Jedro

Zmotno je stališče pritožnika, da v postopku zavarovanja ne prihajajo v poštev določbe ZPP, ki se nanašajo na (negativno) procesno predpostavko pravnomočno razsojene stvari. Ni pomembno, da omenjene okoliščine v predlogu v zadevi XII Pg 32/2001 niso bile zatrjevane (do upnikove replike na dolžnikov odgovor na pritožbo) in da sodišče nanje zato tudi ni moglo opreti svoje odločitve. Pravnomočnost namreč zajema vsa dejstva, ki v pravnem in dejanskem pogledu opredeljujejo historični dogodek, na katerem temelji zahtevek za pravno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je upnik predlagal, naj sodišče dolžniku zaradi zavarovanja plačila denarne terjatve prepove odtujitev in obremenitev določenih nepremičnin in vknjižbo te prepovedi v zemljiško knjigo. Tako je odločilo zato, ker je presodilo, da tožeča stranka ni izkazala spremembe dejanskega stanja v razmerju s tistim, ki je bilo podlaga odločanju o identičnem predlogu v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. XII Pg 32/2001. Upnik vlaga proti sklepu sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni, ali pa naj ga razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Zmotno je stališče pritožnika, da v postopku zavarovanja ne prihajajo v poštev določbe ZPP, ki se nanašajo na (negativno) procesno predpostavko pravnomočno razsojene stvari (2. odst. 319. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ). O tem, za pritožnika spornem vprašanju, se je že izrekla tako sodna praksa (prim. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 340/99 z dne 9.4.1999 in I Cpg 332/2000 z dne 4.4.2000) kot tudi teorija (prim. Siniša Triva, Velimir Belajac in Mihajlo Dika, Sudsko izvršno pravo, Zagreb 1984, str. 211). Sodišče prve stopnje je zato pravilno preverilo najprej, ali morebiti v tem postopku zavarovanja ne obstoji omenjena procesna ovira, ki preprečuje vnovično odločanje o identičnem predlogu za izdajo začasne odredbe (2. odst. 319. čl. ZPP v zvezi s 239. in 15. čl. ZIZ). Sam predlagatelj je v predlogu navajal, da je o identičnem predlogu za začasno odredbo sodišče že odločilo, in da je sedaj pridobil (le) dokazila, ki konkretizirajo nevarnost iz 2. odst. 270. čl. ZIZ. V prid temu pogoju je navajal okoliščine iz "e-mail-a" z dne 13.12.2000. Glede trditev, da se sredstva dolžnika uporabljajo v nasprotju z nameni in cilji družbe, pa se je skliceval še na "e-mail" z dne 18.10.2000. In ker je bil sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. XII Pg 32/2001 o predlogu z dne 16.3.2001 izdan dne 22.3.2001, je očitno, da so vse okoliščine v zvezi z omenjenima elektronskima sporočiloma obstajale že v času predloga in odločanja o prvem predlogu za izdajo začasne odredbe. Ne gre tedaj za objektivno nova dejstva, ki bi kakorkoli spreminjala dejansko stanje, ki je v pogledu pogoja iz 2. odst. 270. čl. ZIZ obstajalo že ob prvem odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe. Velja dodati, da ni pomembno, da omenjene okoliščine v predlogu v zadevi XII Pg 32/2001 niso bile zatrjevane (do upnikove replike na dolžnikov odgovor na pritožbo) in da sodišče nanje zato tudi ni moglo opreti svoje odločitve. Pravnomočnost namreč zajema vsa dejstva, ki v pravnem in dejanskem pogledu opredeljujejo historični dogodek, na katerem temelji zahtevek za pravno varstvo (v konkretnem primeru predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 270. čl. ZIZ; prim. Siniša Triva, Velimir Belajac, Mihajlo Dika GraĐansko procesno pravo, Zagreb 1986, str. 529). Zato pravimo, da pravnomočnost brani (tudi) pred "novotami", ki so nove le s stališča vsebine uveljavljanega predloga, ne pa v objektivnem smislu (subjektivne novote, ki so lahko obnovitveni razlog - 10. tč. 394. čl. v zvezi z 2. odst. 395. čl. ZPP - za konkretni primer niso upoštevne). Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča o trditvah iz pripravljalne vloge predlagatelja z dne 28.6.2001. Res je tudi, da je bila ta vloga vložena predno je bil predlagatelju vročen odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe. Toda tudi v tej vlogi predlagani dokazi in zatrjevana dejstva ne bi mogla pripeljati do ugodnejše odločitve za predlagatelja, deloma iz že obrazloženega razloga. Trditev v zvezi z zmanjševanjem števila zaposlenih predlagatelj namreč ni umestil v časovno obdobje leta 2001, tako da ni moč presoditi ali gre za objektivno nova dejstva (prim. zgoraj). Enako velja glede revidiranih računovodskih izkazov za leto 2000, za katere prav tako ni izključeno, da so obstajali že v času pravotnega odločanja o identičnem predlogu za začasno odredbo marca 2001. Zgolj zatrjevana večja izguba v prvem kvartalu leta 2001 v razmerju z istim obdobjem leta 2000 pa še ne utemeljuje razloga iz 2. odst. 270. čl. ZIZ. To določilo sankcionira dolžnikovo ravnanje, ki je usmerjeno v zmanjševanje njegovega premoženja. Ne nanaša pa se na situacijo, ko šele grozi zmanjšanje premoženja, ki je posledica objektivnih (od dolžnika neodvisnih) okoliščin. Tudi glede ponovno zatrjevanega pogoja iz 3. odst. 270. čl. ZIZ ni zaslediti ničesar, kar bi bilo drugače kot ob odločanju o prvotnem predlogu. Iz doslej razloženega sledi odgovor na smiselno uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP (v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ). Kljub morebitnim pomanjkljivostim obrazložitve izpodbijanega sklepa, je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje lahko preizkusilo. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. in 239. čl. ZIZ). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP in 339. in 15. čl. ZIZ.