Jedro

Tožnik v nobeni od odločb o dodelitvi BPP, ki jih v izpodbijanem sklepu navaja toženka, ni bil seznanjen z obveznostjo vračila prejete BPP. Da se od njega v nobenem primeru ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil, ga toženka ni seznanila niti v svojih pozivih v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, čeprav bi to morala storiti (7. člen ZUP, v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP). Tožniku zato ni bila dana učinkovita možnost, da že v postopku izdaje izpodbijane odločitve dovolj konkretno poda vse relevantne ugovore, torej tudi ugovore v smislu tretjega odstavka 48. člena ZBPP.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 672/2011, Bpp 144/2014, Bpp 349/2014 z dne 29. 8. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka sklenila, da je tožnik dolžan v roku 15 dni od prejema sklepa na njen transakcijski račun plačati znesek 3.203,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka do plačila (I. točka izreka) in da je vračilo začasno založenih sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči prihodek proračuna Republike Slovenije (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi sklepa toženka navaja, da je bila tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) v postopku zoper A.A. zaradi ugotovitve obsega in deleža na skupnem premoženju, in sicer z odločbo, Bpp 672/2011 z dne 2. 4. 2012, za pravno svetovanje in zastopanje ter stroške postopka v zadevi P 471/2009 Okrožnega sodišča v Ljubljani; z odločbo, Bpp 144/2014 z dne 2. 4. 2014, za pravno svetovanje in zastopanje v zadevi navedenega sodišča P 42/2014 (prej P 471/2009) ter z odločbo Bpp, 349/2014 z dne 29. 5. 2014, za sestavo pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 42/2014. Navedene odločbe o dodelitvi BPP se nanašajo na isti postopek, ki se je vodil pod več opravilnimi številkami. O zahtevku je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 42/2014 z dne 16. 4. 2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 2594/2014 z dne 17. 12. 2014, in sicer tako, da delež tožnika na skupnem premoženju - parc. št. 88S, vl. št. 988 k.o. ... - znaša 25 %, nasprotni stranki A.A. pa je tudi bilo naloženo, da tožniku plača 2.857,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2014 dalje. Tožnik je torej v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, delno uspel in je na podlagi pravnomočne sodbe pridobil premoženje. V zemljiški knjigi je na predmetni nepremičnini vpisan kot solastnik do 25 %; iz dokazil, ki ji je v BPP spis vložila nasprotna stranka A.A., pa izhaja, da mu je na podlagi pravnomočne sodbe v več obrokih plačala skupaj 3.318,47 EUR. Iz sredstev BPP so bili izplačani stroški zastopanja po odvetniku na podlagi navedenih Bpp odločb v skupni višini 3.203,14 EUR. Toženka se v nadaljevanju sklicuje na določbo prvega odstavka 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Ker s pravnomočno sodbo nasprotni stranki ni bilo naloženo, da povrne stroške postopka tožniku, je ta dolžan vrniti celotni iz naslova BPP izplačani oziroma prejeti znesek, saj le-tega vrednost na podlagi pravnomočne sodbe prejetega premoženja presega. V tej zvezi toženka v opombi navaja, da vrednost solastniškega deleža na nepremičnini po podatkih GURS znaša cca 7.866 EUR, tožnik pa je prejel tudi cca 3.318 EUR gotovine. K vračilu je bil pozvan 14. 12. 2015, toženka mu je nato plačilo odložila in ga po preteku odloga 28. 12. 2016 ponovno pozvala k plačilu, na kar je tožnik navedel, da sodišče v Kočevju še ni odločilo o njegovem deležu na nepremičnini. Iz te vloge, kot navaja toženka, ni razvidno, kakšen postopek se vodi pred sodiščem v Kočevju, vendar pa okoliščina, da do razdružitve nepremičnine še ni prišlo, ne vpliva na ugotovitev, da je tožnik na podlagi pravnomočne sodbe pridobil premoženje, saj je v gotovini oziroma z nakazili na račun pooblaščenca prejel predhodno navedeni znesek ter z vknjižbo v zemljiško knjigo pridobil pravico razpolaganja z nepremičnino. Ker prejete Bpp ni vrnil, je toženka o tem odločila z izpodbijanim sklepom, ki je izvršilni naslov.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi. Meni, da je zahteva za vračilo sredstev v višini 3.203,14 EUR neutemeljena, ter poudarja, da se njegove premoženjske razmere, odkar mu je bila dodeljena BPP, niso izboljšale, ampak so se celo poslabšale. Je prejemnik invalidske pokojnine v višini 317,00 EUR in varstvenega dodatka v višini 166,00 EUR, dne 11. 8. 2017 je prejel še enkratno socialno pomoč Občine Piran v znesku 297,00 EUR. Tudi s premoženjem, pridobljenim v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, se tožnikov materialni položaj oziroma premoženjske razmere niso izboljšale. Z denarnimi sredstvi je kril stroške postopka, ki niso bili pokriti iz BPP, plačati je moral stroške izvedenstva v znesku 1.023,91 EUR, stroške pričnine v znesku 921,23 EUR in stroške svojih prihodov, ki jih je bilo osem na relaciji ... in eden na relaciji ... Sprožil je postopek delitve solastnine na nepremičnini v k.o. ..., ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Kočevju pod št. N 8/2015 in v katerem je moral plačati sodne takse in predujem za izvedenstvo gradbene stroke, dvakrat po 800,00 EUR. Glede na materialno stanje nima nikakršnih možnosti za vračilo zahtevanih sredstev. Sklepno je v tožbi navedeno, da je bil tožnik od 1. 9. 2017 do 28. 10. 2017 hospitaliziran v idrijski psihiatrični bolnišnici in da mu duševno oziroma zdravstveno stanje onemogoča pravočasno in popolno obveščanje pristojnih služb ter zato varovanje svojih interesov in koristi. Poleg izpodbijanega sklepa je tožbi priložil sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 471/2009-I z dne 1. 6. 2012 in P 471/2009-I z dne 5. 4. 2012, ter bančna izpiska z dne 4. 9. 2017 in 4. 10. 2017. 4. Toženka je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

6. Tožba je utemeljena.

7. Izpodbijano odločitev je toženka utemeljila na določbi prvega odstavka 48. člena ZBPP, po kateri je upravičenec do BPP, če je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. Ne gre torej za situacijo, ko bi se vračilo prejete BPP zahtevalo zato, ker je bila njena dodelitev neutemeljena oziroma zato, ker bi se materialni položaj oziroma premoženjsko stanje prejemnika BPP izboljšalo do te mere, da ne bi bil več upravičen do BPP, ampak se vračilo BPP zahteva izključno iz naslova (delnega) uspeha upravičenca v postopku, za katerega mu je bila odobrena BPP. Gre za situacijo, ko je prejemnik BPP kljub uspehu v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, lahko še vedno v takšnem socialnem stanju, da je oziroma bi bil glede na socialno stanje še vedno upravičen do BPP. Ker bi lahko zaradi obveznosti vračila celotne prejete BPP v takšnem primeru nastale posledice, nesprejemljive z vidika zagotavljanja dejanske in ne le navidezne možnosti uveljavljanja ustavno zajamčene pravice do sodnega varstva tudi socialno šibkim strankam, ZBPP v 48. členu predpisuje določene omejitve, in sicer v drugem odstavku tega člena določa, da upravičenec do BPP ni dolžan povrniti stroškov postopka, med drugim, če je dobil preživnino, v tretjem odstavku 48. člena pa nadalje izrecno določa, da se v nobenem primeru od upravičenca ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. Izven omejitev, določenih z ZBPP, se socialno stanje stranke upošteva v postopku morebitne izvršbe, z upoštevanjem omejitev, ki jih s tega vidika določa zakon, ki ureja izvršbo.

8. V konkretnem primeru sodišče pri presoji ni moglo spregledati, da tožnik v nobeni od odločb o dodelitvi BPP, ki jih v izpodbijanem sklepu navaja toženka, ni bil seznanjen z obveznostjo vračila prejete BPP (tudi) v primeru nastopa zgoraj opisane situacije (opozorjen je bil na pogoje oziroma obveznosti glede vračila BPP v določenih drugih, ne pa v situaciji, kot je obravnavana), kot tudi ni bil seznanjen z omejitvami vračila, ki jih za takšen primer določa ZBPP. Da se od njega v nobenem primeru ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil, ga toženka ni seznanila niti v svojih pozivih v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, čeprav bi glede na vse predhodno povedano, sploh kolikor gre za prava neuko stranko, to morala storiti (7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP). Tožniku zato po presoji sodišča ni bila dana učinkovita možnost, da že v postopku izdaje izpodbijane odločitve dovolj konkretno poda vse relevantne ugovore, torej tudi ugovore v smislu tretjega odstavka 48. člena, čeprav njegove - predvsem tožbene - navedbe (in z njimi povezane listine, ki jih glede na predhodno povedano tudi ni mogoče šteti kot nedovoljene novote) o stroških postopka, ki da jih je imel oziroma jih je moral plačati v postopku in ki da jih ni krila odobrena BPP, kažejo na možnost obstoja za odločitev relevantnih okoliščin, ki v postopku izdaje izpodbijanega sklepa niso bile v zadostni meri raziskane. V tej zvezi sodišče dodaja, da je glede na zakonsko določbo tretjega odstavka 48. člena ZBPP, po kateri se od upravičenca ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil, za odločitev relevantna dejanska vrednost pridobljenega premoženja, relevantna je torej dejanska vrednost pridobljenega solastniškega deleža na nepremičnini, ki ni nujno enaka golemu matematičnemu preračunu na podlagi vrednosti celotne nepremičnine, in nadalje, da v zvezi z ugotavljanjem te vrednosti od osebe, ki je upravičenec do BPP, ni mogoče zahtevati predložitve takšnih dokazov, ki jih glede socialno stanje ne bi zmogla. Če pa ne gre za takšno socialno stanje, kar obenem lahko pomeni, da je podana druga podlaga za vračilo BPP, pa mora toženka to utemeljiti.

9. Glede na predložene upravne spise, iz katerih izhaja, da tožniku pred odločitvijo niso bila predočena dokazila, ki jih je v spis vložila A.A. in na katera se v sklepu sklicuje toženka (relevantna pa so ta dokazila lahko ne le z vidika višine, ampak tudi navedenega namena plačil), sodišče še opozarja, da je treba tudi v postopku, kot je obravnavani, stranko pred odločitvijo seznaniti z vsemi pridobljenimi podatki in dokazi ter ji dati možnost, da se o njih izjavi, kot to zahtevajo določbe 9. in 146. člena ZUP v zvezi drugim odstavkom 34. člena ZBPP.

10. Ob upoštevanju vsega povedanega je sodišče presodilo, da so bila v obravnavani zadevi kršena pravila upravnega postopka, kar bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, saj navedeni razlogi kažejo na možnost, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno in da zakon ni bil pravilno uporabljen. Zato je sodišče podlagi 3. ter 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V tem bo morala, ob upoštevanju pravnega mnenja oziroma stališč iz te sodbe, tožniku dati možnost, da navede vse za odločitev relevantne okoliščine in predlaga zanje relevantne dokaze, ter nato ponovno odločiti o zadevi.

11. V zvezi s tožbeno navedbo, da duševno in zdravstveno stanje tožniku onemogoča varovanje svojih interesov in koristi, je, tudi zaradi vodenja ponovnega postopka, treba povedati, da iz podatkov aplikacije e-risk (Ministrstva za notranje zadeve), ki jih je po prejemu tožbe preverilo sodišče, ni razvidno, da bi bila tožniku odvzeta ali omejena poslovna sposobnost in s tem sposobnost, da v postopku sam veljavno opravlja dejanja. Prav tako vsebina tožbe in tej priložene listine ne kažejo, da tožnik ne bi bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj v postopku. Tožnikove pravice in interesi pa so zavarovani tudi glede na izid sodnega postopka, v katerem je bilo treba tožbi ugoditi. Bo pa morala toženka v ponovnem postopku, v primeru dvoma v (dejansko) procesno sposobnost tožnika, s tem povezane okoliščine ponovno preveriti (tudi z morebitno poizvedbo glede njegovega stanja pri pristojnem sodišču za nepravdne zadeve, pristojnem centru za socialno delo in tudi Psihiatrični bolnišnici Idrija) in če bo ugotovila, da tožnik ni sposoben sam veljavno opravljati dejanj v postopku, za to poskrbeti z ustreznim postopanjem po določbah zakona (prim. določbe 46. do 51. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP ter določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, tudi 211. in 212. člen).

12. Tožnik je prosil tudi za oprostitev plačila sodnih taks v tem upravnem sporu, o čemer sodišče ni odločalo, ker se že ob uporabi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), torej na podlagi samega zakona, po ustaljeni sodni praksi sodne takse v tovrstnem upravnem sporu ne plačajo.