Jedro

Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je sklepčnost, to je, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi. Ker je tožnik navajal, da mu je tožena stranka omogočila zagovor šele po podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno ugoditi.

Izrek

Pritožba tožene stranke zoper zamudno sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožbi tožene stranke zoper sklep z dne 06.07.2006 se delno ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se predlog za vrnitev v prejšnje stanje z a v r ž e. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, izdana s strani tožene stranke dne 28.03.2006, nezakonita, da je tožnik dne 29.03.2006 izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi in mu je s tem dnem prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki ter da delovno razmerje tožniku ni prenehalo dne 15.03.2006 temveč 29.03.2006, zaradi česar je tožena stranka dolžna za ta čas vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 01.10.1998 in mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Toženi stranki je na podlagi teh ugotovitev naložilo, da mora tožniku obračunati zapadlo razliko bruto mesečne plače od 15.03.2006 do 29.03.2006 ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto razliko z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je zahtevek tožnika, kolikor je zahteval več in drugače v zvezi z izplačilom bruto plače, in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

Zoper zamudno sodbo in sklep se pravočasno pritožuje tožena stranka. S pritožbo zoper zamudno sodbo uveljavlja razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04) ter zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 338. člena ZPP) in predlaga njeno razveljavitev ter priglaša pritožbene stroške. Navaja, da tožba toženi stranki ni bila pravilno vročena v odgovor, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev in dokazov, ki so navedeni v tožbi (nesklepčnost tožbe), saj ne drži trditev tožnika, da mu zagovor ni bil omogočen, kar izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede ostalih tožbenih navedb se pritožba sklicuje na svoj odgovor na tožbo, zaradi česar naj bi bila dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek v nasprotju s predloženimi dokazi oziroma splošno znanimi dejstvi.

V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje tožena stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev prvi stopnji v novo odločanje. Navaja, da se sodišče sploh ni opredelilo do relevantnih navedb tožene stranke iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje in ni izvedlo predlaganih dokazov, ki bi potrdili nasprotno, kot izhaja iz spisa, in sicer da tožena stranka obvestila o prispeli pošiljki in same pošiljke ni prejela, ker naj bi jih poštar njej ne izročil oziroma ju je prestregla tretja oseba. S tem ravnanjem naj bi sodišče kršilo načelo kontradiktornosti postopka.

V odgovoru na pritožbo zoper sklep tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam tožene stranke in navaja, da do zamude roka ni prišlo iz upravičenih razlogov.

Pritožba tožene stranke zoper zamudno sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano zamudno sodbo in sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP (ob upoštevanju 366. člena ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke zoper zamudno sodbo v zvezi z nepravilno vročitvijo tožbe. Tožba ji je bila namreč vročena v odgovor po fikciji na podlagi 2. odstavka 141. člena ZPP v zvezi s 5. odstavkom 142. člena ZPP. Iz povratnice v spisu (list. št. 6) izhaja, da je pošta toženi stranki pustila obvestilo o prispelem pismu dne 05.05.2006 v hišnem predalčniku in nato ponovno dne 06.05.2006. Ker tožena stranka pisanja v 15 dneh kljub pravnemu pouku na obvestilu ni dvignila, se po 2. odstavku 141. člena ZPP, ki se uporabi na podlagi 5. odstavka 142. člena ZPP, šteje (fikcija), da je bila vročitev opravljena dne 06.05.2006 in od tega dne je začel teči rok za odgovor na tožbo. Glede na zakonito fikcijo se šteje, da je bila tožba vročena, čeprav ji v resnici ni bila, saj je bila pošiljka vrnjena sodišču in se še vedno nahaja v sodnem spisu. To je tudi bistvo fiktivne vročitve, ki na ta način nalaga strankam, da morajo same poskrbeti, da se pošiljke ažurno sprejemajo, če so poslane na njihov naslov.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja s sodiščem prve stopnje, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev in dokazov, ki so navedena v tožbi. Iz tožnikove delovne knjižice namreč izhaja, da mu je zaposlitev pri toženi stranki prenehala z dnem 15.03.2006, pri čemer mu je bil zagovor omogočen šele po tem datumu (24. in 28.03.2006), kar izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28.03.2006. S tem je podana kršitev 2. odstavka 83. člena ZDR, ki pravi, da mora biti delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočen zagovor. Zagovor, omogočen po prenehanju delovnega razmerja, namreč nima smisla. Tudi izredna odpoved sama ni usklajena z dejanskim stanjem delovne knjižice, saj določa kot datum prenehanja delovnega razmerja šele 28.03.2006. Poleg tega pa je bil prekoračen tudi šestmesečni objektivni rok po 2. odstavku 110. člena ZDR, saj tožena stranka kot razlog za izredno odpoved pogodbe navaja dogodek iz februarja 2002 in neopravljanje del od junija 2004 naprej, pri čemer je odpoved podana šele v marcu leta 2006. Vse to so dejstva, ki jih je v tožbi navajal tožnik in iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, da se ugotovi nezakonitost s strani tožene stranke izvedene izredne odpovedi pogodbe.

Pritožbeno sodišče je zatem, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se zamudna sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

V zvezi s sklepom sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje je potrebno reči, da po prvem odstavku 116. člena ZPP sodišče stranki, ki je zamudila narok ali rok za kakšno pravdno dejanje in je zaradi tega izgubila pravico opraviti to dejanje, dovoli na njen predlog opraviti to dejanje pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok ali rok iz upravičenega razloga. Tožena stranka pa ne uveljavlja razlogov, zaradi katerih je mogoče vrniti zadevo v prejšnje stanje, saj ne uveljavlja razloga za zamudo roka (za odgovor na tožbo), temveč uveljavlja nepravilno vročanje. Če toženi stranki tožba ne bi bila pravilno vročena, ne bi mogla zamuditi roka za odgovor nanjo in bi bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje nesmiseln. Ker pa je sodišče prve stopnje štelo, da je bila tožba pravilno vročena, je ugovor stranke o napačni vročitvi lahko le pritožbeni razlog, ne pa razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ni vložen iz razlogov, zaradi katerih je vrnitev v prejšnje stanje mogoče zahtevati, ni dovoljen, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 120. člena ZPP zavreči. Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sama.

Ker tožnik stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil, sodišče o njih ni odločalo.