Jedro

Čim je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila opravljena izvršba na premičnine last tožeče stranke nedopustna, je s tem ugotovilo, da je podlaga za poplačilo tožene stranke v izvršilnem postopku, odpadla. Tožena stranka pa je bila tista, ki je na podlagi nedopustne izvršbe prejela poplačilo dolga njenega dolžnika v znesku 724,00 EUR iz sredstev tožeče stranke, zato je vzročna zveza med prikrajšanjem tožeče stranke in obogatitvijo tožene stranke na njen račun evidentna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je izvršba Okrajnega sodišča v Novem mestu opr .št. Ig 2006/00002 v delu, ki se nanaša na rubež in prodajo premičnin na naslovu XX 50, Novo mesto, nedopustna. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 724,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 20008 do plačila v roku 15 dni pod izvršbo, v presežku pa je tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 724,00 EUR za čas od 13. 11. 2007 do 19. 2. 2008 zavrnilo (sodba). Zaradi umika tožbe za znesek 1.276,00 EUR z obrestmi je postopek ustavilo (sklep). Toženi stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 589,29 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala spremembo sodbe in sklepa tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Predmetni spor je glede na označeno vrednost spornega predmeta (2.000,00 EUR) spor majhne vrednosti. V tovrstnih sporih pa je po izrecni določbi 1. odstavka 458. člena ZPP sodbo in sklep dopustno izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar je bil pritožnik opozorjen v pravnem pouku izpodbijane odločbe. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja torej v tovrstnih sporih ni dopusten pritožbeni razlog.

S pritožbenim očitkom, da tožeča stranka ni predložila nobenega listinskega dokaza o njenem lastništvu premičnin, ki so bile predmet izvršbe ter da izpovedba priče K. ne dokazuje tožničinega lastništva, pritožnica izpodbija dokazno oceno izvedenih dokazov prvostopenjskega sodišča, s tem pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa, kot je bilo zgoraj obrazloženo, ni dopusten pritožbeni razlog v predmetnem sporu. Ker pozitivno pravo tudi ne pozna vrednostne stopnje posameznih dokazov (razen glede javnih listin – 1. in 2. odstavek 224. člena ZPP), je pravno relevantna dejstva mogoče dokazovati z vsemi razpoložljivimi dokaznimi sredstvi. Zato tudi ne gre za nobeno kršitev materialnega prava ali bistveno postopkovno kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je torej pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. To pa je ugotovilo, da je toženkin dolžnik imel v najemu poslovni prostor last tožeče stranke, kot tudi premičnine, ki so po prenehanju najemnega razmerja ostale v njem, da se je najemnik izselil iz poslovnega prostora več kot leto pred opravo rubeža premičnin in da so bile zarubljene premičnine, upoštevaje materialnopravno določbo 2. odstavka 11. člena SPZ last tožeče stranke. Posledica tako ugotovljenih dejstev je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila izvršba na premičnine, ki so bile last tožeče stranke in ne toženkinega dolžnika, nedopustna.

Pritožnica neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da ni ugotovilo podlage za ugoditev dajatvenemu delu zahtevka, ker ni ugotovilo niti odškodninske odgovornosti tožene stranke, niti njene neupravičene pridobitve. Čim je namreč prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila opravljena izvršba na premičnine last tožeče stranke nedopustna, je s tem ugotovilo, da je podlaga za poplačilo tožene stranke v izvršilnem postopku, odpadla (1. in 3. odstavek 190. člena OZ). Tožena stranka pa je bila tista, ki je na podlagi nedopustne izvršbe prejela poplačilo dolga njenega dolžnika v znesku 724,00 EUR iz sredstev tožeče stranke, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Vzročna zveza med prikrajšanjem tožeče stranke in obogatitvijo tožene stranke na njen račun je torej evidentna, zato pritožnica neutemeljeno izpodbija pasivno legitimacijo v predmetnem sporu s trditvijo, da je bil v opisani situaciji neupravičeno okoriščen njen dolžnik in ne tožena stranka. Nenazadnje pa je prvostopenjsko sodišče utemeljenost dajatvenega zahtevka glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno utemeljilo z materialnopravno podlago neupravičene pridobitve, sklicujoč se pri tem na pravilo OZ o vračanju neupravičeno pridobljenega. Izpodbijana sodba je jasna in v razlogih konsistentna, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek bistvene postopkovne kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, da se je ne da preizkusiti.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je ob reševanju pritožbe dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožnica v pritožbi izrecno izpodbija tudi sklep prvostopenjskega sodišča. Naravo sklepa ima le tisti del odločitve prvostopenjskega sodišča, v katerem je zaradi umika tožbe za 1.276,00 EUR z obrestmi sodišče postopek ustavilo, torej 3. odstavek 2. točke izreka odločbe. Razlogov za izpodbijanje tega sklepa pa pritožnica ni navedla. Pritožbeno sodišče je zato pravilnost in zakonitost sklepa presojalo le v obsegu dolžnega uradnega preizkusa in pri tem ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Neutemeljeno pritožbo je zato tudi v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških obeh pravdnih strank temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je posledica njenega neuspeha v pritožbenem postopku, odločitev o stroških odgovora na pritožbo tožeče stranke pa je posledica ugotovitve, da je v odgovoru tožeča stranka utemeljevala pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, ki sploh ni bilo glede na naravo spora (spor majhne vrednosti), predmet presoje v pritožbenem postopku. Njenih stroškov zato ni mogoče šteti kot potrebne stroške pritožbenega postopka.