Jedro

Ker sta tožeča in tožena stranka že od začetka njunega poslovnega sodelovanja razvili običaj plačevanja obveznosti z zamikom, v roku od treh do štirih mesecev, jih je tožeča stranka izvršila po načelu sočasnosti izpolnitve v zvezi z opravljenimi storitvami tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „1. V razmerju med stečajnim tožnikom L. d.d. - v stečaju in tožencem S. d.d. se razveljavi: - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 3.6.2008 po dokumentu št. 46 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu(ih) št. 701702983, v skupnem znesku 3.000,00 EUR, - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 11.6.2008 po dokumentu št. 111 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu(ih) št. 701702983, 801700014, 801700225 in 801700274, v skupnem znesku 7.000,00 EUR, - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 10.7.2008 po dokumentu št. 131 (izpisek iz računa/izpis nalogov) s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu(ih) št. 801700225 in 801700490, v skupnem znesku 7.000,00 EUR, - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 1.8.2008 po dokumentu št. 147 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu(ih) št. 801700490, 801700553 IN 801700765, v skupnem znesku 4.000,00 EUR, - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 4.8.2008 po dokumentu št. 148 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu(ih) št. 801700765, v skupnem znesku 4.000,00 EUR - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 13.8.2008 po dokumentu št. 115 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu(ih) št. 801700765, 801701023 in 801701280, v skupnem znesku 3.000,00 EUR, - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 20.11.2008 po dokumentu št. 224 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu(ih) št. 801701062, v skupnem znesku 3.000,00 EUR, - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 5.12.2008 po dokumentu št. 235 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu(ih) št. 801701062, 801701326 in 801701549, v skupnem znesku 7.000,00 EUR, - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 24.12.2008 po dokumentu št. 248 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu(ih) št. 801701602, v skupnem znesku 3.000,00 EUR, - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 30.12.2008 po dokumentu št. 250 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu(ih) št. 801701326, 801701602 in 801701817, v skupnem znesku 5.000,00 EUR, - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 31.12.2008 po dokumentu št. 251 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu(ih) št. 801701326, 801701602, 801701867 in 801702081, v skupnem znesku 10.000,00 EUR, - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 17.2.2009 po dokumentu št. 32 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu(ih) št. 801701867, 801702130 in 801702346, v skupnem znesku 5.000,00 EUR.

Toženec mora v 15 dneh plačati tožniku na njegov račun št. IBAN 000 denarni znesek 61.000,00 EUR.

Toženec mora plačati tožniku zakonske zamudne obresti od zneska 61.000,00 EUR, za čas od 14.11.2009 do dne dejanskega plačila denarnega zneska.

2. Toženec je dolžan vrniti tožniku stroške tega postopka v 15 dneh od prejema te sodbe. V primeru zamude je dolžan plačati tudi zamudne obresti od vrednosti dosojenih stroškov od 16.dne po prejemu te sodbe dalje do plačila po zakonski obrestni meri za zamudne obresti.“ Tožečo stranko stranko je obsodilo, da toženi stranki povrne 1.790,40 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagal, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo obravnavo prvostopnemu sodišču, ali pa da izpodbijano sodbo samo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi in odloči, da je tožnik upravičen do povrnitve stroškov pritožbe z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki pričeli poslovno sodelovati od aprila 2007. Stečajni postopek je bil uveden 14.5.2009, začet pa 3.6.2009. Tožeča stranka ni nasprotovala trditvam tožene stranke, da je na podlagi sklenjenih pogodb tožena stranka tožeči stranki izvajala storitev fizičnega varovanja na objektu številka 0211-07, zagotavljala ji je prenos alarmnega signala sistema tehničnega protivlomnega in protipožarnega varovanja in ji dajala v najem videonadzorni sistem. Trdila je še, da sta glede varovanja prostorov tožeče stranke stečajni upravitelj in tožena stranki sklenili dve pogodbi, ki sta nadomestili pogodbo o prenosu alarmnega signala in pogodbo o videonadzornem sistemu.

6. Opravljene storitve, ki naj bi bile potrditvah tožeče stranke vse opravljene v obdobju insolventnosti tožeče stranke, je tožeča stranka toženi stranki plačala kot tekoče stroške rednega poslovanja (2. točka 2. odstavka 34. člena ZFPPIPP). V obdobju od 3.6.2008 do 17.2.2009 je tožeča stranka toženi stranki za njene storitve v skladu s pogodbo plačala skupaj 61.000,00 EUR. Tožeča stranka je zatrjevala, da je tožeča stranka poravnala svoje obveznosti do tožene stranke v spornem obdobju z zamudo in v paketih za več dospelih računov hkrati, z okroglimi zneski. Trdila je še, da storitev, ki jih je opravljala tožena stranka od februarja 2009 do začetka stečajnega postopka in ki znašajo 65.000,00 EUR, tožeča stranka ni plačala.

7. Tožeča stranka je trdila, da bi morala tožeča stranka znesek, ki ga je plačala toženi stranki za varovanje objektov, nakazati državi zaradi neplačanih davkov in prispevkov od marca 2008. S tem se je smiselno sklicevala na določbo 3. odstavka 34. člena ZFPPIPP, po kateri, potem, ko družba postane insolventna, poslovodstvo ali drugi organi družbe, ne smejo opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavati. Upniki terjatev, ki so naštete v 2. odstavku 34. člena ZFPPIPP, so v razmerju do insolventne družbe v enakem položaju in jih mora družba pri plačevanju njihovih obveznosti obravnavati enako. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe na 8. strani v drugem odstavku navedlo, da tožeča stranka neenakega obravnavanja z upniki, ki so bili s toženo stranko v enakem položaju, ni dokazala. Dokazati bi tako morala neenako obravnavanje terjatev tega upnika s terjatvami ostalih upnikov, ki so za tožečo stranko predstavljali tekoči strošek poslovanja v zvezi s podanimi trditvami pa dokazati, v kakšni višini so v spornem obdobju že obstajale zapadle prednostne terjatve države do tožeče stranke pred terjatvami tožene stranke, ki jih je tožeča stranka plačala. Tožeča stranka v pritožbi ne konkretizira dokazov, ki naj bi jih sodišče prve stopnje o tem spornem dejstvu ne upoštevalo, pač pa navaja, da je v stečajnem spisu kot tudi v tem spisu (prijave terjatev DURS, ZZZS in ZPIZ) nedvomno dovolj jasnih podatkov, da je tožnik ostal z neporavnanimi obveznostmi do države in obeh zavodov, kar pa ne zadošča. 8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se v obdobju izpodbojnosti glede na ugotovljeno dejansko stanje, čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika ni zmanjšala. Tako tožeča kot tožena stranka sta v obdobju izpodbojnosti izpolnjevali svoje vzajemne obveznosti iz dvostranskih pogodb. Za kolikor je tožena stranka izpolnila svojo obveznost, za toliko ji je tudi tožeča stranka izpolnila svojo obveznost, zato je bilo njuno medsebojno poslovanje v izpodbojnem obdobju glede doseženega rezultata v premoženju tožeče stranke nevtralno. Tega dejstva tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija. Zato je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sočasnost opravljenih storitev in plačil, izključuje obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti dejanja stečajnega dolžnika.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili za mesečno plačilo 10.000,00 EUR, kar je zadostovalo za nadaljnje varovanje. Kako pa je tožena stranka plačila vštela (za več dospelih računov hkrati), ni pomembno. Pomembno pa bi bilo dejstvo, če bi tožeča stranka toženi stranki za varovanje, ki ga je izvajala v času trajanja izpodbojnosti njenih pravnih dejanj, plačala več, kot je imela v tem obdobju obveznosti do tožene stranke, ali pa če bi ji plačala zapadle terjatve potem, ko bi tožena stranka že prenehala z izvajanjem svojih pogodbenih obveznosti. Zato, ker bi morala zagotoviti denarna sredstva za drugo osebo, ki bi izvajala potrebno zavarovanje prostorov, ki prav gotovo sodi med tekoče stroške rednega poslovanja. Da pa je izvajala storitev zavarovanja tožeči stranki tožena stranka do začetka stečajnega postopka in še po začetku stečajnega postopka, pa med pravdnima strankama ni sporno.

10. Na podlagi ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta tožeča in tožena stranka že od začetka njunega poslovnega sodelovanja razvili običaj plačevanja obveznosti z zamikom, v roku od treh do štirih mesecev, je sodišče prve stopnje tudi za sporna izpodbijana plačila po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da jih je tožeča stranka izvršila po načelu sočasnosti izpolnitve v zvezi z opravljenimi storitvami tožene stranke.

11. S tem pa se izkaže, da tožeča stranka ni uspela izpodbiti pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da dejanja, ki jih je opravila tožeča stranka, niso izpodbojna. Ker je sodišče prve stopnje zato materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, pri tem pa tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške; ni pa ji pritožbeno sodišče naložilo v plačilo stroškov odgovora na tožbo tožene stranke, ker z njim, glede na vsebino, tožena stranka ni pripomogla k rešitvi zadeve in so bili zato ti stroški med pritožbenim postopkom nepotrebni (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP).