Jedro

Če v izreku izpodbijanega sklepa ni izrecno navedeno, katerih nadaljnjih izvršilnih stroškov upnika sodišče ni priznalo, je pa to razvidno iz obrazložitve sodbe, s tem ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki II. odstavka 339. čl. ZPP.

Upnik mora povračilo stroškov zahtevati takoj, ko mu ti nastanejo in je znana tudi njihova višina (ko sta torej kumulativno izpolnjeni obe navedeni predpostavki), ne pa kadar koli do izteka tridesetdnevnega roka po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu, to je kolikor upniku niso bili v celoti priznani priglašeni nadaljnji izvršilni stroški, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom dolžniku naložilo, da v roku osmih dni upniku povrne 332,03 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje tega sklepa dalje do plačila.

Zoper navedeni sklep je v delu, v katerem sodišče prve stopnje ni odločilo o predlogu upnika za priznanje stroškov, pravočasno pritožbo vložil upnik in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi je navedel, da je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z njegovo obrazložitvijo, ker v njem sodišče prve stopnje ni odločilo o stroških zastopanja na naroku z dne 23. 3. 2006. Sploh pa teh stroškov ni priglasil prepozno, saj tridesetdnevni rok za priglasitev stroškov po VII. odstavku 38. člena ZIZ še ni potekel. Ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera, ekonomičnosti postopka in racionalnosti postopanja je priglasil stroške zastopanja na naroku z dne 23. 3. 2006 v vlogi z dne 21. 6. 2006, saj je potreboval dva meseca, da je ugotovil, da dolžnik nima resnega namena izpolniti zaveze, ki jo je dal na naroku.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje sicer res ni v izreku obravnavanega sklepa izrecno navedlo, katerih nadaljnjih izvršilnih stroškov upniku ni priznalo. Vendar pa je iz obrazložitve sklepa jasno razvidno, da sodišče prve stopnje upniku ni priznalo stroškov zastopanja na naroku z dne 23. 3. 2006 v višini 200 točk, ker je štelo zahtevek za njihovo povračilo za prepozen. V izreku sklepa je dolžniku naložilo, da upniku povrne le tiste nadaljnje izvršilne stroške, ki jih je v skladu s V. odstavkom 38. člena ZIZ štelo za potrebne, v obrazložitvi pa je tudi navedlo razloge za svojo odločitev. Tako ravnanje sodišča prve stopnje je v skladu z ustaljeno sodno prakso, zaradi česar ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem zagrešilo (absolutno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki II. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ.

Pritožba nadalje izpostavlja, da so bili stroški zastopanja na naroku z dne 23. 3. 2006, kljub temu da jih je upnik priglasil šele z vlogo z dne 21. 6. 2006, pravočasno priglašeni. S takim stališčem se sodišče druge stopnje ne strinja. V skladu z določbo VII. odstavka 38. člena ZIZ se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo. Navedeno pomeni, da mora upnik povračilo stroškov zahtevati takoj, ko mu ti nastanejo in je znana tudi njihova višina (ko sta torej kumulativno izpolnjeni obe navedeni predpostavki), ne pa kadar koli do izteka tridesetdnevnega roka po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku. Namen te določbe je namreč prav v tem, da se zaradi samega poteka in realizacije izvršbe čimprej razrešijo vsa vprašanja glede izvršilnih stroškov upnika. Rok tridesetih dni namreč predstavlja skrajni rok, v katerem se povračilo nadaljnjih izvršilnih stroškov še lahko zahteva, vendar le v primeru, ko o stroških ni moglo biti odločeno že prej. V obravnavanem primeru so upniku stroški, priglašeni v vlogi z dne 21. 6. 2006, nastali že na naroku z dne 23. 3. 2006, takrat pa je bila upniku znana tudi njihova višina (upoštevaje določila Odvetniške tarife). Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo citirano določbo VII. odstavka 38. člena ZIZ, ko je zaključilo, da upnik povračila stroškov zastopanja ni zahteval pravočasno.

Materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Zato je sodišče druge stopnje po določbi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu (I. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ) potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Upnik je dolžan sam kriti svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (I. odstavek 165. člena v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).