Jedro

Do odpisa davčnega dolga po smrti stranke ne more priti. Odločanje o odpisu davčnega dolga je namreč po naravi stvari ozko vezano na osebne okoliščine zavezanca za davek, zato na njegove pravne naslednike ne preide.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Kranj v ponovnem postopku zoper tožnika začel davčno izvršbo na dolžnikove denarne prejemke za dolg, ki skupaj s stroški davčne izvršbe znaša 612,98 EUR.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-29-129/2010-2 z dne 6. 10. 2010 tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo kot pravilen in skladen z določbami Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006 in spremembe, v nadaljevanju: ZDavP-2) o davčni izvršbi. V zvezi s tožnikovimi navedbami, ki se nanašajo na odpis davčnega dolga, pritožbeni organ pojasni, da so pogoji za začetek davčne izvršbe podani, če obstaja izvršilni naslov, po katerem davčna obveznost ni plačana. Ti pogoji bi ne bili izpolnjeni, če bi prvostopni organ pred izdajo sklepa o davčni izvršbi ugodil vlogi za odpis davčnega dolga in davčni dolg odpisal. V obravnavanem primeru pa tožniku do izdaje izpodbijanega sklepa davčni dolg ni bil odpisan, temveč je bila njegova vloga za odpis zavrnjena.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, ker meni, da je izpodbijani sklep nezakonit iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju: ZUS-1). Sklep je bil izdan pred pravnomočnostjo odločitve o tožnikovem predlogu za odpis davčnega dolga iz naslova dohodnine, ki se prisilno izvršuje. Tožnikovi pritožbi z dne 1. 3. 2010 zoper odločitev, da se predlog za odpis zavrne, je drugostopenjski upravni organ ugodil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek z odločbo št. DT-499-31-105/2010-2 z dne 18. 5. 2010. Do dneva tožbe upravni organ prve stopnje o tožnikovem predlogu za odpis davčnega dolga ni ponovno odločil. Glede na razloge odločbe o pritožbi pa obstaja velika verjetnost, da bo v ponovljenem postopku tožnikova vloga za odpis davčnega dolga ugodno rešena in bo davčni dolg tožniku odpisan. Da je v postopku odločanja o odpisu davčnega dolga vložena pritožba, je tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep davčni organ posebej opozoril in predlagal, da pritožbeni organ pribavi spis v zadevi odpisa davčnega dolga. Tožnik zato predlaga, da sodišče v zadevi odloči samo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v novo odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo. Predlaga zavrnitev tožbe. V času izdaje izpodbijanega sklepa je bil tožnikov zahtevek za odpis davčnega dolga zavrnjen, davčni dolg pa tožniku v ponovnem postopku tudi ni bil odpisan v času odločanja o pritožbi. Tožena stranka je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ugotavljala glede na okoliščine, ki so obstajale v času izdaje sklepa. Po pozivu je sodišče dodatno obvestila, da je prvostopni davčni organ v ponovnem postopku zahtevo tožeče stranke za odpis davčnega dolga zavrnil z odločbo št. DT 42016-138/2010-0802-18 z dne 14. 3. 2011. Pooblaščenka tožeče stranke z vlogo z dne 7. 4. 2011 navaja, da je tožnik dne 11. 2. 2011 umrl. Odločba z dne 14. 3. 2011 tožniku ni bila vročena in mu tudi ni mogla biti, saj je bila izdana po njegovi smrti in odločba torej ni postala pravnomočna. Nerazumljivi in nepravilni pa so tudi razlogi, s katerimi je zavrnitev tožnikove zahteve obrazložena. Zastavlja se namreč vprašanje, kako je prišlo do poplačila davčnega dolga, ki naj bi bil po navedeni odločbi do 30. 4. 2010 plačan v višini 592,10 EUR. Ob upoštevanju zdravstvenega stanja tožnika bi do poplačila lahko prišlo le v davčni izvršbi in to kljub tožnikovemu predlogu za njeno zadržanje in enakemu predlogu, podanemu v tem upravnem sporu. Tožena stranka naj zato pojasni, kako in kdaj je bil sporni davčni dolg poplačan. Očitno je torej prišlo do prisilne izterjave davčnega dolga kljub dejstvu, da o zahtevi tožnika za njegov odpis ni bilo pravnomočno odločeno. Tožnik pa zaradi svojih zdravstvenih težav ni bil sposoben preverjati pravilnosti izkazanih zneskov pokojnine in niti ni vedel, da je v času trajanja upravnega in sodnega postopka prišlo za prisilne izterjave. Šele sedaj je bilo ugotovljeno, da je v določenih mesecih prejemal nižji znesek pokojnine, kot bi ga dejansko moral prejeti.

Tožena stranka je sodišču posredovala obvestilo davčnega organa prve stopnje, da je bilo po izdaji odločbe z dne 14. 3. 2011 ugotovljeno, da je tožnik umrl in sklep z dne 8. 4. 2011, po katerem se postopek, začet na zahtevo tožeče stranke za odpis davčnega dolga, ustavi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ugodilo in s sklepom opr. št. I U 1656/2010-2 z dne 18. 11. 2010 odločilo, da se izvršitev v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe. Ugotovilo je namreč, da bi izvršitev izpodbijanega sklepa (ob uspešnem poplačilu) privedla do položaja, v katerem bi, v času ponovnega odločanja o odpisu davka, davčna obveznost več ne obstajala in s tem do posega v tožnikovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva v postopku odločanja o odpisu davčnega dolga.

Zato je pred odločanjem o tožbi toženo stranko pozvalo k predložitvi podatkov o stanju postopka odločanja o vlogi tožeče stranke za odpis davčnega dolga (v ponovnem postopku po odločbi Ministrstva za finance št. DT-499-31/105/2010-2 z dne 18. 5. 2010).

Po podatkih, ki jih je sodišču predložila tožena stranka in navedbah pooblaščenke tožeče stranke ni spora, da je tožnik dne 11. 2. 2011 umrl. Spora tudi ni, da o tožnikovem zahtevku za odpis davčnega dolga do dneva njegove smrti ni bilo odločeno (odločba o zavrnitvi zahtevka za odpis je bila izdana dne 14. 3. 2011 in torej po smrti stranke). Ker je predmet tega upravnega spora le presoja zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, se sodišče v pravilnost in zakonitost odločb, izdanih v postopku odločanja o odpisu davka, ne spušča. V tej zvezi le načelno ugotavlja, da do odpisa davčnega dolga po smrti stranke ne more priti. Če stranka med postopkom umre, se namreč postopek nadaljuje le, če gre za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike, sicer organ postopek s sklepom ustavi (50. člen ZUP). Odločanje o odpisu davčnega dolga je po naravi stvari ozko vezano na osebne okoliščine zavezanca za davek, zato na pravne naslednike davčnega zavezanca ne preide. Kot izhaja iz obvestila tožene stranke, je na navedeni pravni podlagi Davčni urad Ljubljana postopek, začet na zahtevo tožeče stranke, ustavil s sklepom št. DT 42916-138/2010-8-802-18 z dne 8. 4. 2011. Izpodbijani sklep pa je po presoji sodišča pravilen in skladen z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi obrazložitev dopolni davčni organ druge stopnje in s katerimi zavrne pritožbene ugovore. Zato se nanje, skladno z 2. odstavkom 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju: ZUS-1), le sklicuje in jih ne ponavlja. V zvezi s stališčem tožeče stranke, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker v času njegove izdaje odločba o zavrnitvi tožnikovega predloga za odpis davčnega dolga še ni bila pravnomočna, pa sodišče poudarja, da po določbah zakona o davčnem postopku materialnopravni učinki odločbe ne nastopijo šele z njeno dokončnostjo, saj je pritožba po tem zakonu urejena kot nesuspenzivno pravno sredstvo.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče je v zadevi je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1.odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejstva, ki so pomembna za odločitev, med strankama niso sporna.