Jedro

Izpodbijani sklepi ne vsebujejo razlogov o odločilnih dejstvih za ugotovitev, da predmetne nepremičnine ne pomenijo stanovanjskih objektov, ki bi bili del socialne politike. Kaj se šteje kot stanovanje ali drug objekt, ki je del socialne politike, je predpisano v tretjem odstavku 54. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, razlogov za neuporabo te določbe pa sodišče prve stopnje v izpodbijanih sklepih ni navedlo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo za poplačilo prednostne terjatve iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča iz pravilnih, popolnih in razumljivih razlogov. Vlogi, v kateri je priglašena prednostna terjatev, je priložen seznam izvršilnih naslovov, v katerem je označena navedena odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča kot izvršilni naslov, z datumom izvršljivosti 19. 3. 2016 in 19. 4. 2016, ne pa tudi, za katero od prodanih nepremičnin v tem postopku je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča.

Izrek

I. Pritožbam upnika B. d.d. (sedaj: B. I. d.d.) se ugodi in se sklep na red. št. 398 spisa v izpodbijani tretji alineji 1. točke izreka, sklepi na red. št. 399, 400 in 401 spisa pa v izpodbijanih drugih alinejah 1. točk izrekov razveljavijo in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbe Republike Slovenije zoper sklepe na red. št. 398, 399 in 400 spisa se zavrnejo in se sklepi v izpodbijanih 2. točkah izrekov potrdijo.

III. Pritožba Republike Slovenije zoper sklep na red. št. 401 spisa se zavrže.

Obrazložitev

1. Izpodbijani sklepi so sklepi o poplačilu iz prejetih kupnin za prodane nepremičnine, in sicer na red. št. 398 spisa iz kupnine 118.000,00 EUR, na red. št. 399 spisa iz kupnine 117.000,00 EUR, na red. št. 400 spisa iz kupnine 125.000,00 EUR in na red. št. 401 spisa iz kupnine 1.212.000,00 EUR. V 1. točkah izrekov sklepov je sodišče prve stopnje odločilo o delnem poplačilu terjatve upnika iz zadeve In 41/2014 B. d.d. (prva alineja), v sklepu na red. št. 398 spisa tudi upnika A., d.d. za stroške izvršbe In 120/2013 v znesku 120,65 EUR (druga alineja), ter Republike Slovenije za davek na dodano vrednost (DDV), odmerjen po davčni stopnji 22 % (tretja alineja 1. točke izreka sklepa na red. št. 398 spisa oziroma druge alineje 1. točk izrekov sklepov na red. št. 399, 400 in 401 spisa), v 2. točkah izrekov sklepov pa je zavrnilo zahtevo Republike Slovenije za poplačilo prednostne terjatve iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v znesku 471,91 EUR.

2. Zoper sklepe se je pravočasno po pooblaščencu pritožil upnik B. d.d. (sedaj B. I. d.d.), izpodbija pa odločitve v 1. točkah izrekov o poplačilu Republike Slovenije po davčni stopnji 22 % DDV. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo izpodbijanih delov sklepov tako, da se bo Republika Slovenija iz prejetih kupnin poplačala po davčni stopnji 9,5 %. V vseh pritožbah tudi priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper odločitve v 2. točkah izrekov sklepov pa se je pritožila Republika Slovenija, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo. V vseh pritožbah uveljavlja vse pritožbene razloge in trdi, da je priglasitvi prednostne terjatve priložila tudi odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča DT 000 z dne 15. 7. 2015, iz katere je razvidno, za katere objekte oziroma zemljišča se odmerjeno nadomestilo nanaša. Predlaga spremembo izpodbijanih delov sklepov in poplačilo prednostne terjatve.

O pritožbah upnika B. d.d. (sedaj B. I. d.d.)

4. Pritožbe so utemeljene.

5. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v vseh štirih sklepih navedlo vsebinsko identične razloge za odmero DDV po davčni stopnji 22 %, kar drugi upnik v vseh pritožbah izpodbija z enakimi argumenti, višje sodišče navaja skupne razloge za ugoditev pritožbam.

6. Sodišče prve stopnje je odmerilo DDV po stopnji 22 % in s tem zavrnilo uveljavljanje upnika na razdelitvenih narokih z dne 21. 11. 2016, da je treba odmeriti DDV po nižji stopnji, 9,5 %, z obrazložitvijo, da v konkretnem primeru ne gre za stanovanje ali stanovanjski objekt, ki je del socialne politike, kot tudi ne za stanovanjsko stavbo za posebne namene, pri čemer se je sklicevalo na določbo petega odstavka 54. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: Pravilnik).

7. Izpodbijani sklepi ne vsebujejo razlogov o odločilnih dejstvih za ugotovitev, da predmetne nepremičnine ne pomenijo stanovanjskih objektov, ki bi bili del socialne politike. Kaj se šteje kot stanovanje ali drug objekt, ki je del socialne politike, je predpisano v tretjem odstavku 54. člena Pravilnika,(1) razlogov za neuporabo te določbe pa sodišče prve stopnje v izpodbijanih sklepih ni navedlo. Pritožnik v vseh pritožbah navaja, da so se prodajale enostanovanjske stavbe z uporabno površino v izmeri 184,8 m², kar izhaja iz cenitev cenilca P. G. z dne 31. 5. 2015, do česar bi se moralo opredeliti že sodišče prve stopnje.

8. Višje sodišče pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o plačilu DDV po stopnji 22 % zaradi odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na uporabljeno davčno stopnjo, ne more preizkusiti. V delih sklepov, ki jih izpodbija upnik, je zato podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), zaradi katere je treba sklepe v izpodbijanih delih razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku naj sodišče prve stopnje navede razloge, iz katerih bo odločilo o poplačilu Republike Slovenije iz naslova DDV po eni od predpisanih stopenj.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, priglašenih v vseh štirih pritožbah, je višje sodišče pridržalo za nov sklep oziroma nove sklepe o poplačilu (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbah Republike Slovenije zoper sklepe na red. št. 398, 399 in 400

10. Pritožbe niso utemeljene.

11. Sodišče prve stopnje je v navedenih treh sklepih zavrnilo zahtevo Republike Slovenije za poplačilo prednostne terjatve iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča iz pravilnih, popolnih in razumljivih razlogov. Višje sodišče se nanje sklicuje in jih zato ni treba ponavljati.

12. Ne držijo pritožbene navedbe, da je bila priglasitvi prednostne terjatve z dne 3. 11. 2016 priložena tudi odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča DT 000 z dne 15. 12. 2015. Vlogi, v kateri je priglašena prednostna terjatev (red. št. 376 spisa), je namreč priložen seznam izvršilnih naslovov (priloga A19 v spisu), v katerem je označena navedena odločba kot izvršilni naslov, z datumom izvršljivosti 19. 3. 2016 in 19. 4. 2016, ne pa tudi, za katero od prodanih nepremičnin v tem postopku je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. V vlogi je tudi kot dokaz navedeno le: „-citirani seznam izvršilnih naslovov“, medtem ko odločbe, na katero se pritožnica sklicuje, v spisu do vložitve pritožb ni bilo. Predložitev odločbe šele v pritožbah je prepozna, saj pritožnica niti ne trdi, da je brez svoje krivde ne bi mogla priložiti že ob priglasitvi prednostne terjatve (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Pritožbe zoper sklepe na red. št. 398 do vključno 400 so zato neutemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, jih je zavrnilo ter sklepe v izpodbijanih delih potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi Republike Slovenije zoper sklep na red. št. 401 spisa

14. Pritožba je prepozna.

15. Sklep na red št. 401 spisa je bil zakonitemu zastopniku Republike Slovenije elektronsko vročen 20. 12. 2016, kar potrjuje vročilnica v spisu. Rok za pritožbo je tako iztekel v sredo, 28. 12. 2016, medtem ko je bila pritožba oddana s priporočeno pošiljko na pošti 29. 12. 2016, kar je en dan prepozno. Višje sodišče je zato pritožbo zoper sklep na red. št. 401 zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Tretji odstavek 54. člena Pravilnika se glasi: „Za namene prvega odstavka tega člena je stanovanje del socialne politike, če v večstanovanjski stavbi ne presega 120 m2 ali v enostanovanjski stavbi ne presega 250 m2 uporabne površine stanovanjskega objekta. Uporabna površina je seštevek površine bivalnih prostorov.“.