Jedro

1.Ugovor pravnomočno razsojene stvari je utemeljen, če nastopata v isti zadevi isti stranki in če je v obeh zadevah podana tudi istovetnost zahtevkov.

2. Okoliščina, da tožeča stranka za isti zahtevek navaja več pravnih podlag, ne omogoča ponovnega odločanja o stvari, saj sodišče, ki mora poznati pravo, zavrne zahtevek šele potem, ko ugotovi, da ni utemeljen na podlagi nobenega predpisa, in ne samo na pravni podlagi, ki jo zatrjuje stranka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se r a z v e l j a v i in tožba zavrže. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 148.636,00 SIT v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je nična darilna pogodba, sklenjena 30.2.1992 med tožečo stranko kot darovalko in toženo stranko kot obdarjencem, za dvosobno stanovanje št. 5/P v izmeri cca 55,60 m2, ki se nahaja v stanovanjski hiši v K., , parc.št. 229/24, vl.št. 1326 k.o. S., s pripadajočimi pravicami na skupnih prostorih in napravah (1. tč. Izreka), ugotovilo, da je navedeno stanovanje skupno premoženje pravdnih strank (2. tč. izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 122.320,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2004 dalje (3. tč. izreka).

Proti sodbi se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je dosedanja sodna praksa že izoblikovala stališče, da morajo biti zamudne sodbe obrazložene in morajo imeti razloge, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek oziroma izrek sodbe. Nikakor ni dovolj, da se sodba v razlogih sklicuje prvenstveno na dejstvo, da toženec na tožbo ni odgovoril in da je to glavni razlog za izdajo zamudne sodbe. Tožbene navedbe kakor tudi sodba ne vsebujejo razlogov oziroma dokazov, ki bi sodišču dovoljevali zaključek, da je sporna darilna pogodba nična. Še bolj bistveno je, da je sodišče prve stopnje z izdajo sodbe zagrešilo kar dve pravni prepovedi in sicer ne bis in idem in res iudicata. Isto prvostopno sodišče je že razsodilo pravdo med istima pravdnima strankama pod opr.št. P 433/2001, le s to razliko, da sta takrat na strani toženca nastopala dva stranska intervenienta. Tudi v tej predhodni pravdi je tožeča stranka uveljavljala ničnost sporne darilne pogodbe, vendar s svojim zahtevkom ni uspela. Prav tako je v podrejenem tožbenem zahtevku uveljavljala ugotovitev, da je predmetno stanovanje skupno premoženje obeh pravdnih strank in tudi s podrejenim tožbenim zahtevkom ni uspela. Sodišče je s sodbo P 433/2001 dne 11.4.2002 zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke in je Višje sodišče v K. s sodbo I Cp 698/2002 z dne 4.6.2003 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje še enkrat vodilo postopek v že pravnomočno razsojeni stvari in izdalo sodbo v že pravnomočno razsojeni zadevi, kar pa ni dovoljeno. S tem je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 7. in 12. tč. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Poleg tega sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 339. čl. ZPP.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in navajala, da je bil v zadevi P 433/2001 dejanski in pravni temelj tožbenega zahtevka navideznost in zato ničnost darilne pogodbe in s tem dejanskim in pravnim temeljem tožnica ni uspela. Temelj tožbe v predmetnem postopku pa je nedopustnost podlage (52. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in nemoralnost (103. čl. ZOR). Zato je očitek o kršitvi načela ne bis in idem in res iudicata povsem neutemeljen.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določil pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Pri preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana absolutna bistvena kršitev določil pravdnega postopka iz 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določil pravdnega postopka vselej podana, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila sklenjena sodna poravnava. Tožeča stranka je v zadevi P 433/2001 uveljavljala ničnost darilne pogodbe in ugotovitev, da je solastnica stanovanja do 1/2-ice (primarni tožbeni zahtevek) ter je stanovanje skupno premoženje pravdnih strank (podrejeni zahtevek). Sodišče prve stopnje je s sodbo P 433/2001 z dne 19.4.2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v K. I Cp 698/2002 z dne 4.6.2003 zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek. V predmetni zadevi tožeča stranka zopet uveljavlja, da je darilna pogodba z dne 30.12.1992 nična in je stanovanje skupno premoženje pravdnih strank (primarni tožbeni zahtevek) ter je darilna pogodba nična in je stanovanje do odtujitve tretjim predstavljalo skupno premoženje pravdnih strank (podrejeni zahtevek). V obeh zadevah je tožeča stranka v tožbi zatrjevala enako dejansko podlago: pravdni stranki sta kupili stanovanje v času trajanja zakonske zveze po Stanovanjskem zakonu; kupljeno je bilo na ime tožnice; da bi se stranki zaradi nameravane prodaje pred potekom treh let izognili plačilu davkov, sta sklenili sporno darilno pogodbo. Tožnica navaja v obeh zadevah isti življenjski dogodek in enake elemente, vendar različno pravno podlago. V zadevi P 433/2001 je trdila, da gre za fiktivno pogodbo, ki je zaradi tega nična, v zadevi P 85/2004 pa zatrjuje nedopustno podlago in nemoralnost. Ugovor pravnomočno razsojene stvari je utemeljen, če nastopata v isti zadevi isti stranki in če je v obeh zadevah podana tudi istovetnost zahtevkov. Istovetnost zahtevkov je podana, kadar je pravno razmerje, o katerem je bilo že odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde. Primerjava obeh zadev pokaže, da je podana identiteta strank (ista tožeča in tožena stranka). Gre tudi za identičen tožbeni zahtevek, saj je tožeča stranka v obeh zadevah kot primarni zahtevek uveljavljala ničnost darilne pogodbe. V predmetni zadevi je kot primarni zahtevek uveljavljala še, da je predmetno stanovanje skupno premoženje pravdnih strank, kar je v zadevi P 433/2001 uveljavljalo kot podrejeni zahtevek, o katerem mora sodišče odločiti, če zavrne primarni tožbeni zahtevek. To, da je v zadevi P 433/2001 kot primarni zahtevek uveljavljala tudi, da je solastnica stanovanja do 1/2-ice, ne spremeni dejstva, da gre v obeh pravdnih zadevah za identični tožbeni zahtevek, saj v obeh zadevah uveljavljala ničnost darilne pogodbe in ugotovitev, da je sporno stanovanje skupno premoženje pravdnih strank. Tožeča stranka je res zatrjevala različno pravno podlago. Po določilu 180. čl. ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih dajatev, dejstva, na katera tožnik opira podlago in dokaze, s katerimi se dejstva ugotavljajo, ne pa tudi pravne podlage. Zato okoliščina, da tožeča stranka za isti zahtevek navaja več pravnih podlag, ne omogoča ponovnega odločanja o stvari, saj sodišče, ki mora poznati pravo, zavrne zahtevek šele potem, ko ugotovi, da ni utemeljen na podlagi nobenega predpisa, in ne samo na pravni podlagi, ki jo zatrjuje stranka. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano zamudno sodbo ponovno odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, je kršilo 12. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane zamudne sodbe in zavrženje tožbe (1. in 2. odst. 354. čl. ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji mora tožeča stranka povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 148.636,00 SIT in sicer: nagrado za sestavo pritožbe 625 odvetniških točk (68.750,00 SIT), materialne stroške v višini 2 % oz. 12,5 odvetniških točk (1.375,00 SIT), takso za pritožbo v višini 64.486,00 SIT in 20 % DDV v znesku 14.025,00 SIT. Stroški pritožbenega postopka so odmerjeni po veljavni taksni in odvetniški tarifi. Ker je tožena stranka uspela s pritožbo, tožeča stranka ni upravičena do stroškov odgovora na pritožbo. Izrek o stroških temelji na čl. 154 in 165 ZPP.