Jedro

V 89.členu Zakona o delovnih razmerjih se izreče najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je zaradi njih nastala ali bi lahko nastala z zakonom določena hujša posledica.

Pojem hujše posledice praviloma pomeni, da je iz osnovne oblike kršitve nastala istovrstna posledica v večjem obsegu ali v hujši obliki, ali pa je nastala kakšna druga posledica, ki se po naravi stvari lahko pričakuje. V obeh primerih mora biti podana vzročna zveza med temeljnim dejanjem in nastalo hujšo posledico. Znake nastalih posledic pa je potrebno kot dejstva ugotavljati v disciplinskem postopku.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločbo disciplinske komisije tožene stranke št. 17/94 z dne 19.5.1994 in sklep njenega sveta št. 277/94 z dne 20.6.1994 v delu o izrečeni disciplinski sankciji spremenilo tako, da se tožnici namesto disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja izreče javni opomin. Sodišče prve stopnje ni sprejelo dokazne presoje disciplinske komisije, da bi tožnica dne 4.2.1994 samovoljno odšla z dela in posledično opustila varstvo skupine otrok. Pritrdilo pa je oceni disciplinskih organov, da je podana tožničina odgovornost za hujšo kršitev delovne obveznosti iz 1. točke 24. člena Pravilnika o odgovornosti (neizpolnjevanje delovnih obveznosti), ker dne 3.2.1994 ni imela na delovnem mestu dokumentacije, ki jo je po zakonu o vzgoji in varstvu predšolskih otrok in pravilniku o pedagoški dokumentaciji dolžna imeti. Ob ugotovitvi, da za to kršitev niso obstajale kvalifikatorne okoliščine, kot jih za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojuje zadnji odstavek 24. člena Pravilnika o odgovornosti tožene stranke, je spremenilo tožnici izrečeno sankcijo v disciplinski ukrep javnega opomina. V posledici te odločitve je prvostopno sodišče ugodilo tudi tožničinemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo s tem, da je tožnici namesto javnega opomina izreklo denarno kazen v višini 15 % akontacije mesečne plače tožeče stranke za tri mesece, v ostalem (glede disciplinske odgovornosti tožnice) je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Pritožbeno sodišče je sprejelo kot pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ni pa sledilo glede izreka disciplinskega ukrepa javnega opomina njegovi pravni presoji. Ker je bila ugotovljena tožničina disciplinska odgovornost za hujšo kršitev delovne obveznosti, sodišče ni imelo zakonite podlage za izrek omenjenega ukrepa. Po določbi 56. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) ter 2. odstavka 130. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke se disciplinski ukrep javnega opomina sme izreči le za lažje kršitve delovnih obveznosti.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje sta vložili obe stranki revizijo, ne da bi navedli revizijske razloge. Tožena stranka v obrazložitvi svoje revizije navaja, da je pri izbiri ukrepa upoštevala dejstvo, da bi zaradi ravnanj tožnice lahko prišlo do škodljivih posledic. Tožeča stranka pa očita sodišču druge stopnje, da je del obrazložitve izpodbijane sodbe v popolnem nasprotju z izrekom, izraža pa tudi nezadovoljstvo z njenim stroškovnim izrekom. Revizijskemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma jo razveljavi in vrne sodišču v ponovno sojenje.

Reviziji sta bili v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki jo je glede na 498. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti) vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo, in nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je pri odločanju o reviziji Vrhovno sodišče Republike Slovenije omejeno na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje stranka v svoji reviziji. To pomeni, da postavlja revident s svojo dispozicijo revizijskemu sodišču okvire njegovega odločanja. Revizija je samostojno izredno pravno sredstvo, zato so v določbi 386. člena ZPP določene meje preizkusa pravnomočne sodbe druge stopnje. Iz tega procesnega pravila izhaja, kakšno vsebino mora imeti revizija. Obvezne sestavine revizije so revizijska izjava, revizijski razlogi in revizijski predlog. Ob pomanjkanju naštetih prvih dveh sestavin revizijsko sodišče skladno določbi 386. člena opravi preizkus po uradni dolžnosti s tem, da ugotavlja, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in pri tem pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Do bistvenih kršitev pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku ni prišlo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so lahko revizijski razlog (1. in 2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP) mora, kot prej povedano, vlagatelj revizije določno uveljaviti, sicer jih revizijsko sodišče ne upošteva.

V obravnavanem primeru tožeča in tožena stranka v svojih revizijah izrecno nista očitali sodišču druge stopnje nobene kršitve zakona iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 385. člena ZPP. Ravnanje sodišča, ki ga tožeča stranka smiselno opredeljuje kot kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, saj naj bi bil izrek v nasprotju z obrazložitvijo, ni podana, ker je sodišče druge stopnje s popravnim sklepom z dne 17.7.2000 na podlagi 342. člena ZPP odpravilo neskladnost prvega odstavka izreka izpodbijane sodbe.

Obe stranki v revizijah tudi navajata, da so v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami (zdravstveno stanje tožnice oziroma možnost nastanka škodljivih posledic), pri čemer nista navedli konkretnega primera takšnega nasprotja. Iz revizijskih navedb izhaja samo, da revidenta izpodbijata oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna, kot menita stranki, da bi morala biti. Toda dokler ostaja ocena dokazov v okviru področja dejanskega stanja in ne preide na področje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka - ki jih obe stranki v svojih revizijah nista niti uveljavili niti opredelili - ocene izvedenih dokazov z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP).

Na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, je vezana revizijska presoja pravilne uporabe materialnega prava. Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev in so zato neupoštevne navedbe, ki se nanašajo na obstoj kvalifikatornih okoliščin oziroma hujših posledic, ki pogojujejo izrek najstrožjega ukrepa. Vse naštete okoliščine pomenijo dejanske ugotovitve, v katere pa revizijskemu sodišču, zaradi prepovedi iz določila 3. odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno več posegati.

Po določbi 89. člena Zakona o delovnih razmerjih se izreče najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je zaradi njih nastala ali bi lahko nastala z zakonom določena hujša posledica. S to določbo je realizirana pooblastilna norma iz 2. odstavka 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Po določilu 89. člena Zakona o delovnih razmerjih se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oziroma pri delodajalcu, ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oziroma delodajalca. V tem členu so torej določeni pogoji glede odgovornosti za hujšo posledico, ki je nastala iz temeljne kršitve delovne obveznosti. V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje na podlagi presojenih dokazov ugotovilo, da za izrek najstrožjega ukrepa tožnici niso obstajali kvalifikacijski elementi iz 89. člena ZDR oziroma zadnjega odstavka 24. člena Pravilnika o odgovornosti tožene stranke, zato je pritrdilo pravni presoji sodišča prve stopnje o nezakonitosti izrečenega najstrožjega disciplinskega ukrepa.

Pravilno je tudi uporabilo materialno pravo, vsebovano v 2. odstavku 130. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke. Po tem avtonomnem določilu je izrek sankcije javnega opomina dopusten le za lažje kršitve delovnih obveznosti, kar ni primer tožnice, ki je bila spoznana za odgovorno storitve hujše kršitve delovne dolžnosti.

Glede na navedeno revizijama ni bilo mogoče ugoditi, zato ju je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeni (393. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 166. člena ZPP.

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji sodba revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).