre za (dopusten) dogovor, da se zakupno razmerje, sklenjeno za določen čas, molče podaljša, ki določa drugačne učinke poteka časa, kot izhajajo iz (dispozitivne) določbe prvega odstavka 614. člena OZ (1). Čeprav je toženka zatrjevala, da je od zakupne pogodbe odstopila že v letu 2009, v času veljavnosti aneksa št. 3, ko je začela dobivati odločbe občin v zvezi s plačilom občinskih taks za reklamne panoje, izvedeni dokazi in njihova ocena, ki ji ni kaj očitati, tega ne potrjujejo. Celo zakoniti zastopnik toženke, ŽK, njegovo izpovedbo sodišče prve stopnje povzema v točki 21 obrazložitve, je potrdil, da je bilo med dogovarjanji govora o ceni najema in ne o prekinitvi pogodbe, saj je bila toženka vezana na svoje stranke, ki so oglaševale na panojih in pogodbe ni mogla kar tako razdreti. V letu 2010 toženka aneksa oziroma pogodbe po do takrat obstoječih pogojih ni želela podpisati, zato so stekla pogajanja glede cene najema. Na podlagi takšne izpovedbe, v tej smeri so izpovedale tudi zaslišane priče (I.P., A.K. in J.J.), je sodišče prve stopnje v točki 22 obrazložitve pravilno zaključilo, da na strani toženke ni bilo interesa po odpovedi pogodbe, ampak predvsem po znižanju najemnine.

8. To pa pomeni, da je bilo po pravilnih ugotovitvah izpodbijane sodbe najemno razmerje s potekom veljavnosti aneksa št. 3 (31. 12. 2009) molče podaljšano (še) za eno leto (do 31. 12. 2010). V zvezi s trajanjem zakupnega razmerja po 31. 12. 2010 pa se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na določbo 615. člena OZ (prvi odstavek)(2), saj je zakupnik (toženka) po poteku časa, za katerega je bil zakup molče podaljšan (31. 12. 2010), panoje še naprej uporabljala oziroma jih imela nameščene in to vse do odpovedi pogodbe s strani tožnice (14. 7. 2011). Za uporabo predmeta zakupa pa je (bila) dolžna toženka plačevati s pogodbo dogovorjeno zakupnino (prvi odstavek 602. člena OZ(3)).

9. Toženka v pritožbi predvsem poudarja, da po izteku veljavnosti aneksa št. 3 (31. 12. 2009) ni imela več volje za podpis (novega) aneksa oziroma pogodbe pod istimi pogoji, kar pomeni, da med pogodbenima strankama ni bilo več soglasja volj o bistvenih sestavinah pogodbe (številu reklamnih panojev na stebrih javne razsvetljave, ki so v lasti tožnice in višini najemnine), pa čeprav je predmet zakupa še vedno uporabljala.

10. S takšnim stališčem ni mogoče soglašati. Dejstvo je, da se sta se sedanji pogodbeni stranki obnašali, kot da zakupno razmerje še traja. Toženka je tudi po 31. 12. 2009 oziroma po 31. 12. 2010 imela nameščene reklamne panoje na stebrih javne razsvetljave, je torej predmet zakupa še naprej koristila, tožnica pa temu ni nasprotovala. Z zakupnim razmerjem sta prostovoljno nadaljevali, v takšnem primeru pa pride v skladu z določbo prvega odstavka 615. člena OZ do sklenitve nove zakupne pogodbe pod enakimi pogoji za nedoločen čas. Iz Obligacijskega zakonika s komentarjem (posebni del), M Juhart, 3. knjiga, stran 714, izhaja, da prvi odstavek 615. člena OZ določa posebno domnevo, da obstaja soglasje volj za sklenitev zakupne pogodbe, na kar je mogoče sklepati iz ravnanja obeh strank pogodbe, ki je pred tem prenehala (na eni strani uporaba stvari - na drugi strani pa dopuščanje njene uporabe).

11. Glede na takšne dejanske ugotovitve in materialno pravno presojo zadeve se vse nasprotne trditve toženke v pritožbi, predvsem v smeri, da na njeni strani ni bilo (več) volje, da se najemno razmerje nadaljuje, pokažejo za neutemeljene.

12. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Zakupna pogodba preneha s potekom časa, za katerega je bila sklenjena.

Op. št. (2): Če zakupnik po preteku časa, za katerega je bila sklenjena zakupna pogodba, še naprej uporablja stvar, zakupodajalec pa temu ne nasprotuje, se šteje, da je sklenjena nova zakupna pogodba za nedoločen čas, z enakimi pogoji kot prejšnja.

Op. št. (3): Zakupnik je dolžan plačevati zakupnino v rokih, ki jih določa pogodba ali zakon, sicer pa v rokih, ki so običajni v kraju, kjer mu je bila stvar izročena.