Jedro

Subsidiarna odgovornost lastnika za plačilo obratovalnih stroškov najemnega stanovanja ima pravno naravo subsidiarnega poroštva.

Za aktiviranje subsidarnega poroštva tožene stranke bi zadostovalo že, če se najemnik na pisno zahtevo tožeče stranke v razumnem roku ne bi odzval.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške 48,00 EUR, v osmih dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 199460/2009 z dne 30.12.2009 v stroškovnem in dajatvenem delu izreka. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 96,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

4. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila višja sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, pravilno oprlo na določilo petega odstavka 24. člena Stanovanjskega zakona (SZ–1), ki določa subsidiarno odgovornost lastnika stanovanja za obratovalne stroške, ki sicer na podlagi četrtega odstavka 24. člena SZ-1 primarno bremenijo najemnika. Pritožbeno stališče glede vsebine subsidiarne odgovornosti tožene stranke, po katerem bi morala tožeča stranka dokazati, da po pravnomočnem sklepu o izvršbi zoper najemnika ni prišla do poplačila svojih terjatev, je materialnopravno zmotno. Subsidiarna odgovornost lastnika za plačilo obratovalnih stroškov najemnega stanovanja ima pravno naravo subsidiarnega poroštva. Vsebino subsidiarnega poroštva določa prvi odstavek 1019. člena OZ tako, da se sme od poroka zahtevati izpolnitev obveznosti šele po tem, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pisni zahtevi. Za aktiviranje subsidarnega poroštva tožene stranke bi torej zadostovalo že, če se najemnik na pisno zahtevo tožeče stranke v razumnem roku ne bi odzval. Ker v konkretnem primeru tožeča stranka razpolaga že s pravnomočnim sklepom o izvršbi zoper primarnega zavezanca, je več kot izkazala njegovo nepripravljenost za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

7. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da iz vlog tožeče stranke ne izhajajo navedbe, ki bi zatrjevale neupravičeno obogatitev na strani tožene stranke in prikrajšanje tožeče stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje zahtevka ni obravnavalo na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi, pač pa, kot že povedano, na podlagi petega odstavka 24. člena SZ-1, in so zato tozadevni pritožbeni očitki brezpredmetni.

8. Pritožbeno sodišče nadalje še ugotavlja, da je tožeča stranka zahtevek dovolj določno opredelila in argumentirala tudi po višini, kar je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v razlogih izpodbijane sodbe.

9. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (tar. št. 3210).