Jedro

Pri presoji, ali bo uporabilo institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sodišče upošteva vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, ni pa vezano na predlog tožene stranke. Zgolj njeno sklicevanje na vloženo kazensko ovadbo zoper tožnika zato ne more predstavljati razloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklepa tožene stranke z dne 6. 11. 2007 in dne 12. 12. 2007 razveljavita (1. točka) ter da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (2. točka). Posledično navedenemu je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od dokončnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi do ponovnega nastopa dela obračunati pripadajoče plače z vsemi dodatki, od njih odvesti prispevke in plačati davke ter izplačati tožniku neto plače, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje, to je od 5. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (3. točka). Sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške obligatornega predhodnega postopka pri delodajalcu v višini 223,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (4. točka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v višini 712,70 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo (5. točka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne in mu naloži tudi plačilo stroškov postopka, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajala je, da se tožena stranka ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, saj je le-to zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in v posledici uporabilo materialno pravo. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika z utemeljitvijo, da tožena stranka ni izkazala, da bi tožnik storil očitane kršitve pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato ne obstaja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga glede na določila 3. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih in 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. Zato sodišče ni presojalo ostalih pogojev zakonitosti redne odpovedi, saj morajo biti ti podani kumulativno. Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi zahtevi tožnika za reintegracijo kljub zahtevi tožene stranke, da reintegracije sodišče ne dopusti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo s tem, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik z zlorabo uradnega položaja posredoval pri uradnem dejanju s tem, da je zahteval, da njegovemu prijatelju odpustijo cestno-prometni prekršek vožnje pod vplivom alkohola. Tožnik je klical policista J.M. zato, da bi ta interveniral pri policijski patrulji, ki je ustavila njegovega prijatelja A.V.. Dejstvo je, da je A.V. v vmesnem času klical tožnika, policist J.M. je tudi pripeljal na mesto, kjer je vršil preizkus alkoholiziranosti A.V.. Sodišče prve stopnje je verjelo, da je A.V. med čakanjem na preizkus klical S.T. zato, da bi ponoči prišel na obisk k njegovemu očetu, ki je bil težak srčni bolnik. Nenavadno je, da bi A.V. klical tožnika ob 1:00 uri, da bi prišel na obisk k njegovemu očetu, ki je težak bolnik. Vse priče so sicer potrdile izpoved tožnika, vendar je bilo tudi v njihovem interesu, da je preizkus potekal tako kot so ga opisale, saj so tožnikovi sodelavci. Vendar se uradni zaznamek inšpektorja D.L. bistveno razlikuje od izpovedb prič. Sodišče prve stopnje je tudi napačno interpretiralo 2. odstavek 118. člena ZDR, tožena stranka je namreč prepričana, da tožnika ni mogoče reintegrirati, saj je med njim in delodajalcem porušeno zaupanje. Tako bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti vsaj reintegracijo tožnika. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo in v celoti prerekal pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je po oceni tožnika dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, predvsem pa je pravilno štelo, da tožena stranka ni uspela dokazati niti ene trditve, ki naj bi upravičevala odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožnik pa je – nasprotno – tožbene trditev in trditev nadaljnjih vlog v celoti dokazal. Tudi pritožba tožene stranke navaja, da so res „vse priče potrdile izpoved tožnika“, pri čemer pa zgolj pavšalno navaja, da naj bi imele interes nad izidom predmetnega postopka, saj so tožnikovi sodelavci. Pritožba tako v ničemer ne more omajati zaključkov iz izpodbijane sodbe. Priče so verodostojno in skladno namreč potrdile izpoved tožnika. Zaznamek inšpektorja D.L., ki naj bi dokazoval, da je priča S.M. (tedaj K.) drugače izpovedala na glavni obravnavi kot na zaslišanju pri njem, niti ne vsebuje pričinega podpisa. Velja še izpostaviti, da se je sodna praksa – sicer v okviru kazenskega postopka – glede uradnih zaznamkov – tako na primer izrecno Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbah opr. št. I Ips 65/2005 in opr. št. I Ips 440/2006 – izrekla, da uradni zaznamki nimajo in ne morejo imeti dokazne vrednosti, kvečjemu lahko služijo za dokazovanje oziroma presojo verodostojnosti posameznih prič, pa še to ne, če jih posamezne priče niso lastnoročno podpisale. Nesprejemljiv je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da reintegracija tožnika ne bi bila možna zgolj zato, ker naj bi bila zoper tožnika vložena kazenska ovadba. Tožnik je priglasil pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS št. 73/2007; v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje in sicer z zaslišanjem tožnika ter priče S.M., S.O., J.M. in P.B. ter z vpogledom v priloge pod A in pod B izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka s sklepom z dne 6. 11. 2007 in z dne 12. 12. 2007 tožniku redno odpovedala delovno razmerje iz krivdnega razloga, ker je dne 23. 6. 2007 okoli 00:45 ure kot policist z izrabo svojega uradnega položaja posredoval pri uradnem dejanju tako, da je zahteval drugačno kaznovanje voznika osebnega vozila A.V. (svojega prijatelja), zaradi storjenega cestno-prometnega prekrška (vožnje pod vplivom alkohola), kot je določeno z zakonom, s čimer je vozniku pridobil protipravno premoženjsko korist. Tožena stranka je tožniku redno odpovedala delovno razmerje z očitkom, da je bil tožnik utemeljeno osumljen, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ker je dne 23. 6. 2007 okoli 00:45 v prostem času izrabil svoj uradni položaj in posredoval pri policistih za drugačno ukrepanje zoper A.V., kot je določeno z zakonom, s tem pa kršil delovno obveznost, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja nedovoljenega posredovanja po členu 269/2 Kazenskega zakonika. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da mora kršenje pogodbenih obveznosti ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja dokazati delodajalec, pri čemer pa mora delodajalec delavca pred redno odpovedjo pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve ter mu omogočiti zagovor, hkrati pa lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi le, v kolikor so razlogi resni in utemeljeni ter onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Glede na to, da je tožena stranka tožniku očitala, da je utemeljeno osumljen, da je storil kaznivo dejanje nezakonitega posredovanja po členu 269/2 Kazenskega zakonika, kot to izhaja iz obrazložitve sklepov o redni odpovedi delovnega razmerja z dne 6.11.2007 in z dne 12.12.2007, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo vsebinski razlog redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pri tem po oceni pritožbenega sodišča tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik storil očitane mu kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar ne obstaja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga glede na določila 3. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo obširni dokazni postopek z zaslišanjem prič in pri tem tudi dokazno ocenilo njihove izpovedbe, pri čemer je ugotovilo, da so vse priče skladno izpovedale glede dogodka z dne 23. 6. 2007, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi posebej dokazno ocenilo izpovedbo zaslišane S.M. (tedaj K.), ki je na sodišču podrobno pojasnila, kako je prišlo do dogodka, in sicer zlasti glede na to, da je tožena stranka posredovala kot dokaz sodišču tudi uradni zaznamek o zbranih obvestilih št. D1405324/K761407/2007 (3E12-1146536) z dne 27. 6. 2007, ko je tožnica policijskemu inšpektorju I D.L. izpovedala drugače kot zaslišana na sodišču. Pritožbeno sodišče tožniku glede na izrecno citirane sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbah opr. št. I Ips 65/2005 in I Ips 440/2006, ki so bile izdane v kazenskih postopkih, pojasnjuje, da v konkretnem primeru sodišče ni odločalo na podlagi Zakona o kazenskem postopku, pač pa na podlagi določil ZPP in določil Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1), ki urejata vodenje postopkov v individualnih delovnih sporih. Vendar glede na podane pritožbene ugovore tožene stranke pritožbene sodišče glede dokazne ocene sodišča prve stopnje še ugotavlja, da uradni zaznamek z dne 27. 6. 2007, v katerem je policijski inšpektor I D.L. zbral obvestila glede dogodka, ne vsebuje podpisa tožnice, tako da tožnica niti ni neposredno potrdila, da bi bila zapisana vsebina identična z njeno izpovedbo, iz predloženega spisa pa tudi izhaja, da je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani izdalo dne 9. 4. 2008 sklep št. Kt/0/34/08-BŠ/LD, iz katerega izhaja, da je kazensko ovadbo PU Ljubljana zoper S.M., P. 26, ... zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradni pravic po določilih 1. odstavka 261. člena Kazenskega zakonika zavrglo iz razloga, ker ni podan utemeljen sum, da bi osumljena storila naznanjeno dejanje. V zvezi z izrecnim pritožbenim ugovorom, da se uradni zaznamek inšpektorja D.L. bistveno razlikuje od izpovedb prič, pa pritožbeno sodišče toženi stranki pojasnjuje, da sodišče na podlagi določil 8. člena ZPP odloča, katera dejstva se štejejo za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

Tožena stranka v pritožbi graja tudi odločitev sodišča prve stopnje glede interpretacije 2. odstavka 118. člena ZDR, ko je le-ta v postopku izrecno zatrjevala, da tožnika ni mogoče reintegrirati, ker je med njim in delodajalcem porušeno zaupanje. ZDR v 188. členu ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, in sicer 1. odstavek navedenega člena določa, da če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanje delovnega razmerja, na predlog delavca sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno razmerje in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna odškodnino po pravilih civilnega prava. Navedeno pomeni, da je za odločanje potreben predlog delavca. Drugi odstavek 118. člena ZDR pa določa, da če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank sodišče ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko odloči enako kot po prejšnjem odstavku tudi ne glede na predlog delavca. Navedeno pomeni, da gre za sodno razvezo po odločitvi sodišča, vendar mora pri tem sodišče upoštevati interes obeh pogodbenih strank, ni pa sodišče pri svoji odločitvi vezano na predlog tožene stranke, kot to smiselno tolmači tožena stranka. Sicer pa tudi po oceni pritožbenega sodišča podana kazenska ovadba ne more pomeniti razloga za sodno razvezo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka, saj je tožnik v postopku uspel, sicer pa gre tudi za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko po določilih ZDSS-1 delodajalec sam krije svoje stroške postopka.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP in 41. členom ZDSS-1.