Jedro

Glede na to, da 24. člen ZBPP pojma pravičnosti ne definira, je tožena stranka izhajala iz okoliščin konkretne kazenske zadeve, tako da je štela, da se upoštevajo predvsem osebnost osumljenega, teža kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo obdolženec imel strokovno obrambo z zagovornikom.

V izpodbijani odločbi je zgolj pavšalno navedeno, da je bila pri odločitvi upoštevana tudi osebnost same obdolženke, saj sklicevanje na listine sodnega spisa in listine priložene prošnji, ocene tožničine osebnosti v ničemer ne obrazložijo, niti iz izpodbijane odločbe niso razvidne nobene okoliščine povezane z osebnostjo tožnice. Tako iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali se je tožnica (kot zatrjuje sama, prava povsem neuka stranka) v kazenskem postopku sposobna zagovarjati sama in braniti svoje interese v primerjavi z državnim tožilcem, ki je pravni strokovnjak.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Celju, Organa za BPP, številka Bpp 1735/2011 z dne 10. 10. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo Bpp 1735/2011 z dne 10. 10. 2011 zavrnila prošnjo A.A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kot neutemeljeno. Prosilka je prošnjo vložila v zvezi s kazenskim postopkom pred Okrajnim sodiščem v Celju in pojasnila, da je na prestajanju zaporne kazni v zaporu na Igu, zaradi česar ni zmogla izbrati vseh zahtevanih prilog.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila vsebino določbe 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/2004 s spremembami, št. 23/08, v nadaljevanju ZBPP) in navedla, da je po uradni dolžnosti vpogledala v sodni spis I Kpd 87058/2010. Zoper prosilko je pred Okrajnim sodiščem v Celju v teku kazenski postopek zaradi storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika. Iz predloga Okrožnega državnega tožilstva v Celju za opravo posameznih preiskovalnih dejanj z dne 27. 10. 2010 izhaja utemeljen sum, da je storilka storila kaznivo dejanje s tem, da je od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006, na Davčnem uradu Celje, v postopkih odmere davka na motorna vozila pridobljena iz druge države članice EU, ki jo opravi fizična oseba, ki ni samostojni podjetnik posameznik, predložila 52 ponarejenih računov o nabavi motornih vozil tujih podjetij, ki jih ti podjetji nista izdali in na katerih je bila prosilka navedena kot kupka, pri tem pa je vedela, da ni bila kupec nobenega izmed na računih navedenih vozil. Prav tako je bilo dejanje storjeno s tem, da je od 1. 11. 2006 do 18. 12. 2006, pri družbi B. d.d. predložila 9 ponarejenih računov za več tujih podjetij, ki jih le ta niso izdala, na katerih je bila navedena kot kupec in 9 ponarejenih potrdil Davčnega urada Celje o plačilu davka na motorna vozila, ki so pogoj za homologacijo in registracijo vozil, ki jih Davčni urad Celje ni izdal, davek na motorna vozila pa ni bil odmerjen in plačan. V nadaljevanju je tožena stranka pojasnila, da prosilka v tem postopku še ni bila zaslišana, da pa se želi zagovarjati v navzočnosti zagovornika. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja povzetek kratke vsebine zaslišanja predstavnice Davčnega urada Celje in povzetek vsebine prosilkine izjave podane na zapisnik davčnega inšpekcijskega organa dne 20. 2. 2009. Tožena stranka je prosilki pojasnila pomen določbe 3. člena Zakona o kazenskem postopku (domneva nedolžnosti) in pomen pravice do obrambe. V obravnavanem primeru je ta pravica fakultativna, zato je v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava treba upoštevati interes pravičnosti, na katerega se na abstraktni ravni opira tudi tretji odstavek 24. člena ZBPP, ki pravi, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Zakonodaja tega pojma ne definira, zato je treba skladno s sodno prakso pri odločanju o postaviti zagovornika gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Glede na stanje konkretnega kazenskega postopka je tožena stranka ugotovila, da se v tem postopku ne bodo obravnavala zapletena pravna in dejanska vprašanja. Prav tako je sodišče dolžno v postopku preveriti vsa odločilna dejstva, ki so obtoženki v koristi, zato tudi ni treba, da bi imela prosilka zagovornika. Po oceni tožene stranke v obravnavani zadevi tudi ni podana takšna teža kaznivih dejanj, ki bi utemeljevala dodelitev zagovornika prosilcu, saj je namreč za očitano kaznivo dejanje zagrožena zaporna kazen do dveh let, pa tudi sicer sodišče po pregledu vseh listin v sodnih spisih, kakor tudi v prošnji za dodelitev BPP ni ugotovilo nobenih dejstev in okoliščin o tem, da bi bila osebnost same obdolženke takšna, da se ne bi bila sposobna zagovarjati sama in izpostaviti tiste okoliščine in dejstva o zadevi, ki so ji v korist. Glede na navedeno je tožena stranka zaključila, da je v konkretnem kazenskem postopku dodelitev zagovornika očitno nerazumna in da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, saj prosilka ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP), zato je sodišče njeno prošnjo kot neutemeljeno zavrnilo.

Prosilka odločitvi tožene stranke oporeka in navaja, da prosi za odobritev BPP, ker je nedolžna in ne bi hotela biti kaznovana zaradi tega, ker je nekdo izrabil njena čustva in njeno nepoznavanje zakonov in zaupanje. Ne ve kaj pomeni slamnata oseba, ne pozna zakonov in zato prosi, da ji sodišče omogoči pridobitev odvetnika. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 1. člena ZBPP je namen BPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Po določbi tretjega odstavka 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo finančni položaj tožnika in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, predvsem pa, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh (1. alinea) in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (2. alinea). Po tretjem odstavku navedenega člena, na katerega je tožena stranka tudi oprla svojo odločitev, se šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Glede na to, da 24. člen ZBPP pojma pravičnosti ne definira, je tožena stranka izhajala iz okoliščin konkretne kazenske zadeve, tako da je štela, da se upoštevajo predvsem osebnost osumljenega, teža kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo obdolženec imel strokovno obrambo z zagovornikom. V zvezi s tem je pojasnila, da teža kaznivega dejanja ni takšna, da bi utemeljevala postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, kot tudi, da se v obravnavanem primeru, glede na vložen obtožni predlog, ne pričakuje obravnavanje pravno zapletenih vprašanj. Sodišče se s tako ugotovitvijo tožene stranke ne strinja. Že iz zapisnika o zaslišanju priče, predstavnice DURS, z dne 2. 2. 2011 (I Kpd 87058/2010) izhaja, da se v konkretni kazenski zadevi ne bo mogoče izogniti obravnavi okoliščin v katerih je bilo storjeno prosilki očitano kaznivo dejanje, kar pa po presoji sodišča zahteva večjo stopnjo (pravnega) znanja kot ga premore prosilka, tožnica v tej zadevi. Prav tako sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi zgolj pavšalno navedeno, da je bila pri odločitvi upoštevana osebnost same obdolženke, saj sklicevanje na listine sodnega spisa in listine priložene prošnji, ocene tožničine osebnosti v ničemer ne obrazložijo, niti iz izpodbijane odločbe niso razvidne nobene okoliščine povezane z osebnostjo tožnice. Tako iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali se je tožnica (kot zatrjuje sama, prava povsem neuka stranka) v kazenskem postopku sposobna zagovarjati sama in braniti svoje interese v primerjavi z državnim tožilcem, ki je pravni strokovnjak. Razlogi izpodbijane odločbe so torej v tem pogledu bistveno pomanjkljivi, prav tako je bistveno pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, kar je razlog za odpravo odločbe.

Sodišče je zato na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ponovno ugotoviti, ali tožnica kot obdolženka v kazenskem postopku potrebuje brezplačno pravno pomoč, oziroma, ali je v interesu pravičnosti, da se ji postavi zagovornika po uradni dolžnosti. Če bo ugotovila, da je navedeni vsebinski pogoj iz 24. člena izpolnjen, bo morala ugotoviti tudi, ali je izpolnjen finančni pogoj iz 13. člena ZBPP, saj je za dodelitev brezplačne pravne pomoči potrebno izpolnjevati vsebinski in finančni pogoj kumulativno.