Jedro

S tem, ko je prekrškovni organ sodbo odpravil na naslov kršitelja, namesto na naslov njegovega zagovornika, je sicer kršil določbo tretjega odstavka 88. člena ZUP, ni pa ta kršitev povzročila absolutnega zastaranja kazenskega pregona, saj je bilo kršitelju kljub temu omogočeno, da se pred potekom absolutnega zastaralnega roka z odločbo seznani.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1.

Prekrškovni organ Policijska postaja Šmarje pri Jelšah je storilcu M. C. dne 28. 11. 2008 izdal plačilni nalog št. 90215290 zaradi prekrška po b) točki sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), s katerim mu je izrekel globo 250 € in 3 kazenske točke v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sodbo ZSV 388/2008 z dne 6. 7. 2010 zahtevo za sodno varstvo storilca zavrnilo in kršitelju naložilo plačilo stroškov postopka.

2.

Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka, in sicer zaradi kršitve 3. točke prvega odstavka 156. člena v zvezi s tretjim odstavkom 42. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Poudarja, da mora biti skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 ter ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča odločba o prekršku pred potekom absolutnega zastaralnega roka vsaj odpravljena na naslov storilca. Odločbe sodišča o zahtevi za sodno varstvo se vročajo po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki v prvem odstavku 88. člena določa, da kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vroča njemu. Po določbi četrtega ostavka istega člena se šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen zakonitemu oziroma začasnemu zastopniku ali pooblaščencu. Vlagateljica ugotavlja, da je glede na čas storitve prekrška (28. 11. 2008) absolutno zastaranje nastopilo dne 28. 11. 2012, torej po vročitvi sodbe storilcu (14. 7. 2010), vendar pred vročitvijo sodbe njegovemu zagovorniku (14. 12. 2012). Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zaradi absolutnega zastaranja pregona ustavi.

3.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena kršitelju in njegovemu zagovorniku, ki nanjo nista odgovorila.

B.

4. Po prvem odstavku 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen. Skladno s tretjim odstavkom istega člena zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška (t. i. relativno zastaranje pregona). Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za (relativno) zastaranje postopka o prekršku (t. i. absolutno zastaranje pregona). Postopek o prekršku mora biti torej pravnomočno

končan pred potekom štirih let od dneva storitve prekrška.

5. Ustavno sodišče je v prekrškovni zadevi Up-762/03 (odločba z dne 7. 4. 2005) glede absolutnega zastaranja pregona za prekršek sprejelo stališče, da mora biti odločba pritožbenega sodišča, ki je odločalo na seji, znotraj zastaralnega roka vsaj odpravljena

na pritožnikov naslov. Takšno stališče je zavzelo tudi v kazenskem postopku. V zadevi Up-3871/07, U-I-80/09 (odločba z dne 1. 10. 2009) je ugotovilo, da ZKP ni v skladu z Ustavo, ker ni jasno določal časovnega trenutka nastopa pravnomočnosti sodbe. Odločilo je, da do odprave ugotovljene protiustavnosti nastopi pravnomočnost, v primeru, ko je zoper sodbo vložena pritožba in sodišče o njej odloča na seji senata, z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku(1). Na zakonski ravni je bilo to vprašanje v prekrškovnem postopku urejeno z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1G, veljaven od 13. 3. 2011), s katerim je bil dodan drugi odstavek 199. člena ZP-1. Po navedeni določbi nastopi pravnomočnost, v primeru, ko je bilo zoper odločbo vloženo pravno sredstvo, o katerem je bilo odločeno na drugi stopnji, z dnem, ko se odločitev odpravi vlagatelju pravnega sredstva.

6. V obravnavani zadevi je prekrškovni organ zoper kršitelja izdal plačilni nalog zaradi prekrška, storjenega dne 28. 11. 2008, kar pomeni, da je štiri- letni absolutni zastaralni rok pretekel 28. 11. 2012. Iz podatkov spisa izhaja, da sta kršitelja v postopku z zahtevo za sodno varstvo zastopala zagovornika iz odvetniške družbe. Sodišče je o njuni zahtevi za sodno varstvo odločilo 6. 7. 2010, dne 9. 7. 2010 pa je bila sodba skupaj s spisom poslana prekrškovnemu organu. V spisu ni podatka o tem, kdaj je prekrškovni organ sodbo odpravil na naslov kršitelja (torej vročevalcu izročil pošiljko, naslovljeno na kršitelja), iz vročilnic pa izhaja, da sta bila sodba in sklep o plačilu sodne takse kršitelju vročena dne 14. 7. 2010. Na dopisu, s katerim je sodišče prekrškovnemu organu skupaj z izpodbijano sodbo vrnilo spis, je zabeleženo, da je kršitelj 25. 7. 2010 plačal sodno takso, dne 19. 7. 2011 pa je bila izterjana globa. V spisu prav tako ni podatka o datumu odprave sodbe na naslov zagovornikov, temveč le o datumu vročitve, ki je 14. 12. 2012. Izpodbijana sodba je bila torej odpravljena na naslov kršitelja in mu tudi vročena več kot dve leti pred potekom absolutnega zastaralnega roka, ni pa bila po podatkih spisa pred potekom tega roka odpravljena na naslov njegovih zagovornikov.

7. Po določbi 65. a člena ZP-1, na katero opozarja vlagateljica zahteve, se odločba sodišča o zahtevi za sodno varstvo vroči tako, da sodišče prekrškovnemu organu vrne spis skupaj z izvirnikom odločbe z zadostnim številom prepisov, nato pa prekrškovni organ odločbo vroči vlagatelju zahteve za sodno varstvo po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. V tretjem odstavku 88. člena ZUP je določeno, da če ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vroča njemu. Šteje se, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu. Po ustaljeni sodni praksi to pomeni, da je v primeru, ko ima stranka pooblaščenca, dokument pravilno vročen le, če je vročen pooblaščencu. Vročitev stranki v takem primeru ne šteje za veljavno opravljeno.(2)

8. Glede na navedeno ureditev vročanja je po stališču vlagateljice za presojo absolutnega zastaranja kazenskega pregona odločilno, kdaj je bila sodba odpravljena na naslov zagovornika, saj se v primeru, ko ima stranka zagovornika vroča samo njemu. Vrhovno sodišče je to stališče preverilo s teleološko razlago določb o vročanju na eni strani in določb o zastaranju pregona v povezavi z ureditvijo pravnomočnosti (drugi odstavek 199. člena ZP-1) na drugi, ter ugotavlja, da pravil o vročanju odločb ni mogoče nekritično uporabiti pri presoji absolutnega zastaranja kazenskega pregona.

9. Določbe o vročanju dokumentov zagotavljajo seznanitev naslovnika z njihovo vsebino, s tem pa možnost vložitve pravnega sredstva oziroma oprave drugega procesnega dejanja. V tem smislu tudi tretji odstavek 88. člena ZUP, ki določa, da je potrebno dokument vročiti pooblaščencu, kadar ga stranka ima, varuje rok za vložitev pravnega sredstva oziroma opravo drugega procesnega dejanja.(3) Pooblaščenec stranke (oziroma zagovornik obdolženca v prekrškovnem postopku) je namreč strokovni pomočnik, ki stranki s svojim pravnim znanjem pomaga pri obrambi, v njeno korist vlaga pravna sredstva oziroma opravlja druga procesna dejanja. Kadar ima stranka v postopku pooblaščenca, je zato ključno, da je dokument vročen zagovorniku, ki ima nato na voljo celotni rok za opravo določenega procesnega dejanja.

10. Namen ureditve, po kateri mora biti odločba odpravljena pritožniku preden poteče absolutni zastaralni rok (oziroma po kateri odločba s trenutkom odprave pritožniku postane pravnomočna), je drugačen.

11.

Ustavno sodišče je v že citirani odločbi Up-762/03 navedlo, da je zastaranje institut, ki omejuje samovoljnost države, tako da ji preprečuje, da bi v pravice posameznika posegala nesorazmerno dolgo. Z nastopom zastaranja se odpravi negotovost posameznika glede tega, ali bo oziroma na kakšen način bo država posegla v njegove pravice. Da bi bil ta namen dosežen (tj. da bi bil posameznik po preteku zastaralnega roka te negotovosti razbremenjen) pa seveda ne zadostuje, da je znotraj zastaralnega roka odločba izdana, pač pa mora biti posamezniku dana vsaj možnost, da se z njeno vsebino tudi seznani. V nasprotnem primeru lahko namreč nad posameznikom „visi“ grožnja s sankcijo še neomejeno dolgo po tem, ko je absolutni zastaralni rok že potekel (in je bila sodba tudi že izdana), vse do poteka roka za zastaranje izvršitve sankcije. Takšna situacija pa bi bila po stališču Ustavnega sodišča v nasprotju z institutom zastaranja ter pravico do poštenega postopka kot enim od vidikov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče se je nato moralo opredeliti še do vprašanja, s katerim trenutkom posameznik sploh pridobi možnost seznanitve z odločbo, ter prišlo do zaključka, da je to trenutek odprave odločbe na pritožnikov naslov. Iz navedenega izhaja, da je ratio pravila, ki je sedaj na zakonski ravni določeno v drugem odstavku 199. člena ZKP, v tem, da se odpravijo (ustavno nesprejemljive) situacije, ko bi bil obdolženec še po poteku absolutnega zastaralnega roka v negotovosti, kakšna sodba mu je bila izrečena. S tem pa se hkrati prepreči, da bi nastopili učinki odločbe, še preden bi obsojenec zanjo sploh vedel. 12. Smisel pravila, da odločba, s katero je bilo odločeno o pravnem sredstvu, postane pravnomočna s trenutkom odprave vlagatelju pravnega sredstva, pa je tudi v tem, da je do tega trenutka sprejeto odločbo še mogoče spremeniti. Do tedaj je namreč sprejeta odločba zgolj osebna odločitev razsojevalca in torej ni niti navzven razpoznavna niti časovno preverljiva. Šele ko je odločba odpravljena, postane nespremenljiva in veže sodišče.(4) Zato je šele s tem trenutkom zadevo mogoče označiti kot razsojeno stvar (res iudicata).

13. Pravnomočnost nastopi torej s trenutkom, ko odločitev zapusti sfero tistega, ki jo je sprejel, ter preide v sfero tistega, na katerega se nanaša. Ni pa za nastop pravnomočnosti potrebno, da bi bila odločba vlagatelju pravnega sredstva tudi (pravilno) vročena. Če odločbe zaradi napak pri vročanju ali zaradi razlogov na strani naslovnika ni mogoče vročiti, to ne vpliva na pravnomočnost odločbe. Kot je bilo že navedeno, bi lahko bila (pravilna) vročitev odločilna zgolj glede začetka teka roka za vložitev morebitnega izrednega pravnega sredstva(5), ne pa tudi za zagotovitev nespremenljivosti odločbe ter prve možnosti seznanitve z njeno vsebino, ki se zahteva za nastop pravnomočnosti.

14.

V obravnavani zadevi, ko je bila sodba kršitelju znotraj zastaralnega roka ne le odpravljena, pač pa je kršitelj pisni odpravek sodbe tudi osebno prevzel (znotraj tega roka pa je bila plačana tudi sodna taksa in izterjana globa), ni moč trditi, da je bil še po poteku absolutnega zastaralnega roka v dvomu, ali mu ni bila morda izrečena obsodilna sodba. S tem, ko je prekrškovni organ sodbo odpravil na naslov kršitelja, namesto na naslov njegovega zagovornika, je sicer kršil določbo tretjega odstavka 88. člena ZUP. Ni pa ta kršitev povzročila absolutnega zastaranja kazenskega pregona, saj je bilo kršitelju kljub temu omogočeno, da se pred potekom absolutnega zastaralnega roka z odločbo seznani. Z osebno vročitvijo odločbe, ki je sodišče tudi ni moglo več spremeniti, je bila odpravljena negotovost ter vzpostavljena pravna varnost, ki jo zasleduje drugi odstavek 199. člena ZP-1. To pa pomeni, da je bil s tem trenutkom prekrškovni postopek pravnomočno končan.

15. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je bil v obravnavani zadevi prekrškovni postopek pravnomočno končan znotraj roka za absolutno zastaranje kazenskega pregona ter da določbe o zastaranju pregona niso bile kršene.

C.

16. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljena kršitev ni podana, jo je Vrhovno sodišče, v skladu z določilom

425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1, zavrnilo.

Op. št. (1): Vrhovno sodišče je temu stališču sledilo v odločbah IV Ips 119/2010 z dne 15. 7. 2010, IV Ips 118/2010 z dne 9. 9. 2010, IV Ips 139/2010 z dne 21. 9. 2010, IV Ips 26/2011 z dne 31. 3. 2011, IV Ips 98/2011 z dne 26. 1. 2012 in drugih.

Op. št. (2): Glej odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 1003/2002 z dne 5. 12. 2002, I Up 1176/2006 z dne 17. 8. 2006, I Up 1788/2006 z dne 18. 1. 2007, I Up 1369/2006 z dne 15. 2. 2007, I Up 443/2007 z dne 13. 6. 2007, I Up 456/2008 z dne 12. 11. 2008, I Up 121/2009 z dne 13. 12. 2009 in druge.

Op. št. (3): Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 456/2008 z dne 12. 11. 2008. Op. št. (4): Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-3871/07, U-I-80/09 z dne 1. 10. 2009, tč. 27 in 31. Op. št. (5): Po sedanji zakonski ureditvi obramba v prekrškovnem postopku sicer ni upravičeni vlagatelj nobenega izrednega pravnega sredstva.