Jedro

Toženec, ki je po pravnomočni sodbi poravnal vso tožniku prisojeno odškodnino, ima pravni interes za vložitev revizije.

Če postavi tožnik več odškodninskih zahtevkov v zvezi s škodo iz enega škodnega dogodka, ki se razlikujejo le po višini glavnice in obdobja teka zamudnih obresti, obravnava sodišče to kot en zahtevek pri čemer odloča o najvišje postavljenem zahtevku tako glede plačila glavnice kakor tudi glede višine obresti in njihovega teka.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se ob nadaljnji ugoditvi pritožbi te stranke spremeni sodba sodišča prve stopnje in se ta poslej glasi: "Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 6,900.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.6.2000 dalje do plačila in ji povrniti 519.257 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 87.945 SIT od 9.7.1996 dalje in od zneska 431.312 SIT od 26.6.2000 dalje do plačila - vse v 15 dneh.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne." V ostalem se ta revizija in revizija tožene stranke zavrneta.

Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 74.400 SIT revizijskih stroškov v 15 dneh.

Tožeča stranka trpi sama stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi z delovno nezgodo 17.8.1995 je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni zahtevek za plačilo 9,000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.1996 dalje. Delno je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki, pri kateri je bil odgovornostno zavarovan tožnikov delodajalec, naložilo, naj plača tožniku 5,000.000 SIT odškodnine za negmotno škodo. Tako mu je prisodilo za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem 2,000.000 SIT od zahtevanih 6,800.000 SIT, za strah 500.000 SIT od zahtevanih 1,500.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2,000.000 SIT od zahtevanih 5,050.000 SIT in za skaženost 500.000 SIT od zahtevanih 1,350.000 SIT - z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sodbe dalje.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožeče stranke zvišalo odškodnino za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem za 500.000 SIT, v ostalem pa je to pritožbo in pritožbo tožene stranke zavrnilo.

Tožeča stranka je vložila revizijo zoper zavrnilni del sodb nižjih sodišč in sicer glede zamudnih obresti od odškodnine za negmotno škodo in glede odškodnine same po primarnem zahtevku za 3,500.000 SIT, po subsidiarnem pa za 9,000.000 SIT. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da odškodninska terjatev zapade v plačilo s trenutkom nastanka škode. Sodišči sta zmotno uporabili določila členov 17, 277 in 919 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Obresti od prisojene glavnice 5,500.000 SIT za čas od 5.11.1996 do izreka sodbe znaša 6,707.475 SIT. Tožnik je pretrpel hudo okvaro mehkih tkiv in komunitiven odprt zlom leve stegnenice. Našteva trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in neprijetnosti med zdravljenjem. Prejel je le polovico toliko, kolikor dobivajo oškodovanci v podobnih primerih. Nepojmljivo je, da je tožnik gledal, ko mu je kost noge gledala skozi kombinezon, noga pa je bila obrnjena nazaj. Višek kršitve tožnikove ustavne pravice je, da je ob številnih trajnih prizadetostih, ki ga bodo spremljale od 18. leta starosti, in 20-odstotnem zmanjšanju življenjske aktivnosti prejel tako nizko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja teh aktivnosti. Na kopališčih in kadar je v kratkih hlačah se ljudje ozirajo za tožnikom zaradi njegovih brazgotin. Navaja podobna primera, v katerih sta bili odškodnini više prisojeni. Predlaga, naj vrhovno sodišče spremeni sodbi nižjih sodišč, tako da v celoti ugodi primarnemu zahtevku, podrejeno pa subsidiarnemu.

Tožena stranka z revizijo izpodbija obsodilni del sodbe za 2,000.000 SIT. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da bi bila primerna in pravična odškodnina za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem 1,500.000 SIT, za strah 200.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,500.000 SIT in za skaženost 300.000 SIT. Nižji sodišči nista dovolj upoštevali, da je (bila) večina prestanih in bodočih bolečin lahke narave; da je primarni strah trajal le en dan, v ostalem pa je šlo za zaskrbljenost za izid zdravljenja; da se sodišče ne more opreti na odstotno znižanje življenjske aktivnosti in da je tožnik le manj sposoben za nekatere življenjske aktivnosti, povsem nesposoben pa ni za nobeno; da gre pri tožniku za estetske motnje, med katerimi pa nobena ne vzbuja gnusa.

Tožeča stranka je odgovorila na to revizijo, za katero meni, da bi jo bilo treba zavreči, saj zanjo tožena stranka nima pravnega interesa, ker je že vso prisojeno odškodnino brez poziva oziroma opomina plačala. Po 216. členu ZOR tožniku ob morebitnem znižanju odškodnine ne bi bilo treba vrniti preveč prejete odškodnine.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o revizijah ni izjavilo.

Revizija tožeče stranke je delno utemeljena, revizija tožene stranke pa ni.

Nepravilno je stališče tožeče stranke, da tožena stranka nima pravnega interesa za vložitev revizije, ker je že prostovoljno plačala vso odškodnino na podlagi pravnomočne sodbe. Prvič, ni šlo za prostovoljno plačilo marveč za plačilo, ki ga je s pravnomočno odločbo odredilo sodišče. In drugič, če bi bila tožena stranka uspešna z revizijo, lahko zahteva (če tožnik tega ne bi storil sam) nazaj preveč plačano. V takšnih primerih ni mogoče uporabiti določbe 216. člena ZOR (ki določa, da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku), ker pač ne gre za neutemeljeno izplačilo marveč za plačilo po ukazu državnega organa. Neutemeljeni so tudi nadaljnji pomisleki tožeče stranke, češ da bi morali oškodovanci vračati prejeto z visokimi obrestmi. Ti so v takšnih primerih pošteni prejemniki in zato jim ni treba plačevati zamudnih obresti pred trenutkom, ko zavarovalnica zahteva vrnitev prejetega (214. člen ZOR). Sicer pa, če bi sledili logiki tožeče stranke, naj bi odvzeli pravico do revizije vsem tistim, ki odgovarjajo za povračilo gmotne in negmotne škode, ki nastane zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti. To bi bilo najmanj v nasprotju s človekovo pravico do enakega varstva pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišče je zato revizijo tožene stranke meritorno obravnavalo.

Revizijsko sodišče tudi ni sprejelo stališča in ravnanja tožeče stranke, ki je posegla po procesnem institutu eventualnega združevanja tožbenih zahtevkov (tretji odstavek 182. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožeča stranka namreč uveljavlja tako z glavnim kot eventualnim zahtevkom plačilo odškodnine za isto škodo iz istega škodnega dogodka. Razlika je le v tem, po katerih merilih, upoštevaje časovno razsežnost, naj bi se odločilo o višini zahtevkov, in v zvezi s tem, od kdaj naj bi tekle zamudne zakonske obresti. Tako gre v bistvu za en in ne več zahtevkov. Eventualno združevanje zahtevkov domneva namreč več zahtevkov, ki so sicer v medsebojni zvezi, morajo pa biti različni (razlog iz četrtega odstavka 182. člena ZPP). In to tako različni, da jih je mogoče uveljavljati v različnih pravdah. Če bi tožeča stranka to storila v zvezi s postavljenima zahtevkoma, bi moralo sodišče eno izmed tožba zavreči zaradi litispendence (tretji odstavek 189. člena ZPP). V primerih, kot je obravnavani, mora sodišče ob nedovoljenem eventualnem združevanju zahtevkov zadevo presojati po največjih izmed njih tako glede višine odškodnine kakor tudi glede začetka teka obresti (prvi odstavek 2. člena ZPP), kolikor to dopuščajo posamezne faze postopka.

Tehtni so revizijski pomisleki tožeče stranke, ki se nanašajo na trenutek zapadlosti odškodninske obveznosti in na začetek teka zamudnih obresti. Anomalije v zvezi s tem, ki so se pojavljale v sodni praksi, je opazilo vrhovno sodišče tudi samo in ob uveljavitvi Obligacijskega zakonika in novele Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri sprejelo načelno mnenje o teku in obrestni meri zamudnih obresti pred izrekom sodbe o (ne)premoženjski škodi (glej Pravna mnenja VS RS, št. I/2002, str. 11-14), vendar le od 1.1.2002 dalje. Tako tudi v tej zadevi ni mogoče odstopiti od sodne prakse, saj bi sicer to spet spravilo nekatere oškodovance v neenakopraven položaj. Sodišča so namreč zaradi pravne varnosti in predvidljivosti sojenja vezana na ustaljeno sodno prakso. Od nje smejo odstopiti le na podlagi utemeljenih razlogov. Vendar zaradi varstva enakosti strank niso mogoča odstopanja v posameznih primerih. Ko gre za splošno uveljavljeno in dolgoletno prakso, je mogoča sprememba samo tako, da velja za vse enake primere, in da so vsi, ki jih sprememba zadeva, s tem vnaprej seznanjeni. Med drugim zato je vrhovno sodišče spremenilo sodno prakso, ki jo graja revizija, z omenjenim pravnim mnenjem.

S tem je dan odgovor tudi na revizijsko zavzemanje za uporabo določbe 919. člena ZOR, ki je tudi povezana z vprašanjem upoštevanja razmer iz različnih obdobij ter začetka teka obresti. Zaradi vsega povedanega gre tožniku odškodnina po razmerah na dan sojenja na prvi stopnji in z zamudnimi obrestmi od takrat dalje.

Glede višine odškodnine za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem ni mogoče pritrditi trditvam nobene izmed revizij.

Nesprejemljiva je trditev tožeče stranke, da je sodišče z odškodnino 2,500.000 SIT degradiralo tožnika v tretjerazrednega odškodovanca v primerjavi z odškodninami drugih oškodovancev. Prav ta primerjava pokaže, da je prisojeno primerno denarno zadoščenje, pri čemer je sodišče glede na zadobljene poškodbe ustrezno ovrednotilo tožnikovo dolgotrajno zdravljenje s številnimi operacijami in dolgim bolečinskim obdobjem, ker sicer odškodnina ne bi bila tako visoka. Po drugi strani nima prav niti tožena stranka, ko poudarja, da so ob 8-mesečnem bolečinskem obdobju trajale hude in srednje hude bolečine le 10 tednov. Že to slednje obdobje je zelo dolgo za poškodbe, kakršne je pretrpel tožnik.

Pač pa velja pritrditi reviziji tožeče stranke, da so odškodnine za strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženost prenizko prisojene. Kar zadeva strah, gre za izjemen primer, saj je hud primarni strah trajal cel dan, pozneje pa ni šlo samo za zaskrbljenost za izid zdravljenja marveč tudi za strah pred kar sedmimi operacijami. Tako je primerna odškodnina iz tega naslova 700.000 SIT. Iz teh razlogov se pokaže kot neutemeljena revizija tožene stranke, v presežku pa tudi tožeče, saj bi višja odškodnina navzlic individualizaciji odmere odstopala od primerljivih odškodnin.

Tudi za skaženost gre tožniku 700.000 SIT odškodnine in ne le prisojenih 500.000 SIT, po drugih strani pa tudi ne zahtevanih 1,350.000 SIT. Revizija tožeče stranke skuša sicer nedovoljeno poseči v ugotovljeno dejansko stanje, saj izvedenec ni ocenil tožnikovih postoperativnih brazgotin kot izredno hudo skaženost. Opisal jih je namreč kot hudo estetsko motnjo, pri čemer pa do stopnje skaženosti ni prišlo. Toda spričo globine ene izmed brazgotin, in to vidnih ob kopanju in nošnji kratkih hlač, gre tožniku ob upoštevanju meril in še posebej njegove mladosti in dejstva, da je še samski, odškodnina v prej omenjenem znesku.

Kar za tretjino prenizko je bila odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tu pa je umestno revizijsko opozorilo na enakost sojenja. Upoštevanje podobnih primerov zmanjšanja življenjske aktivnosti in dejstvo, da je bil tožnik ob nezgodi star 18 let, utemeljuje odškodnino v višini 3,000.000 SIT in ne zahtevanih 5,050.000 SIT. Tako je tudi glede te odškodnine revizija tožene stranke neutemeljena, tožeči stranki pa tudi ni mogoče v celoti ugoditi. V zvezi s tem naj bo glede na revizijsko omenjanje konkretnih drugih primerljivih primerov povedano, da so kriteriji za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo določeni v prvem in drugem odstavku 200. člena ZOR. Izhodišče vsakega konkretnega primera je njegova individualizacija in šele nato primerjava s prisojo v podobnih odškodninskih zadevah. Zato lahko revizijsko (in prej že pritožbeno) opozorilo na konkretne druge odškodninske zadeve predstavlja samo opozorilo sodišču, naj posebej skrbno presodi pravilno uporabo materialnega prava in v okviru tega prisojo pravične odškodnine.

Zbrana sodna praksa namreč učinkuje kot celota, saj v našem pravnem sistemu ni uveljavljano precedenčno pravo.

Po vsem povedanem je bilo treba neutemeljeno revizijo tožene stranke v celoti zavrniti (378. člen ZPP), reviziji tožeče stranke pa delno ugoditi in spremeniti izpodbijano sodbo tako, da gre tožniku za 1,400.000 SIT višja odškodnina (prvi odstavek 380. člena ZPP), v ostalem neutemeljenem delu pa tudi to revizijo zavrniti (378. člen ZPP). Le tako je v celoti pravilno uporabljeno materialno pravo (200. in 203. člen ZOR).

Delna sprememba sodbe je povečala uspeh tožeče stranke (na 47 %) v tej pravdi, kar narekuje ustrezno spremembo stroškovne odločitve (od tožeči stranki priznanih 917.685 SIT ji gre 47 %, se pravi 431.312 SIT in 87.945 SIT za izvedenino, toženi pa 53 % priglašenih 48.000 SIT stroškov za takse, torej 25.440 SIT, kar da po pobotanju 493.817 SIT). Gredo pa ji tudi zastopniški stroški za revizijo od zneska, s katerim je uspela (1,400.000 SIT). Ne gredo pa ji stroški za odgovor na revizijo, saj je bil ta pravno zgrešen, sicer pa se je skliceval na revizijo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe glede revizije te stranke (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).